Kaj so razgalile krize, s katerimi se je soočila Evropa, tudi zadnja zdravstvena, ki še ni končana? Kakšni bodo morali biti njeni prihodnji voditelji, da bodo lahko peljali naprej idejo povezovanja na stari celini? Kaj čaka Slovenijo? To so vprašanja, ki smo jih pred dnevom Evrope in 75. obletnico konca druge svetovne vojne postavili gostji tokratnega Pogovora o. Z nami he bila direktorica Študijskega centra za narodno spravo, zgodovinarka dr. Andreja Valič Zver.

Dr. Tomaž Erzar je spregovoril o pomenu odpuščanja, o ranah naroda in njihovem celjenju. Spoznali smo tudi razliko med odpuščanjem in spravo in slišali kaj je potrebno za oboje. Oddajo smo pripravili s pomočjo arhivske vsebine oddaje Moja zgodba, ki je nastala ob izidu knjige Dolga pot odpuščanja, ki jo je dr. Erzar izdal pri Založbi Družina.

Odstopil je predsednik vlade Marjan Šarec. Odstop bo dober in koristen za Slovenijo, če bo na oblast prišla po volitvah desno-sredinska opcija brez trdih levičarjev in naslednikov komunizma. Če bodo »strici« zakuhali nove obraze leve provenience, ki bodo, kot že večkrat, ponovno prevarali volivce z lažnimi obljubami in prevzeli oblast, ne bo sprememb. Slovenija bo še naprej relativno nazadovala tako gospodarsko, razvojno in socialno, kot tudi glede človekovih pravic in demokratičnosti. Še naprej se bodo vedno bolj uveljavljali komunistični »prijemi« prejšnjega režima. Razkol (po Možini) državljanov, ki že dolgo niso več narodno zavedni Slovenci, se bo poglabljal. Sprava ne bo možna, obsodbe zločinov komunizma ne bo, ostali bodo »slavospevi« morilske, genocidne in teroristične falage NOB. Povečal se bo vpliv jugoslovanarjev, mohamedanske vrednote, širila se bo lažnivost in prikrivanje dejanskega stanja po mainstrem medijih in šikaniranje ter zakonsko omejevanje vseh, ki si bodo upali odkrito in objektivno govoriti, pisati in delovati.

Ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov smo se pogovarjali z direktorico Študijskega centra za narodno spravo dr. Andrejo Valič Zver.

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Pri Kapeli mučencev v Šentjoštu je bila 30. junija sveta maša za žrtve revolucije. Daroval jo je prelat Anton Slabe. Po spominskem bogoslužju je zbrane nagovoril prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle.

Kaj nam sporočata danes črni maj in junij 1945, kje smo na procesu sprave in ali izjave ljubljanskega župana pri pokopu žrtev revolucije na Žalah mejijo na sovražni govor, so vprašanja, ki smo jih zastavili v Pogovoru o predsedniku Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jožetu Dežmanu, članu komisije Andreju Mihevcu, tajniku Nove slovenske zaveze Petru Sušniku in predsedniku Društva Združeni ob lipi sprave Janezu Juhantu.

Nadškof dr. Anton Stres nam je zaupal, da je tudi po vrnitvi v pastoralno delovanje Cerkve njegova velika ljubezen filozofija, povedal pa je še svoje mnenje o aktualnih družbenih tematikah, kot so katoliško šolstvo, evtanazija, sprava v slovenskem narodu in molitev za domovino.

V Slovenski hiši v Buenos Airesu v Argentini so imeli spominsko proslavo, govor je imel Jože Lenarčič; v Slovenijo je prišel zbor iz Mendoze, Jože Kopeinig - rektor tinjskega doma - se je srečal s papežem, župan Želene Kaple Franc Jozef Smrtnik pa je gostil slovenske županje.