Zgodovinarka, novinarka, teologinja, popotnica in prostovoljka v Hospicu Andreja Rustja je napisala knjigo z naslovom Nemo žalovanje. V njej govori o žalovanju po spontanem splavu, ki je v naši družbi popolnoma prezrto. Čeprav otroka ljudje okrog nas še niso vedeli, ne pomeni, da ni obstajal. Posebna vez se je že spletla med njim in njegovo materjo. Katere so napačne tolažilne besede materi po spontanem splavu? Kako je pri nas urejen pokop nerojenega otroka in zakaj je pomembno, da te bolečine ne potlačimo? To so le nekatera od vprašanj, ki smo jih odprli v oddaji Srečanja. 

Vodja programa Žalovanje odraslih, otrok in mladostnikov pri Slovenskem društvu Hospic Tamara Zemlič Radović  je predstavila svoje izkušenj in podala koristne nasvete za žalovanje otrok. 

Kdo je človek, ki umira in česa si želi? Na univerzi Sigmunda Freuda so 11. marca pripravili okroglo mizo z naslovom Žalovanje in paliativna oskrba. Ena od gostov je bila asist. mag. Mateja Lopuh, nekdanja državna koordinatorica za razvoj paliative v Sloveniji, je nanizala uspehe in pomanjkljivosti na tem področju. 

Na Univerzi Sigmunda Freuda so pripravili aktualno okroglo mizo: Žalovanje v času paliativne oskrbe in umiranja bližnje osebe. Gostje: nekdanja državna koordinatorica za razvoj paliativne medicine  Mateja Lopuh, vodja programa Žalovanje odraslih, otrok in mladih pri Slovenskem društvu Hospic Tamara Zemlič Radović in pediater dr. Urh Grošelj kot član Komisije RS za medicinsko etiko. O vsebini je spregovorila prof. dr. Andreja Poljanec. 

Je lahko za starša večja bolečine od te, da si njegov otrok sam vzame življenje? S kakšnimi občutki se srečuje, kako je mogoče žalovanje in kako si lahko med seboj pomagajo, so v oddaji Večer za zakonce in družine pričevali nekateri starši. V Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani bo namreč marca zaživela skupina za starše, ki žalujejo po samomoru svojega otroka. Z nami v studiu je bil tudi njihov duhovni spremljevalec p. Ivan Platovnjak.

Na dan žalovanja v spomin na žrtve tragične nesreče v Premogovniku Velenje je Petkov večer dobil precej bolj umirjeno in otožno barvo. Nekaj misli, poezije in predvsem primerne glasbe nas je združilo v sočutju.

Življenje ovdovelih je precej skrito in neopaženo. Kdor te izkušnje nima, težko razume, kaj so doživeli in kako živijo naprej kljub bolečini, praznini in žalosti. Zato so toliko bolj dragocena pričevanja. Hvaležni smo Alenki in Teodorju za iskreno delitev izkušnje izgube, žalovanja in življenja za ljubljeno osebo na drugačen način. Vse to zmoreta v moči vere v večno življenje, kjer ne bo več solz, bolečine in smrti. 

Po prazniku Vseh svetih, ko se še posebej v molitvi povezujemo z našimi rajnimi, so bili z nami v Družinski katehezi nekateri člani skupine ovdovelih iz Ljubljane. Njihov duhovni spremljevalec p. Mio Kekić nam je povedal, kako lahko takšna skupina možem in ženam, katerih sozakonci so že v večnosti, pomaga. Vdova in vdovec pa sta nam zaupala svojo zgodbo ranjenosti, pa tudi podpore drug drugemu v skupini. Kot pravita, so v skupini ovdovelih sprejeti takšni, kot so, obenem pa nudijo objem, prijazno besedo in poslušanje.