Jure Levart: Savel, Savel, zakaj me preganjaš?

Današnji komentar je pripravil profesor vere in kulture na škofijski gimnaziji v Mariboru, Jure Levart.

Jože Plut: Ponižna drznost

Mnogo, ne samo vernih ljudi mi je ob zadnjih dogodkih v Cerkvi na Slovenskem izrazilo svojo zaskrbljenost.

Dolgovi Erjavca, ki bodo ostali neporavnani!

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci. Po premoru sem se spet odločil z vami deliti poglede, ki bodo predvsem politično obarvani. Najlažje mi je začeti pisanje s tistim, o katerem sem v preteklosti že pisal, sedaj pa je klavrno končal svojo politično pot.

Ustavni sodnik Klemen Jaklič o priznanju za najuglednejšega pravnega strokovnjaka

Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič. Med drugim nas je zanimala njegova ocena lanskega dela na ustavnem sodišču ter kaj mu pomeni, da je bil znova izbran za najuglednejšega pravnega strokovnjaka. Spregovoril je tudi o odklonilnem ločenem mnenji pri nesprejemu ustavne pritožbe v zadevi Igor Bavčar. V oddaji so z vprašanji lahko sodelovali tudi poslušalci.

Peter Merše: Če si konservativec, se bojiš gejev, preziraš tujce in voliš, kot ti naroči vaški župnik

Nacionalna RTV Slovenija je lanskega oktobra začela serijo oddaj in prispevkov na temo predsodkov, ki se nanašajo na različne družbene skupine, predvsem obrobne. Z januarjem se začenja že druga sezona. Nekateri izmed člankov te serije so prav kakovostni in razkrivajo, kakšno je življenje, ki ga živijo ljudje z določenimi omejitvami, kot je denimo Downov sindrom ali invalidnost ali pa so sprejeli določeno odločitev v življenju, pa jih družba zaradi tega morda gleda postrani, kot denimo redovnica.

Lenart Rihar: Verski tisk za zdravo pamet

Prisluhnili ste komentarju, ki ga je za vas pripravil voditelj Rafaelove družbe in urednik več revij: Tretji dan, Naša luč in Zaveza ter namestnik urednika priloge Družine Slovenski čas.

Pobuda Vseposvojitev je predana majhnosti

Na spoprijemanje s posledicami komunistične revolucije in polstoletnega totalitarnega režima pri nas lahko morda pogledamo skozi tri podobe, ki jih razvija Friedrich Nieztsche v Zatarustrovem govoru O treh preobrazbah. Nietzsche razmišlja o prehodih, skozi katere gre človek kot bitje duha in razločuje tri načine bivanja.Kamelin pristop do življenja je potrpežljiv. Dobro prenaša bremena, ki jih ji nalagajo drugi. Veliko vzame nase, pusti se obremeniti. V tem, da veliko prenese, vidi svojo vrlino. A kamela deluje, kot da nima svoje volje, zato potrebuje preobrazbo duha.Lev se bojuje za svojo svobodo. Ne priznava nobenega “moraš” ali “moral bi”, ampak uveljavlja svojo voljo in ponosen “jaz hočem”. V delovanju leva je utelešen srd in prekinitev s potrpežljivostjo in vdanim prenašanjem razmerij moči. Pridobi si novo zavest, odprejo se mu neslutene možnosti.A so stvari, ki jih lev ne zmore. Potrebna je tretja preobrazba – iz leva mora nastati otrok. Otrok je simbol nedolžnosti, odpuščanja, novega začetka, izraža se skozi kreativnost in igro, v kateri življenju izreče svoj “sveti DA”, piše Nietzsche.Otroka je že Jezus Kristus – po svoji prvoosebni izkušnji rojstva Boga v podobi otroka – postavljal za zgled svojim učencem:»Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« (Mt 18,3-5)Otrok je majhen, šibek, nebogljen. Kje bi danes našli koga, ki bi imel te lastnosti za vrednote, kaj šele za najvišje človeške lastnosti?! Da bi bil največji tisti, ki je najmanjši, in da bi bila šibkost moč?! To se zdi bolj igračkanje s paradoksi.A lahko si predstavljamo, da če si majhen, je ob tebi veliko prostora za druge. Majhnost nima razloga za ponašanje in prepiranje, odpade boj za prevlado, ki cepi skupnost. Majhnost ustvarja povezanost in bratstvo. Majhnost živi od sprejemanja, če pa ljudje čutimo sprejetost, tudi sami postanemo sprejemajoči.Otrok nam prikliče v spomin nepokvarjenost iz pravljice o cesarjevih novih oblačilih, pa nežnost, preprostost, prijaznost, velikodušnost, osredotočenost, veselje, ustvarjalnost, domišljijo in podobne lastnosti, ki bi morda lahko bile vrata v našo odrešitev.Majhnosti je predana tudi pobuda Vseposvojitev, je na spletnem portalu Časnik.si zapisala Romana Bider.

Stockholm v Dražgošah

Rok Frelih: Na plečih pripadnikov Slovenske vojske v Iraku se sedaj bije politični boj doline Šentflorjanske

Šesterica slovenskih vojakov se je iz Iraka vrnila v domovino, javnost pa se je razdelila. Nekateri vrnitev podpirajo, nekateri ji nasprotujejo, v resnici pa se spet moramo soočati z nizkotnim dejstvom, da se na plečih Slovenske vojske in njenih pripadnikov odvija boj za politične točke.

Letno poročilo 2019 o Cerkvi na Slovenskem

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo podrobneje predstavili statistiko različnih področij v Katoliški cerkvi pri nas. Za naš radio je letno poročilo 2019 komentiral tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. David Kraner.

Janez Juhant: Praznovanje tridesete obletnice osamosvojitve

Medtem ko si eni pripisujejo zasluge za samostojno državo, se drugi jezijo, češ da se nam je izjalovila in ne prinaša sadov, ki smo jih pričakovali. Vsak lahko torej po svojih sposobnostih, močeh in družbenih vlogah, vsi pa v medsebojnem povezovanju skupaj naredimo več za to, da bo država postajala bolj naša, da bomo v njej bolje sodelovali ter krepili zavest vzajemnosti, solidarnosti in vključenosti.O tem današnji komentator.

S Tonetom Hrovatom o procesu osamosvojitve in dogovoru, sklenjenem v novomeški kleti

V oddajo smo povabili Toneta Hrovata, sedanjega direktorja centra GRM v Novem mestu, nekdanjega predsednika državnega sveta in enega od mož, ki je sodeloval v času osamosvojitve. Govorili smo o tem, kam gre Slovenija na področju kmetijstva in podeželja, kako vidi vrh politike in kako dediščino osamosvojiteljev.

Gaiser o odnosu Iran ZDA

Laris Gaiser meni, da usmrtitev iranskega generala s strani ZDA ne bo imela strateških posledic, česar se zaveda tudi ameriški predsednik.

Dobrohotnost

Ob nastopu novega leta je čas, ko drug drugemu postrežemo z lepimi voščili z željami po zdravju, sreči in obilju.

Komentator - Stane Granda

Sogovornik je bil prof. dr. Stane Granda. V pogovoru so sodelovali tudi poslušalci.

Peter Merše: Kako vam Ljubljanski potniški promet zagotavlja “nevtralno okolje” in vas ne izpostavlja stališčem, ki bi vas jezila

Mineva dobro leto, odkar je LPP po pozivu aktivista Domna Savića z avtobusov, ne da bi o tem sploh obvestil naročnika, odstranil oglas Zavoda Živim. Kot smo na Domovini že pisali, je v njihovem dejanju Zagovornik načela enakosti prepoznal diskriminacijo, tožilstvo pa ne naklepa, da bi LPP Zavod živim diskiminiral.Po letu, ki je sledilo, se lahko vprašamo, kako je mogoče, da tožilstvo ne prepozna diskriminacije tam, kjer je za varuha načela enakosti povsem očitna, kdo je Domen Savić, da se pred njim pripogne vsako koleno v Ljubljani in na tožilstvu in kako, da na LPP avtobusih sploh še kdo lahko oglašuje, ko pa imajo vendar, kar se “zbujanja polemik” tiče, tako senzibilne standarde.O tem komentator.

Zdaj gre za Slovenijo

Tokratni komentar tedna z naslovom Zdaj gre za Slovenijo je pripravil in prebral profesor vere in kulture na Škofijski gimnaziji v Mariboru Jure Levart.

Ali znamo biti hvaležni?

V komentarju se avtorica Metka Klevišar sprašuje, ali znamo biti hvaležni? Če bomo znali biti hvaležni, bomo tudi veliko laže in bolj zadovoljno živeli.

Janez Juhant: Božič vabi vse ljudi dobre volje, da bi na vseh ravneh gradili bolj človeški svet

Iz preteklih ujetosti v krščansko in narodno občestvo. Cerkev je duhovna in v svet odprta skupnost, zato nanjo vplivajo tudi zunanji dejavniki družbe. Usodno pa je, če ljudje ignoriramo duhovna izročila prednikov, kot se dogaja danes. Družba moderne je to dopustila, komunistične pa celo s propagandnim terorjem uničevale samozavest vernih. Če se je musliman ali pravoslavec hvalil, da je tudi komunist, je katoličan v Sloveniji po krstu otroka moral iz partije. Redovnice so v habitu lahko delale v vojaških bolnicah v Srbiji, ne pa v kliničnem centru v Ljubljani.

Rok Čakš: Angelika se je vendarle “prijela”. A kdo v vladnem čolnu je ob tem bledel in bruhal

»Moramo se navaditi, da imamo manjšinsko vlado, ki ima zgolj 42 poslancev,« je majanje vladnega čolna, ki je minuli teden marsikomu na krovu povzročal simptome morske bolezni, komentiral prvi med poslanci LMŠ, Brane Golubović. Nič čudnega, saj je potrjevanje nove ministrice, kar bi bil v normalni državi rutinski postopek v državnem zboru, to oblast in celotno državo pripeljalo do roba politične histerije.

Ivan Štuhec: Štala je bila in bo

Vas moti t.i. veseli december? Vas motijo popivanja po naših mestnih ulicah in bučni koncerti? Vas moti, da je o vsem drugem govora pred in med Božičnimi prazniki, samo o Kristusovem rojstvu malo ali nič? Vas moti, da poglavarji tega sveta trepetajo za svoje oblastne sedeže? Vas moti, da živimo v družbi, v kateri je biti kristjan prej čudaštvo kot zanimivost?O tem današnji komentator.

Boštjan Debevec: Koga lahko še položimo v letošnje jasli

Pred časom sva se z ženo peljala na Štajersko, da se posloviva od znanca, ki se je dolgo boril s hudo boleznijo.

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!

Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

Aleš Meden: Ko “socialistični” Kitajci iz Slovenije izganjajo socializem

»Privatizacija«, ena najbolj osovraženih besed, kar jih lahko zasliši uho pravega socialista. Takoj ga spravi k otorinolaringologu.Gre namreč za postopek, pri katerem podjetje, ki je naše, beri v rokah vladajoči eliti naklonjenih prvoborcev, preide k lastniku, ki ga taista elita ne more nadzorovati ter mu ukazovati. Adijo čudaške pogodbe, ki denarce pretakajo v žepe pravih, zbogom rente zaslužnim. Ob čisto vsaki privatizaciji se zato zažene plaz črnogledih napovedi o zlobnežih, ki kupujejo našo srebrnino, zlata vendarle ni, izključno zato, da jo bodo nemudoma uničili.

Delo preiskovalne komisije in zvišanje plač sodnikom

V oddaji smo gostili vrhovno sodnico Barbaro Zobec in vrhovnega sodnika Jana Zobca. Zanimal nas je njun pogled na delo preiskovalne komisije v zadevi Kangler, pa tudi o zahtevi sodnikov za zvišanje plač.

Helena Jaklitsch: Brati inu obstati

Za to gre!Avtorica današnjega komentarja o branju in kupovanju knjig.

Hanzi Tomažič: Sporočilo s Podjunskega polja

Kako naj vam opišem vso radostno presenečenje, vso tiho zadoščenje, vso pristno veselje, spontano zvonjenje v kaki podeželski vasi, navdušeno všečkanje po socialnih medijih, nasmejane obraze ob priložnostnem srečanju, ves ponos, vse hvaležne molitve, vse goreče prošnje, vse čestitke?

Mirjam Judež: O hvaležnosti in vzgajanju sreče

Tokrat o hvaležnosti in vzgajanju sreče. O zdajšnjih generacijah otrok, ki ne znajo ceniti vsega, kar imajo. O besedi hvala, ki ni nikoli dovolj pogosto izgovorjena.

Martin Nahtigal: Ko stari gardi nihče več ne dvigne telefona

Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1919 in tako letos praznujemo stoletnico njenega obstoja. Regent Aleksander Karađorđević je 23. julija 1919 podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani«, današnji Univerzi v Ljubljani. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta.

Hubert Požarnik: Trajnostni razvoj – da, ampak kako?

Če mislimo z varstvom okolja resno, potem moramo vedeti, da do zrelejšega načina gospodarjenja in življenja ne bomo prišli brez prehoda iz družbe vrednostnih papirjev v družbo vrednot, od proizvodnje materialnih dobrin k proizvodnji blagostanja, od konzumizma h humanizmu, od ekonomije oskrbe k ekonomiji samooskrbe, od ropanja narave k bolj »pasivnemu«, duhovnemu odnosu do nje, od globalizacije k regionalizmu, od veletehnike k tehniki po meri človeka in narave.O tem nam je spregovoril današnji komentator.

Marija Burnik: Koliko dobrih mož potrbujemo

Odvisno ali vprašamo trgovca, otroka ali politika s te ali one strani.

Tolerantnost na visokih obratih

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Ta veseli mesec

Tretji december je v spomin na rojstni dan pesnika Franceta Prešerna Ta veseli dan kulture. V kaj se to začetno veselje prelevi, v nasprotje kulturnega, v nakupovalno vrvenje, pretirano (brezokusno) okraševanje, v izpraznitev, namesto v obogatitev? Postaja december Ta nori mesec?

Rok Frelih: Spopad okrog Sove in Knovsa - gre za osebne zamere ali je zadaj večja zgodba?

V medijih se govori le še o Sovi, Knovsu in Toninu. Afera, ki se vleče že od arbitražnih prisluhov naprej, je presegla samo sebe. Prišel je čas, da se v vsej tej zmedi ustavimo in razjasnimo pojme.

Laris Gajser: Imamo komisijo!

Evropski parlament je v torek potrdil novo Evropsko komisijo in s tem zaključil teatralno izkazovanje moči, s katerim je politikom in državljanom stare celine želel dokazati lastno neodvisnost in pomembnost. Nova komisija je sicer z dvomesečno zamudo dobila kar 78 glasov več kot njena predsednica Ursula van der Leyen, ki jo je julija podprlo le 383 poslancev. Zeleno luč so tokrat v celoti prižgali predstavniki ljudske stranke in socialistov ter tudi predstavniki liberalcev, sicer z izjemo poslancev italijanskega gibanja petih zvezd, ki so volili po lastni vesti. Zeleni so se vzdržali.

Peter Tomažič: Vzgoja za dobro se začne na peskovniku

Velikokrat lahko slišimo, kako mama dopoveduje majhnemu otroku na igrišču, da je treba igrače deliti z drugimi otroki.

Matej Sedej: Dobre želje za 75-letnico konca vojne

Možnost, da bi pred spomenikom vsem žrtvam vojn ob robu Kongresnega trga vence položili predstavniki ZZB, Tigra, Nove zaveze in kak preživeli pripadnik t.i. JvD, to je jugoslovanske kraljeve vojske v domovini, najbrž tudi petinsedemdeset let kasneje ostaja v območju politične znanstvene fantastike te razdeljene nacije. A bi veljalo poskusiti.O tem razmišlja današnji komentator Matej Sedej.

Rok Čakš: Spremembe na lestvici političnih strank, ki ohranjajo stara razmerja

Štiri novembrske ankete: dve od Mediane (Delo, POP TV), Parsifalova (Nova24TV.si) in Ninamedia (TV Slovenija) se v rezultatih preveč razlikujejo, da bi lahko podrobneje ocenili, kakšen je konkreten odziv volivcev na pestro novembrsko politično dogajanje.

Tina Čerin: Izguba in žalovanje

Današnji komentar je pripravila Tina Čerin, socialna pedagoginja, ki verjame v lepoto in skrivnost življenja, ki se razodeva v vseh okoliščinah, tudi kadar se ta znajde na družbenem robu in v brezizhodni situaciji.

Matic Zupančič: Skupaj lahko obvarujemo otroke v internetu

V preteklem tednu je papež v Vatikanu gostil kar nekaj pomembnih ljudi, ki imajo moč, da lahko odločilno pripomorejo k temu, da bodo otroci varnejši na internetu.

Andrej Marko Poznič: Žan Mahnič - Spoštovanje si je treba zaslužiti

Vsi poznamo izjavo poslanca Mahniča, ki je označil pokvarjenost pravosodnega sistema z besedo »mafija«. Z močno besedo je izrazil svojo nemoč. Etiketa »mafija«, ki jo je izrekel Mahnič, je nadvse opisna in celo upravičena. Ugled sodstva je na psu. Se bodo poslanci postavili za svojega kolega Mahniča?

Kako daleč je bližnjevzhodni dogovor in kaj sporočajo protesti v Hongkongu?

Vprašanje judovskih naselbin na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu je že dolga leta eno glavnih jabolk spora med Izraelci in Palestinci. Za večji del mednarodne skupnosti so nezakonite. ZDA so od tega stališča odstopile. Za pojasnila smo poklicali političnega analitika Igorja Kovača. Komentiral je tudi ostalo aktualno dogajanje, med drugim smo ga vprašali, kako resne so razmere v Hongkongu.

Tone Gorjup: Ob 60. obletnici smrti škofa Gregorija Rožmana spoznavamo njegovo celovitejšo podobo

Lahko ga resnično cenimo, saj se je tudi v času delitev in vojne z velikim srcem neutrudno razdajal vsem pomoči potrebnim. Pri tem je ostal zvest slovenstvu in škofovskemu poslanstvu. A za nekatere še naprej ostaja izdajalec in nasprotnik revolucije.

Matej Keber: Je to način, da nas naredijo revne, šibke, hlapce?

Če je družina sposobna plačevati drage najemnine, mar ni potem sposobna tudi plačevati kreditov?

Ivan Štuhec: Politični oportunizem, rak rana slovenske politike

Svoboda je postala pretveza za barabije. Dobro načelo svobode se zlorablja za iluzije. Takšna iluzija je bil komunizem, takšna iluzija je današnji Meščev levičarski populizem, takšna iluzija so Šarčevi novi obrazi, takšna iluzija je Židanova rdečo zelena lubenica in Kučanova nova teorija o tem, kako je berlinski zid padel na obe strani, vzhodno in zahodno. O teh temah današnji komentator - teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.

Berlinski zid in zid v glavah

Materialni zid med Vzhodom in Zahodom je padel. V Sloveniji pa nevidni zidovi med nami ostajajo.

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu...

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

Marta Jerebič: Srečanje s papežem

Marta ob tem pravi, da misija še zdaleč ni končana. Zakaj ne? Poslušajte!

Martin Nahtigal: Zid je padel. Toda temelji so ostali in na njih ponovno gradimo

Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.