Leta 1939 sta Stalin in Hitler sklenila pakt o nenapadanju, katerega dodaten tajni protokol je bil iskra, ki je zanetila vojno v vsej Evropi. Zato govorimo tudi o paktu  proti Evropi. V nadaljevanju Komentarja omenjeno dogajanje primerja z današnjim in ugotavlja, da lahko gledamo na obnašanje Ruske federacije ter na interese Kitajske kot na skupen problem zahoda.

Komentator se spominja leta 1952, ko so komunisti prepovedali praznovanje cerkvenih praznikov, čeprav se je takrat v Sloveniji za katoličane opredeljevala večina prebivalstva. Iz šol so morali oditi tudi duhovniki, ki so v šolah učili verouk. Komentator poudarja, da so komunisti pred drugo svetovno vojno in v medvojnem času v imenu komunistične revolucije izvajali čistko in neusmiljeno pobijali predvsem slovenske domoljube. Sprašuje se, kaj se bo zgodilo, če na volitvah zmaga koalicija KUL in izpostavlja, da Robert Golob in Tomaž Vesel zaradi svojih visokih plač ne moreta vedeti, kaj v resnici pomeni komunizem. Komentar zaključi s poudarjanjem pomena jezika ter mirnega in strpnega pogovora.

V prvem delu komentarja komentator razmišlja o politični stvarnosti v Sloveniji, o levičarjih, ki nikakor ne zmorejo sprejeti dejstva, da niso na oblasti. Obenem komentatar ugotavlja, da je veliko rdečih direktorjev na vodilnih položajih v medijih, pravosodju, šolstvu, kulturi, državni upravi ... V drugem delu pa ugotavlja, da Slovenija danes doživlja popolno razkristjanevanje. Poudarja, da biti proticepilec in biti v Cerkvi ni mogoče, ker je Cerkev jasno povedala, da je cepljenje priporočeno.

Komentator je kritičen do besed Spomenke Hribar, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela povedala, da bi morala desnica za spravo priznati krvavo sodelovanje z okupatorjem. Anton Tomažič meni, da se na tak način ne da zgraditi sprave med desnico in levico. Kritičen je do dogajanja po osamosvojitvi, ko se ni zgodila poštena in normalna tranzicija, kot smo ji bili priča v drugih vzhodnoevropskih državah. Razpadu (samoukinitvi) Demosa je sledila politična nestabilnost in zmedenost volilnega telesa, ki pred vsakimi volitvami prinese nove stranke z mesijanskimi voditelji, ki na koncu vedno propadejo.

V župniji in v cerkvi, kamor hodimo, se je v le nekaj letih zgodil eksodus. Še ne dolgo nazaj so predstavljali polovico udeležencev pri nedeljskih mašah otroci. Sedaj bi jih lahko našteli na prste in še ti so med ministranti. Mladi, ki so bili hrbtenica Cerkve, so ob polnoletnosti izginili. Ni jih več …

Praznovanje tridesetletnice Ustavnega sodišča je bilo vse prej kot predvidljiva interna proslava. Slavnosti govornik Tine Hribar je v okviru svojega razmišljanjaz naslovom: Kaj pomeni ustavna prisega, da bom ravnal po svoji vesti, veliko govoril o vesti predsednika Republike Slovenije in podpisovanju zakonov, ki jih sprejme parlament...

Naslednje državnozborske volitve se nam neizogibno približujejo in to pomeni, da se bodo stranke morale potruditi za naklonjenost volivcev. Vsem, ki pošteno in resno razmišljajo, mora pa biti jasno, da na osnovi naše politične in zgodovinske realnosti ni mogoče sodelovati z vsakim političnim partnerjem. Zato bister pogled v preteklost ne bo odveč …
Več na spletnem portalu casnik.si.

Komentator v komentarju riše vzporednice med podpisom Dolomitske izjave in tem, kar so pred nekaj meseci zapisale opozicijske stranke SD, SAB , LMŠ in Levica. Avtor razmišlja tudi o razlogih sedmih akademikov, ki javno pozivajo poslanske skupine k bojkotu oz. k državnemu udaru. Sprašuje se, če bodo mladi in manj mladi nasedli vzoru stare komunistične manire, prevlečene s patino socialno-zeleno-komunistične doktrine. Opozarja, da vojne ni težko zanetiti, le njen konec se vedno konča za okroglo mizo: s pogovori med sprtima stranema, zato so si že pred stoletji izmislili demokracijo, kjer naj bi pogovori potekali v parlamentu, ne na ulici.

Od krepko čez dva tisoč redno zaposlenih pa še za osem avtobusov honorarnih sodelavcev, ki jih ima tale naša RTV Slovenija, uspe gospod Igor Bergant pred vhod RTV zbobnati približno tako malo svojih sodelavcev in simpatizerjev, kot je pred časom uspelo pojočemu majorju anticepilcev. Repriza nekega klavrnega, do neke mere patološkega dogajanja …

Kdo nas zavaja, vodi in nam sodi?! Bo kdo kdaj odgovarjal za tako krivične zakone in trpljenje šestdeset tisoč državljanov? Ali bodo po dvajsetih letih njihove kalvarije vlada Janeza Janše in poslanci DZ RS državljanom pokazali, komu služi država RS? Bo to pokazala razprava, ki te dni poteka v DZ?

Ljudje se radi spominjamo, dobrega in lepega, slabo pa hitro pozabimo. Katere vrednote smo ljudje prinesli iz socialstičnih in samoupravnih časov in kaj je dobro vedeti ob oceni izgubljenega sentimenta? Celoten komentar si lahko tudi preberete na tem naslovu.

Komentator se želi - po vzoru odpovedi naročnine medijem, ki postanejo neobjektivna - odpovedati tudi izjavam Milana Kučana, ki je v Šentjanžu 30. oktobra letos, rekel da se tudi danes nismo pripravljeni podrediti načinu vladanja sedanje oblasti, ki je Sloveniji tuj. Komentator se spominja, kako zagnano so se nekoč slovenski komunisti podrejali boljševiškemu in zločinskemu načinu vladanja, ki nam je bil resnično tuj. Razočaran je nad Kučanovimi stališči in meni, da bi Milan Kučan moral, glede na bivšo funkcijo vedeti, kaj je za državljane dobro, in delo sedanje vlade to je.

Avtorica komentarja razmišlja, da v Sloveniji poleg medijev velik problem predstavlja tudi sodstvo. Tranzicija še ni povsem izpeljana, lustracije pa ni bilo. Tako ugotavlja, da pravne država ne deluje, še več: ni pravne varnosti, ker ni enakosti pred zakonom. Da sodstvo ne deluje po pravnih normah kažejo primeri, kot so Patria, primer Franc Kangler in primer dr. Milko Novič. V komentarju omenja še primer Boštjana Turka, ki je v kolumni v Reporterju zapisal, da se je Jože Pirjevec še v času, ko to ni bilo več potrebno, podpisoval z Giuseppe Pierrazzi. Ustavno sodišče je namreč poseglo v oprostilno sodbo Vrhovnega sodišča. Besedo ima sedaj Evropsko sodišče za človekove pravice, na katero se je Turk obrnil zaradi kršitve svobode izražanja.

Kaj se bo zgodilo po obisku nizozemske evroposlanke glede vladavine prava ali svobode medijev pri nas? Ali lahko račnamo na dejansko izboljšanje ali bo oz. je šlo za nov korak v politični tekmi? Zakaj se mora Slovenija postaviti jasno za spoštovanje pravnega reda EU in razločevati med argumenti Poljske in Madžarske? Komentator piše tudi o tem, da mora SDS misliti na to, koga bodo izbirali za partnerja po pričakovani zmagi na volitvah.

Avtor se v svojem komentarju zaustavlja pri nespoštovanju ukrepov, protestih in odklanjanju cepljenja. Kot starš in učitelj razmišlja, če je morda vzrok za to v permisivni vzgoji.

Objavljamo vprašanja dr. Jožeta Dežmana, direktorja Muzeja novejše zgodovine, ki jih je pripravil TV Sloveniji, varuhinji gledalčevih pravic in Janezu Lombergarju. Vprašanja so povezana s serijo oddaj Spomini. Dr. Dežman se sprašuje ali v oddaji Spomini na TV Slovenija lažejo oz. prikrivajo dejstva, ki se z lahko najdejo v slovenskih arhivih.

Globoke države morda ne moremo kar s prstom pokazati, ker se dobro skriva, jo pa lahko vedno zaznamo in čutimo, ker prav močno smrdi, naglaša avtor. 

V slovenski politiki zadnjih desteletij smo bili in smo priče izganjanju vsaj petih velikih prerokov iz javnega političnega življenja.

Med delovanjem slovenskih komunistov v tridesetih letih prejšnjega stoletja in koalicije KUL je vse preveč vzporednic, da bi jih smel človek, ki mu je dobrobit Slovenije pri srcu, spregledati.

Komentator piše, da so nasprotniki slovenske samostojnosti in demokratičnega sistema svojo zagretost za rušenje demonstrirali celo na Kredarici in piše, da politični nasprotniki Janeza Janše svoj gnev črpajo iz stare komunistične literature. Meni, da idealizacija komunizma izhaja iz tega, ker o propadlem komunističnem lockdownu, ki je trajal desetletja, ne vedo nič, saj ga mladi levičarji niso doživeli, niti v njem živeli. Vrh Triglava so oskrunili s transparentom LGBTQ in kolesarskim simbolom. Oba simbola pa delita ljudi na naše in vaše.

Zdi se mi, da je vest v vseh oblikah izkubila svoj prvobitni stvarni in duhovni pomen: ločiti dobro od slabega.

Nekateri se delajo neumne zato, da bi naredili vtis, da so pametni. V opoziciji proti vladi so tudi učiteljska združenja in šolski sindikat. Priljubljena tema obojih je, kako naj se med epidemijo vedejo učenci, dijaki in učitelji. V začetku tega leta sem v prispevku na Časnik.si na to temo zapisal:

Ko je bilo treba spomladi v šolah vzpostaviti red, s katerim bi preprečevali širjenje okužbe, je predsednik šolskega sindikata ognjevito kritiziral vlado, ker ni objavila natančnih navodil. Izpostavil je problem hoje po stopnicah, saj da učenci ne vedo, ali naj hodijo po desni ali po levi strani stopnišč.

… Tako je svoj komentar začel Jože Mlakar. Celotno besedilo si lahko preberete na spletni strani Časnik.si.

Komentator v komentarju ugotavlja, da župnik Strmšek z zapisom v Oznanilih, v katerem poziva, da naj poslušamo zdravnike in ne političnih aktivistov ter je skeptičen, da bi leva vlada lahko uspešno prebrodila zahtevni čas epidemije, ni kršil niti državnih niti cerkvenih predpisov. Župnik je pozornost pritegnil le zato, ker je bil kritičen do leve politične opcije in komentator ugotavlja, da se nas totalitarna indoktrinacija o izključenosti Cerkve in duhovščine žal še vedno drži.

Komentator je kritičen do nagovarjanja Marjana Šarca, naj se stranke opredelijo proti Janezu Janši oziroma SDS in vsem strankam, ki ga podpirajo. Svojevrsten paradoks je, da Šarec s svojim pozivom dejansko krši več členov ustave. Franci Feltrin meni, da po številnih sovražnih in izločevalnih izpadih, ki jih prirejajo Marjan Šarec in somišljeniki, jasno da taki ljudje ne sodijo v politiko.

Opozoriti je treba, da Slovenija zunaj sovjetskega prostora vendarle celo v dogajanju okoli leta 1991 predstavljala izjemo. Prelom je bil namreč izrazito polovičen in ga je najbolj poosebljala izvolitev Milana Kučana za predsednika predsedstva aprila 1990.

Nesporno pa je, da je krščanstvo v razvitem zahodu v zatonu, da se cerkve praznijo, da je vedno manj duhovnikov, redovnikov in redovnic, da pada število sklenjenih krščanskih zakonov in podeljenih krstov ipd.

Celotni komentar Katje Ferletič si lahko preberete na spletni strani casnik.si.

Franci Feltrin: Upreti se moramo bruseljskim birokratom, ki spodkopavajo evropsko krščanstvo
 

Ključne besede: krščanstvo, Evropska unija, Janez Janša, LGBTQ, Madžarska
 

Komentator je v komentarju kritičen do bruseljskih birokratov, ki s propagiranjem LGBTQ majejo krščanske temelje Evrope. Obžaluje, da se namesto k pristopanju urejanja skupnega življenja z migranti ukvarja z LGBTQ. Prepričan je, da s pritiskom na Madžarsko, ki je z zakonom prepovedala, da bi člani LGBTQ v šolah predavali o svojih frustracijah, kršijo evropski pravni red. Sprašuje se, ali bomo denar usmerjali v družine in otroke ali k nasprotnikom življenja. V komentarju pohvali državotvorno držo Janeza Janše in je kritičen do izjav Tanje Fajon. Zaključi pa s pozivom, da bodimo prijazni do vseh ljudu, tudi tistih, ki niso po naših predstavah.
 

Opozicija je ljudem spretno podtaknila mnenje, da gre za varovanje pitne vode, s čimer se novela zakona sploh ni ukvarjala, ne pa za zaščito okolja, urejanje brežin, vodotokov in obale ter izboljšanje poplavne varnosti, kar je bistvo vsebine novele.

Kratki film o zgodovini in poslanstvu evropskega povezovnja po drugi svetovni vojni, predvajan na proslavi ob dnevu državnosti, med katerim se je prepletala celotna pesem Zdravljica, je navdušil tudi pisca komentarja. Poudarja, da je bila Evropa po razdejanju druge svetovne vojne ne le razdeljena, ampak tudi svobodna samo na pol ter da na zahodu naše celine ne vedo niti ne razumejo, da sta bila njihova svoboda in blaginja v povojnih desetletjih v veliki meri kupljeni z nesvobodo druge polovice celine.

Poglaviten cilj poosamosvojitvenih prizadevanj za prikrivanje resničnih vzrokov slovenske osamosvojitve sta zaščita in varovanje nekdanjega totalitarnega komunističnega režima in privatizacijskih pridobitev njegovih nosilcev, ki jih lahko obdržijo zgolj in samo v razmerah demokratičnega primanjkljaja in nepravne države. Poglavitno orožje v teh prizadevanjih so šolstvo in sodstvo ter veliki mediji na čelu RTVS meni komentator.

V komentarju avtor razmišlja o ugledu Slovenije v svetu in o tem, kako so tisti Slovenci, ki imajo kompleks manjvrednosti obsedeni z mednarodnim ugledom. Kar izkorišča tranzicijska levica in s tem kvazi argumentom skuša ljudi prepričati v slabo delo trenutne vlade, celo več, skušajo prikazati, da Slovenija s tako vlado ne bi smela predsedovati EZ. Avtor pa meni, da se bo ravno s predsedovanjem Slovenije Svetu EZ več evropskih politikov in uradnikov zanimalo za stanje v Sloveniji in verodostojnost tistih, ki sedaj Slovenijo blatijo po Evropi, bo ogrožena.

Avtor v komentarju ostro kritizira državno tožilstvo in se sprašuje, če je bil že narejen obračun strahotne škode, ki jo je slovensko javno, danes državno tožilstvo zagrešilo: uničenje življenja mnogih ljudi in neizmerno premoženjsko škodo. Ob tem poleg dr. Jožeta Pučnika omeni tudi pesnika Gregorja Strnišo. Omenja tudi neuspešnost tožilstva pri kriminalnih malverzacijah naših bank, nerazumno oprostilno sodbo proti oficirjem JLA, zaprtje nedolžnih ljudi v zapor. Prepričan je, da bi bilo potrebno jasno kadrovsko prečiščenje slovenskega sodstva in državnega tožilstva.

Še dobro se spominjam besed Milana Kučana pri maši za umorjene komunistične žrtve v Kočevskem Rogu: »Bil je čas vojne, sedaj je čas miru.« Kaj je hotel takratni predsednik ravno osvobojene samostojne Slovenije, ki je bil do nedavnega še sekretar Zveze komunistov, ki so pravzaprav te zločine zakrivili, s tem povedati? …

Prebrali smo komenar, ki ga je na spletnem portalu časnik.si objavil Vitomir Gros.

Komentatorka opisuje vzdušje na proslavi ljubljanskega župana ob občinskem prazniku. Poudarja, da je bilo na slovesnosti precej motečega, pohvali pa pieteten film o častnih občanih, ki so se v zadnjem času poslovili. Vesela je, da je nagrado dobilo tudi Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ter Vincencijeva zveza dobrote in razmišlja, da bo Ljubljana ostala na zemljevidu evropskih prestolnic, če bo župan zmogel preseči oviro delitve na meščane, ki so bolj primerni in zaželeni, ter druge, katerih beseda in misel sta samo ilustracija pri delovanju mestne oblasti.

Komentator izpostavlja pomanjkljivo poročanje o življenju in pomenu Angele Vode, ki poleg tega, da je bila slovenska intelektualka, borka za slovenske narodne pravice, defektologinja, učiteljica prizadetih otrok, pobudnica gibanja za pravice žensk, socialistka, tudi ena prvih komunistk, ki je bila v sporu z vodstvom KPS in bila kmalu po začetku vojne izključena iz partije. Obtožena je bila narodnega izdajstva, obsojena na zaporno kazen; po izpustitvi pa so ji bile odvzete državljanske pravice in UDBA jo je do smrti nadzorovala. Je avtorica knjige Skriti spomini, kjer med drugim opiše zakulisna dogajanja v komunistični partiji. Komentator meni, da bi morali njen pogum in vztrajnost bolj spoštovati.

Odšel je človek. Ostala je beseda. Njegova beseda. Pokrajina z vozom iz davnega časa. Njegovega časa.

»Vsa leta si iskal kraj razvezujočih rešitev, 
sončnozaplato neznanih prisoj, 
toda vedno si se znašelna razpotju stranpoti, 
prehojenih tisočkratod davnih rodov.« (France Pibernik)

Nenadoma tišina ustavi stopinje. »Voda usahne ob ugaslem ognju in luč ob izlivu izkrvavi.« Ob izkrvaveli luči se odprejo cvetni plazovi kosov časa, darovanega in prezgodaj zakopanega …

Je tišina ustavila stopinje? France jih prepusti toku časa. Tišino presekajo glasovi. Kot strjene kepe krvi spomini razbijejo obroč laži in v luči resnice France Pibernik, pesnik, pisatelj, publicist …, začne raziskovati in odkrivati zaradi političnega prepričanja zamolčane slovenske literarne umetnike.

Komunistična oblast je po drugi svetovni vojni (in med revolucijo v vojni) neusmiljeno obračunala z vsemi, ki niso bili na njeni strani. Mnogo nadarjenih umetnikov je izgubilo življenje ali pa so bili pregnani v tujino. Njihova pesniška in prozna dela je iz anonimnosti rešil France Pibernik. S požrtvovalnostjo, vztrajnostjo in strokovno zanesljivostjo je zbiral podatke o življenju in delu zamolčanih avtorjev, kar pa v tistih časih ne samo, da ni bilo zaželeno, ampak je bilo tudi nevarno …

Celoten komentar Tilke Jesenko si lahko preberete na spletni strani Casnik.si.

V teh dneh še posebej goreče prosim za pogum tistih, ki jih Pastir danes kliče v duhovniško, diakonsko, redovniško ali kakršno koli drugo cerkveno službo, da bodo zmogli reči: »Da.« Če jih Pastir resnično kliče, jim ne bo moglo biti nikoli žal.

Sem ovca, ki se občasno izgubi. Oddaljim se od črede iz radovednosti ali naveličanosti. Iščem tudi druge pašnike. A kot druge ovce tudi jaz na koncu iščem ogrado, Pastirja, ki bi oskrbel moje rane in umiril strahove. Pravzaprav ne gre samo za potrebo, hrepenenje, sanje, ki jih lahko imam ali pa ne; iskati nekoga, ki bi skrbel zame, je nujna potreba, ki želi biti zadovoljena. Že rojen sem bil nemočen in moje življenje se ne bi nikoli razvilo, če nihče ne bi poskrbel zame …

Celoten komentar upokojenega mariborskega nadškofa Marjana Turnška si lahko preberete na spletni strani Časnik.si.

V komentarju avtor razmišlja o jugonostalgiji, ki se kaže na različne načine; komentator se dotakne predvsem njenega odmeva v svetu kulture in obžaluje, da nekateri kulturniki izhajajo iz jugo-beograjske tradicije, namesto iz srednjeevropskih in zahodnoevroskih okvirov v smislu najpristnejše slovenske kulturne dediščine. Omalovažuje tudi delovanje SAZU in ZRC SAZU. Kajti - tako dr. Stane Granda - dejstvo je, da nekateri Janezu Janši nikoli ne bodo odpustili slovenske osamosvojitve, v kateri mnogi vidijo povod za razpad Jugoslavije.

Vtisi bralca knjige Slovenski razkol. To je zgodovinska knjiga Jožeta Možine o času pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej. Knjiga je izšla že v 5. ponatisu.

O nastopu predsednika vlade Janeza Janše pred skupino za spoštovanje demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic o vladavini prava in medijski svobodi v Sloveniji.

V komentarju avtor razmišlja o anahronističnem poimenovanju trgov v Ljubljani in postavitvi spomenikov. Spodbuja h kritični drži in usklajenem poimenovanju trgov in parkov. Predlaga tudi odstranitev spomenika Borisa Kidriča, ki ne sodi v Park Sveta Evrope ter nagovarja k sanaciji parka in zasaditvi eksotičnih dreves, ki so rasla tam pred ero malikovanja revolucionarjev.

Ob zaostrenih pogojih gospodarjenja v razmerah, v kakršnih smo, se zna zgoditi, da bo neizogibno cenovno inflacijo pospremila gospodarska stagnacija, čemur v teoriji pravimo stagflacija: inflacija ob padajoči gospodarski aktivnosti in naraščajoči brezposelnosti. Centralne banke kot regulator bančno-finančnega sistema postajajo rabelj bančne ekonomije, kot jo poznamo. S tem se na široko odpirajo vrata prehodu na alternativne oblike finančnega poslovanja.

Komentator se sprašuje o verodostojnosti besed, ki jih Marko Milosavljević deli s slovensko in evropsko javnostjo o razmerah v slovenski medijski krajini. Meni, da so njegove izjave lažne in zavajajoče. Posebej izpostavlja primer imenovanja novega generalnega direktorja RTV Slovenija.

V komentarju avtor piše o načinih napada na sedanjo vlado. Dotakne se članka na bruseljskem portalu Politico, o vojni z mediji, ki naj bi jo bojeval Janez Janša. Da bi sedanjega premiera označili za neprimernega, ga povezujejo z Viktorjem Orbanom ter mu očitajo orbanizacijo Slovenije. Avtor pa meni, da nevarnost za demokracijo in ustavni red dejansko potekajo s strani politično aktivističnih državnih funkcionarjev, povezanih s strici iz ozadje.

Kako dolgo še boste izrabljali našo potrpežljivost, se je spraševal Cicero? Odgovor je jasen: tako dolgo, dokler se bomo pustili.

V komentarju avtor piše o pomenu posta in Jezusovem zgledu v postenju. Poudarja, da post ne pomeni le post v hrani, ampak tudi post oči, post jezika, post poslušanja, post kot obvladovanje raznih grešnih nagnjenj. Ob postu je pomembna tudi molitev. Pravi post obrača vse naše duhovne moči in moči srca, vso našo notranjost proti Bogu in se ne konča z Veliko nočjo. Pomembna je odpoved lastni volji in sprejemanje Božje volje. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo.

Avtor komentarja piše o odzivih na novico, da Tomaž Vesel prejema honorar v višini četrt milijona evrov za delo pri FIFI. Pri tem naj bi imel soglasje bivšega predsednika protikorupcijske komisije, čeprav je to v nasprotju z Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije. Komentator pričakuje, da bo Tomaž Vesel zaradi tega čimprej razrešen z mesta predsednika Računskega sodišča Slovenije, njegov honorar pa se zaseže v korist države.