Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.
Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Sobotna iskrica je tokrat skušala izvedeti kako nastane knjiga, kako se rodita zgodba in pesem. Pisateljica in pesnica, pa tudi igralka Nataša Konc Lorenzutti bo odgovarjala na Juretova vprašanja. Kak vprašaj in piko pa je povedanemu dodala tudi urednica Mavrice Melita Košir.
Sobotna iskrica je tokrat skušala izvedeti kako nastane knjiga, kako se rodita zgodba in pesem. Pisateljica in pesnica, pa tudi igralka Nataša Konc Lorenzutti bo odgovarjala na Juretova vprašanja. Kak vprašaj in piko pa je povedanemu dodala tudi urednica Mavrice Melita Košir.
Tudi danes smo govorili o Romih, a tokrat o njihovem verskem življenju in pastoralnem delu nekaterih laikov in duhovnikov na tem področju. Moj sogovornik je bil duhovnik in koordinator pastoralne oskrbe v Sloveniji Peter Kokotec.
Tudi danes smo govorili o Romih, a tokrat o njihovem verskem življenju in pastoralnem delu nekaterih laikov in duhovnikov na tem področju. Moj sogovornik je bil duhovnik in koordinator pastoralne oskrbe v Sloveniji Peter Kokotec.
V studiu se nam je pridružila Hedvika Dermol Hvala iz Društva katoliških pedagogov. Z nami je delila nekaj koristnih nasvetov, kako se pripraviti na govorniške izzive.
V studiu se nam je pridružila Hedvika Dermol Hvala iz Društva katoliških pedagogov. Z nami je delila nekaj koristnih nasvetov, kako se pripraviti na govorniške izzive.
Knjigo z naslovom Povest o latinščini, ki jo je napisal Tore Janson, pronicljivi švedski jezikoslovec, nam je prestavil dr. Aleš Maver, tudi avtor predgovora v slovenskem prevodu knjige.
Knjigo z naslovom Povest o latinščini, ki jo je napisal Tore Janson, pronicljivi švedski jezikoslovec, nam je prestavil dr. Aleš Maver, tudi avtor predgovora v slovenskem prevodu knjige.
Tokratna je bila Moja zgodba jezikoslovno obarvana. Oddajo, v kateri je bil gost akademik dr. Marko Snoj, smo posvetili minuli 30 letnici samostojnosti. Govorili smo o pomenu jezika v našem nacionalnem prostoru s pogledom na najstarejše ohranjeno besedilo Brižinskih spomenikov in zatem pridig Janeza Svetokriškega in slovarja Marka Pohlina. Slovenci se jezikovne arheologije, ki jo odkrivajo stara bededila premalo zavedamo.
Tokratna je bila Moja zgodba jezikoslovno obarvana. Oddajo, v kateri je bil gost akademik dr. Marko Snoj, smo posvetili minuli 30 letnici samostojnosti. Govorili smo o pomenu jezika v našem nacionalnem prostoru s pogledom na najstarejše ohranjeno besedilo Brižinskih spomenikov in zatem pridig Janeza Svetokriškega in slovarja Marka Pohlina. Slovenci se jezikovne arheologije, ki jo odkrivajo stara bededila premalo zavedamo.
V tokratni oddaji smo poskusili bolje spoznati življenje gluhih in naglušnih. Naš gost je bil Matjaž Juhart, ki bodi strokovno službo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Predstavil je prizadevanja Zveze in svoje želje za prihodnost strnil v treh točkah: razvoj znakovnega jezika, dostopnost gluhim in naglušnim ter skrb za osebe z okvaro sluha, ki v zadnjem času številčno zelo naraščajo.
V tokratni oddaji smo poskusili bolje spoznati življenje gluhih in naglušnih. Naš gost je bil Matjaž Juhart, ki bodi strokovno službo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Predstavil je prizadevanja Zveze in svoje želje za prihodnost strnil v treh točkah: razvoj znakovnega jezika, dostopnost gluhim in naglušnim ter skrb za osebe z okvaro sluha, ki v zadnjem času številčno zelo naraščajo.
Z nami sta bila alpinista Luka Krajnc in Luka Lindič, ki sta konec letošnjega februarja v Patagoniji preplezala 500 metrov dolgo prvenstveno smer Pot. To je zgodba o vztrajnosti, prijateljski navezi, načinu življenja, ki zahteva tudi odpoved. V drugem delu oddaje pa smo ob začetku kolesarke sezone spregovorili o kulturi vožnje na naših cestah - z nami je bil podpredsednik Kolesarske zveze Slovenije dr. Peter Gregorčič.
Od senc k svetlobi je naslov knjižice Karla Gržana v kateri so zbrana razmišljanja, ki so pred desetletjem izhajala v reviji Ognjišče. Gre za izredno globoke zapise, mestoma osebne izpovedi, ki govorijo o trenutkih, ko sta se presežno in tuzemsko dotaknila v trenutku, ki mu je bil avtor priča. Iskrena pripoved s svojo preprostostjo, ki pa ne išče bližnjic, res svetli pogled bralca. Izbrali smo dve razmišljanji, sicer pa knjižico za zgolj nekaj evrov lahko naročite pri Založbi Ognjišče, ne bo vas razočarala.
Objavili smo napotke, kako naj kmetje postopajo, če so njihovi GERK-i v aplikaciji Sopotnik označeni rdeče, pa tudi nekaj nasvetov za zamudnike z analizami tal in izdelavo gnojilnih načrtov.
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 29. marec 2024 ob 05-ih
Gre za iskreno izpoved o iskanju pravega veselja. Naš gost je bil duhovni pomočnik v Senožečah Pavel Kodelja, ki pravi, da pot svetosti nujno vključuje odločitev - v vsakem trenutku iz dneva v dan. Spregovoril je tudi o sprejemanju vsega, kar je zanj pripravil Bog, tudi o sprejemanju svoje bolezni, ob kateri se zaveda, da je vsak dan podarjen.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Skupina Alfa in Omega vabi na velikonočni koncert “Vstajenje”, ki bo na velikonočni ponedeljek ob 18h v Kulturnem domu Semič.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
V prazničnem jutru smo razmišljali o trpljenju. O tem kako kot kristjani stopati po trnovi poti, ki naj postane pot zaupanja v Božji načrt. Kako v trpljenju videti zmago je povedal stiški opat Maksimiljan File.