Na svetovni dan jezikov smo spregovorili o tem, kako se začeti učiti novega jezika, zakaj nas je strah govoriti v tujem jeziku in kako se tega strahu znebiti. Naš gost je bil poliglot Matej Sedmak, ki je zadnja leta preučeval načine usvajanja jezikov pri posameznikih, ki govorijo od 5 do 20 jezikov. Razvil je tudi svojo metodo, ki običajen pristop učenja jezika postavlja na glavo!
Na svetovni dan jezikov smo spregovorili o tem, kako se začeti učiti novega jezika, zakaj nas je strah govoriti v tujem jeziku in kako se tega strahu znebiti. Naš gost je bil poliglot Matej Sedmak, ki je zadnja leta preučeval načine usvajanja jezikov pri posameznikih, ki govorijo od 5 do 20 jezikov. Razvil je tudi svojo metodo, ki običajen pristop učenja jezika postavlja na glavo!
Avtorica izraža kritiko sodobnih olimpijskih iger, še posebej glede poudarka na inkluzivnosti in toleranci, ki so bile izpostavljene na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Parizu.
Avtorica izraža kritiko sodobnih olimpijskih iger, še posebej glede poudarka na inkluzivnosti in toleranci, ki so bile izpostavljene na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Parizu.
Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!
Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!
Na ljubljanski filozofski fakulteti v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik na oddelku za slovenistiko poteka že 60. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Na turistični domačiji »Sinji vrh« bo od 8. do 12. julija 2024 potekal 32. Mednarodni likovni simpozij »Slovenija, odprta za umetnost«.
Na ljubljanski filozofski fakulteti v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik na oddelku za slovenistiko poteka že 60. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Na turistični domačiji »Sinji vrh« bo od 8. do 12. julija 2024 potekal 32. Mednarodni likovni simpozij »Slovenija, odprta za umetnost«.
Avtor se je poglobil v vznemirljivo temo, ki se dotika vprašanja zaupanja in zasebnosti na visokih ravneh cerkvene hierarhije. Razpravlja o incidentu, kjer so besede papeža Frančiška, izrečene za zaprtimi vrati, nenadoma postale javne. Raziskal je, kako je to mogoče, kdo je odgovoren in kaj to pomeni za zaupanje vernikov v cerkveno vodstvo.
Avtor se je poglobil v vznemirljivo temo, ki se dotika vprašanja zaupanja in zasebnosti na visokih ravneh cerkvene hierarhije. Razpravlja o incidentu, kjer so besede papeža Frančiška, izrečene za zaprtimi vrati, nenadoma postale javne. Raziskal je, kako je to mogoče, kdo je odgovoren in kaj to pomeni za zaupanje vernikov v cerkveno vodstvo.
Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.
Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Sobotna iskrica je tokrat skušala izvedeti kako nastane knjiga, kako se rodita zgodba in pesem. Pisateljica in pesnica, pa tudi igralka Nataša Konc Lorenzutti bo odgovarjala na Juretova vprašanja. Kak vprašaj in piko pa je povedanemu dodala tudi urednica Mavrice Melita Košir.
Sobotna iskrica je tokrat skušala izvedeti kako nastane knjiga, kako se rodita zgodba in pesem. Pisateljica in pesnica, pa tudi igralka Nataša Konc Lorenzutti bo odgovarjala na Juretova vprašanja. Kak vprašaj in piko pa je povedanemu dodala tudi urednica Mavrice Melita Košir.
Veste, kaj pomeni, če rečemo, da je nekdo kot Fructalov sok? Poln je samega sebe, s samopodobo nima težav. Jure Sešek v komentarju razmišlja, da ljudem dandanašnji ni več nerodno. razmišlja o resničnem in navideznem svetu, premierju in njegovih podanikih. Čisto malo ga skrbi, nerodno mu pa ni …
V neki otroški knjigi je zgodba o človeku, ki si je vtepel ...
Iz knjige Dragoceno darilo zgodb, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
Pred nami so Vsi sveti in Vernih duš dan, dva praznika, ko smo v mislih še posebej povezani z našimi pokojnimi in bolj kot običajno poskrbimo tudi za urejenost njihovih grobov. In prav o tem je tokrat svetovala vtnarka Monika Mohar iz vrtnarstva Hortika iz Goričan pri Medvodah.
Po obisku mestnih gozdov Kranja, Tolmina z Novo Gorico in Novega mesta smo se odpravili na Gorenjsko. Gozdna učna pot Predtrški gozd je speljana jugovzhodno od Radovljice, dolga je približno 3 km in opremljena s poučnimi tablami. O tem, kdo jo obiskuje, kaj ponuja in kje se še lahko sprehodimo v okolici, so v ciklu Gozdovi naših mest spregovorili: vodja območne enote Bled Jernej Avsenek, upokojena gozdarka Vida Papler, predstavnik občinske uprave občine Radovljica Dominik Skumavec, Gregor Klemenčič iz družbe Slovenski državni gozdovi, vodja krajevne enote Radovljica Simon Resman, nekdanji vodja krajevne enote Igor Lampe in direktorica TIC Radovljica Kaja Beton.
Zdravstvo bo naša prednostna naloga. To obljubo poslušamo ob vsakih parlamentarnih volitvah ter vsakem novem mandatu poslancev in vlade. A sprememb ni oziroma ne gredo v pravo smer, sistem je načet do skrajnosti. Kako rešiti krizo na tem področju? Svoje poglede so nam v oddaji Pogovor o predstavili Jasna Humar z ministrstva za zdravje, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, doktorica Bojana Beović, in predstavnica Mladih zdravnikov Larisa Kragelj.
Po uspešnem mednarodnem poletnem Masterclassu za operne pevce in dveh koncertih Opera na gradu, ki sta doživela izjemen sprejem, so se organizatorji odločili pripraviti koncert na gradu Borl. Ta bo v nedeljo 3. novembra ob 17. uri. Mlade izvajalce, ki prihajajo na velike odre, bodo predstavili nekaj klasike (arije in operete), slišali pa bo moč tudi znane pesmi iz muzikalov.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Pred praznikom Vseh svetnikov se spominjamo tistih, ki so že pred nami odšli v večnost. Verujemo, da naši dragi rajni niso kar izginili v nič, ampak so pri Bogu ali v vicah, kjer potrebujejo našo pomoč na poti k Bogu. Kljub veri pa ob izgubi bližnjega žalujemo in smo žalostni. zato je dobro, da se o svojih občutkih pogovarjamo in si vzamemo čas za žalovanje, pravi p. Ivan Platovnjak, ki je napisal knjigo Preobrazba bolečine.
Pred nami so Vsi sveti in Vernih duš dan, dva praznika, ko smo v mislih še posebej povezani z našimi pokojnimi in bolj kot običajno poskrbimo tudi za urejenost njihovih grobov. In prav o tem je tokrat svetovala vtnarka Monika Mohar iz vrtnarstva Hortika iz Goričan pri Medvodah.