Državni svetniki so s 17 glasovi za in 13 proti izglasovali odložilni veto na novelo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki spreminja način financiranja zasebnih osnovnih šol. Poslanci bodo o noveli ponovno odločali predvidoma v četrtek, za njeno potrditev pa bo potrebnih najmanj 46 glasov. Razpravo državnih svetnikov je sklenil predsednik Alojz Kovšca, ki je spregovoril o očitkih zagovornikov zakona, ki ga je pripravilo ministrstvo za izobraževanje pod vodstvom Jerneja Pikala. Precej oster in tudi oseben nagovor objavljamo v celoti.

Z Miho Šubicem smo razčistili, kaj bi pomenil sprejem vladne novele zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja in kakšno je sporočilo vlade ob tem predlogu.

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

V Sloveniji je le nekaj takih strank, ki imajo korenine, vrednotne temelje, organizacijsko strukturo, hierarhično kadrovsko piramido, vzpostavljen sistem političnega izobraževanja, ter medgeneracijski prenos znanja.

Generalni direktor Zavoda za varstvo slovenske kulturne dediščine Jernej Hudolin je z nami delil nekaj misli o pomenu ohranjanja dediščine in ozaveščanju ter pomenu izobraževanja na tem področju.

Potem ko opozicijska SDS Državnega zbora ni uspela prepričati s svojim predlogom novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, je skupaj s kolegi iz SNS vložila predlog ustavne obtožbe zoper predsednika vlade Marjana Šarca. Očitajo mu nezakonito in neustavno delovanje ter opustitev dolžnega ravnanja v primeru ureditve financiranja zasebnega šolstva. Predlog SDS in SNS je že četrti tovrstni poskus presoje ravnanja predsednika vlade ali države pred ustavnim sodiščem.

Ali se zavedajo dobrih kadrov, so jih pripravljeni nagraditi, kaj je pravzaprav plača, nagrada ali plačilo za opravljeno delo? Z nami so bili: direktorica področja razvoja in izobraževanja zaposlenih v korporaciji Hidria Tanja Kenda, Brane Gruban iz podjetja Dialogos in direktor kadrovskega sektorja v Mercatorju Gregor Rajšp.

Mitja Zupančič, svetovalec specialist za EKO pridelavo s KGZ Celje je pojasnil, kako je z zahtevami po izobraževanju ob vstopu kmetije v EKO kontrolo.

Pred 150 leti je bila ustanovljena kongregacija Šolskih sester svetega Frančiška Kristusa kralja. Že skoraj 130 let oblikujejo narodno, cerkveno in družbeno podobo avstrijske Koroške. Od tega 110 let vodijo konvent oz. samostan v Št. Petru pri Št. Jakobu v dolini Rož. Tako spremljajo generacije mladih na poti izobraževanja in odraščanja. Danes je v konventu poleg vrtca enoletna Strokovna gospodarska šola in petletna Višja šola za gospodarske poklice. Obiskali smo jih z našim mikrofonom. Slišali ste še o prizanju za pliberškega dekana Ivana Olipa, o obisku ministra Česnika v Celovcu, napoved 1. konference slovenskih računovodij, revizorjev in davčnih svetovalcev iz sveta in Slovenije ter o 50-letnici slovenskih maš v Milanu.

V Evropskem tednu poklicnih spretnosti smo obiskali javni zavod Cmepius, ki ga je pred petnajstimi leti ustanovila vlada z namenom širjenja in usklajevanja mobilnega izobraževanja evropskih državljanov. Na Facebooku so objavili več zgodb mladih, ki se ali so se izobraževali v tujini. Kako pomemben je vseživljenjski proces učenja smo govorili z Urško Slabšak, ki je na Cmepiusu nosilka za področje poklicnega izobraževanja in usposabljanja v sklopu programa Erasmu +.

Slepi in slabovidni dijaki - učenci centra IRIS so se vrnili v šolske klopi in že razmišljali o tem, kako bodo prihodnje leto praznovali 100. obletnico organiziranega izobraževanja slepih na slovenskem. Ob 15. oktobru - mednarodnem dnevu bele palice pa bo slovenska javnost dobila v roke brošuro o zmotah in resnicah o slepih in slabovidnih.

Timotej Brecelj je prejemnik mednarodnega priznanja MEPI, je športnik, prostovoljec, glasbenik in človek več talentov, ki širi svoja obzorja s preizkušanjem novih izzivov in spretnosti. Spodbuja nas k raziskovanju, preizkušanju tudi svojih meja in trdoživosti.

Udeleženci izobraževanja Ognjišča in Teološke fakultete Izzivi komuniciranja in dela s sodobnimi mediji kot karierna priložnost so se ustavili tudi na delavnici na Radiu Ognjišče, ob tem pa je nastal pogovor o njihovih pogledih na sodobno komuniciranje.

Ste vedeli, da med možnostmi osnovnošolskega izobraževanja obstaja tudi šolanje na domu. Ob tem smo se ustavili v svetovalnici, z nami je bila Gita Mateja de Laat.

Jurij Beguš, vodja oddelka za gozdno tehniko in razvoj podeželja na ZGS je predstavil in povabil na izobraževanja za varno delo v gozdu v okviru aktualnega PRP.

Govorili smo katoliškem šolstvu. Med drugim smo spregovorili o njegovem pomenu za družbo in Cerkev ter se dotaknili uspehov in priložnosti katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov. Gostje tokratne oddaje so bili direktor Zavoda sv. Stanislava Anton Česen, rektor vikariata Antona Martina Slomška Ivan Štuhec, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega Peter Polc in ravnatelj Škofijske gimnazije Vipava Vladimir Anžel.

Profesor zgodovine Tomaž Debevec, ki prihaja iz dveh kulturnih prostorov, slovenskega in argentinskega, je spregovoril o pomenu katoliškega šolstva, ki je bil pobudnih vsesplošnega izobraževanja. Danes je to dejstvo prezrto. Katolištvo prvotno pomeni univerzalnost in je med drugim tudi začetnik tovrstnega šolstva.

V januarju je življenje sklenila organistka in zborovodkinja Angela Tomanič. Za naš radio je pred štirimi leti, ko je kazalo, da je bitko s hudo boleznijo vendarle dobila, povedala nekaj o svojem življenju. Pred poslušalce je razgrnila spomine od otroštva naprej, spominjala se je svoje vzgoje, izobraževanja in glasbenega delovanja. Navdihujoč pogovor, ker tudi v času najhujše preizkušnje gospa Angela ni izgubila vedrine. Skozi vso oddajo smo poslušali njene posnetke igranja orgel. Ona se je poslovila, njena glasba pa ostaja. S hvaležnostjo se je spominjamo, naj počiva v miru.