Jezus je vstal in živi

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

S pesmijo v predvelikonočni čas

V velikonočnem času, času premišljevanj in molitev, so se na Slovenskem pele rožnovenske pesmi. S postnimi napevi, ki so polni svetopisemskih pogledov na Jezusovo trpljenje in Marijino svetost, ter pripovednimi pesmimi, bomo pletli tokratno oddajo iz cikla Pevci zapojte, godci zagodte.

Je trpljenje Božji dar ali prekletstvo?

So bolniki in invalidi ljudje s posebnimi potrebami ali ljudje s posebnim poslanstvom? Bolnica Cvetana Priol je na poti k oltarju.

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

O zdravju in duhovnosti

Govorili smo o zdravju, njegovi odsotnosti in duhovnosti. Kako lahko bolezen pomaga človeku pri njegovi duhovni rasti? Kdaj ga napravi zrelejšega in v katerih primerih privede do upora zoper Boga? Ob klicih poslušalcev sta bila z nami bolniški duhovnik frančiškan p. Marko Novak in jezuit p. dr. Ivan Platovnjak.

Miro Šlibar o skrbi za družine in za otroke

V oddaji, ki je potekala v živo in so jo z vprašanji sooblikovali tudi poslušalci, je naš gost, msgr. Miro Šlibar, vabil k upanju ob evangeljskem odlomku, ki govori o obisku Marije pri Elizabeti (Lk 1, 39-45).

Kot betlehemski pastirji se srečajmo z Jezusom

Z msgr. Mirom Šlibarjem smo ustvarjali tokratno katehezo za bolnike.

Jezusov odgovor

Ta čas je bilo nekaj navzočih, ki so Jezusu poročali o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal z njih daritvami. Odgovoril jim je: Ali mislite, da so bili ti Galilejci zato, ker jih je to trpljenje zadelo, večji grešniki ko vsi drugi Galilejci?  Ne, vam pravim. (Lk 13, 1-2)

Razstavi Poljski med drugo svetovno vojno in Stara Sava - Oko besede v Murski Soboti - Hiša kulture Celje

V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru je na ogled dokumentarna razstava „Boj in trpljenje. Poljski državljani med drugo svetovno vojno”.Na Jesenicah si lahko ogledate razstavo Stara Sava - dediščina, umetnost, razvedrilo. Danes se začenja tridnevno srečanje mladinskih pisateljev Oko besede.Hiša kulture Celje v letošnjo jubilejno, deseto sezono vstopa s sloganom Deset.

Trpljenje zaradi odvisnosti od pornografije

Potem ko smo v prvi letošnji oddaji Srečanja spregovorili o odvisnosti od pornografije, sta bila tokrat z nami dva mlada, ki sta bila z nami pripravljena deliti svoje izkušnje in trpljenje zaradi te zasvojenosti. Povedala sta tudi, kako sta našla pot iz tunela tega zla.

O diktatu sreče, ki nam ga vsiljujejo oglasi

Kako živeti v polnosti, z dobrimi in manj dobrimi platmi življenja, smo govorili v tokratni oddaji.

Bolniki in Gospodovo trpljenje

V katehezi za bolnike smo med drugim govorili tudi o tem, kako Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje poživljajo našo vero, utrjujejo upanje in vžigajo ljubezen. Z Vstalim si želimo močnih vstajenjskih doživetij, h katerim je stremela tudi tokratna kateheza. Gostili smo Mira Šlibarja.

Usmeriti pogled na trpljenje žrtev spolnih zlorab

V radijskem misijonu se danes sprašujemo, kako oznanjati ob toliko škandalih. V želji po pomoči žrtvam spolnih zlorab s strani predstavnikov Cerkev je bila nedavno ustanovljena civilna iniciativa Dovolj.je.

Naše trpljenje v povezavi s trpljenjem Jezusa Kristusa

Govorili smo z msgr. Mirom Šlibarjem in jo še posebej posvečamo vsem bolnikom in preizkušenim.

Ritem srca XXL - trpljenje in darovanje v glasbi

Tokrat smo pobrskali za glasbo, ki govori o trpljenju, darovanju, odpovedi ter tako tudi z glasbo vstopili v postni čas.

V oddaji smo slišali: ABEND - Pred Križem, Paul Baloche - Open The Eyes Of My Heart, Paul Baloche - Above All, Svetnik - Ozdravi me, For King And Country – Without You, Odsev – Darovanje, Third Day - Cry Out To Jesus (Live), Ribniški pasijon - Pomagajte mi peti, Ribniški pasijon - Brez Njega bilo bi zaman, Rich Mullins - Hold Me Jesus, Mana - Ti, Emanuel - Molim Te Ponižno, Petra Stopar - Brez besed, All Sons & Daughters - Rest In You, All Sons & Daughters - Brokenness Aside, The Brilliance - Dust We Are And Shall Return, The Brilliance - Prayers of the People, Gungor - Beautiful Things.

Msgr. Miro Šlibar za vse bolne in preizkušane

Vsako trpljenje in preizkušnja človeka naredi večjega, močnejšega, za več pripravljenega.

Smisel v trpljenju

V Tednu za življenje je študentka medicine Anja Žižek razmišljala ob nosilnem stavku Balantičevega verza: Studencev močnih, čistih sem željan. V treh podobah iz življenja je iskala nekaj lepega, smisel… v trpljenju.

Zakaj je na svetu trpljenje, če je Bog dober?

V oddaji Radijski katehezi, v ciklu Verovati danes smo gostili nadškofa Antona Stresa. Tokrat smo razmišljali o trpljenju. Skoraj neverjetno je, da v svetu tolikšnih krivic in trpljenja, toliko ljudi ohranja vero v dobrega Boga. V tej luči smo si zastavili vprašanja, kot so: Ali spadata trpljenje in zlo skupaj? Zakaj je dal Bog človeku svobodno voljo, če jo ta potem zlorabi? Se vprašanje greha res vleče že od raja?

Pogovor z Marijo Treven o knjigi Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev

Predstavili smo knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, v kateri je Marija Treven v besedi in sliki prikazala nepopisno trpljenje in nasilje v krajih med Rovtami in Žirmi v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Ne Nemci, ne Italijani se niso ozirali na prejšnji, stoletja trajajoči tok življenja v oddaljeni hribovski vasici. No, nasilni okupaciji pa je kmalu sledila še bolj krvava revolucija.

Radijska kateheza dne 7. 4. 2018

Vstajenje

Z nadškofom Marjanom Turnškom smo se v radijski katehezi na veliko soboto pogovarjali o velikonočni vigiliji in vstajenju.

Osnovni koraki dobrega sodelovanja

Prof. dr. Jože Ramovš je spregovoril o osnovah dobrega sodelovanja. Če sodelujemo, dosežemo vstajenje, vedno dosežemo rezultat. Sodelovanje je lahko naporno, a je nujno, če želimo, da je delo opravljeno in da se razvijamo.

Z njega je tekla rešna kri za odrešenje vseh ljudi

V velikonočnem času, času premišljevanj in molitev, so se na Slovenskem pele rožnovenske pesmi. S postnimi napevi, ki so polni svetopisemskih pogledov na Jezusovo trpljenje in Marijino svetost, ter pripovednimi pesmimi, smo pletli tokratno oddajo iz cikla Pevci zapojte, godci zagodte.

Uvodna sv. maša 13. radijskega misijona

Uvodno sveto mašo je v cerkvi na Žalah daroval Alek Zwitter, ki je poudaril, da Jezus ni hitra hrana. Hoja za njim prinaša preizkušnje in trpljenje, a tudi rodovitnost v življenju.

Uvodna sv. maša 13. radijskega misijona

Uvodno sveto mašo je v cerkvi na Žalah daroval Alek Zwitter, ki je poudaril, da Jezus ni hitra hrana. Hoja za njim prinaša preizkušnje in trpljenje, a tudi rodovitnost v življenju.

5. Misijonski pogovor: Gre za zakrament zdravljenja in ozdravljenja!

»Življenje prinaša tako velike četrtke, ko se ob mizi veselimo in darujemo, velike petke, ko je trpljenje našega vsakdana neznosno, velike sobote, ko vlada velika skrivnost in tudi praznina, ki se na večer spreobrne v eno samo veselje in nadaljuje v velikonočno jutro.« Vsi ti odtenki so odtenki našega življenja in so zaznamovali tudi nocojšnji misijonski pogovorni večer. V našem studiju so bili: br. Jožko Smukavec, današnji misijonar, s. Snežna Večko, uršulinka, biblicistka in prevajalka sv. pisma ter profesorica na Teološki fakulteti, biolog dr. Peter Skobrne, stalni diakon in mag. Boštjan Hari, avtor knjige o izpraševanju vesti.