Jezus je sicer dopustil smrti vso moč, da z boleznimi, pa naj bo to rak, Korona virus, kap, ali kaj drugega, izniči vse kar je živega na tem svetu. Toda s tem je smrt izničila tudi sebe. Reši nas nekega omejenega načina bivanja in nas odpre za neprimerno lepše obzorje.Duhovni nagovor je pripravil novomeški škof Andrej Glavan.

Sinoči sem imel videoklepet z župnikom Pietrom iz Bergama. Bil sem vesel, ker sem ga videl in slišal, žalosten, ker je tema najinega pogovora šla o bolezni in smrti, o koronavirusu, ki je v zadnjih tednih prav v severnoitalijanskem Bergamu razvil svojo uničevalno moč. Podobe kolone vojaških tovornjakov, ki iz Bergama odvažajo krste z umrlimi za koronavirusom, so presunile cel svet. Tako je zapisal p. Branko Cestnik na svoji blog strani in o tem je tudi tekla beseda v oddaji Spoznanje več predsodek manj.

21. marca, na prvi pomladni dan sta bila svetovna dneva pezije in lutk. Nagrado 19. Lirikonfesta Velenje, poimenovano velenjica - čaša nesmrtnosti, prejme pesnica, pisateljica, esejistka, prevajalka in kritičarka Lidija Dimkovska.

Naslov knjige francoskega pisatelja Fabrica Hadjada, Kako uspeti v smrti, je že sam po sebi zanimiv, na dan 40-tih mučencev, smo za oddajo Sol in luč izbrali odlomek Mučeništvo za vsakogar. Knjiga je izšla pri založbi Družina.

Danes (10. marec 2020) ob 11. uri bo na ljubljanskih Žalah ob grobu duhovnika in skladatelja msgr. Stanka Premrla odkritje in blagoslovitev spominskega obeležja ob 55-letnici njegove smrti in 115-letnici nastanka skladbe Zdravljica, ki je pred 30. leti postala slovenska himna.

Projekcija filma TIHI VEČERI o pisatelju Franu Ksaverju Mešku bo v petek, 6. marca 2020 ob 18. uri, v Družbenem domu na Prevaljah. V rimskem razstavišču Scuderie del Quirinale bo od 5. marca na ogled razstava ob 500-letnice smrti velikega renesančnega slikarja Rafaela Santija.

V galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu je na ogled razstava ob 40. obletnici smrti akademskega slikarja Lojzeta Perka. Francoski ustvarjalec Mark Bourlier se z izbranimi 52 deli zadnjih dveh desetletij predstavlja v Galeriji likovnih samorastnikov v Trebnjem. Meseci in letni časi od antike do renesanse bodo tema letošnjega Grošljevega simpozija, ki ga pripravlja ZRC SAZU.

Mesto Pariz je v tem tednu je svetovnemu simbolu boja proti verskemu skrajništvu krščanski materi iz Pakistana Asii bibi podelilo posebno nagrado. Na temelju spornega zakona o bogoskrunstvu so jo namreč obsodili na smrt; kar devet let je preživela v zaporu. Pakistansko vrhovno sodišče jo je leta 2018 oprostilo in sedaj živi na skriti lokaciji v Kanadi. V pogovoru z novinarko Isabelle-Anne Tollet, ki se je vsa leta zavzemala za njeno izpustitev, je spregovorila o svojem življenju. Knjiga je v teh dneh izšla tudi v slovenskem prevodu z naslovom Končno svobodna.

Mateja Krofa župnika v Črni na Koroškem so ubili maja 1950 po tem, ko je šel na podružnico sv. Hlene v Podpeco krstit novorojenčka. Nasprotniki vere in Cerkve so ga potolkli ter ga nato porinili po skalah. Faranom pa je bilo takoj jasno, da stoji za smrtjo njihovega župnika ljudska oblast.

Pakistanska kristjanka Asia Bibi, ki je zaradi obsodbe na smrt na temelju zakona o bogokletju postala simbol boja proti verskemu fanatizmu, je v četrtek prejela najvišjo nagrado mesta Pariz. Francoski predsednik Emmanuel Macron pa ji želi podeliti tudi častno francosko državljanstvo in azil.

Maševal je urednik revije Ognjišče Božo Rustja, somaševal kancler koprske škofije Janez Arnež, pel pa stolni zbor.

Župnika iz Dragatuša v Beli Krajini Jakoba Omahno so partizani ubili junija 1942. Kriv je bil, ker je pri italijanskih oblasteh posredoval za nekaj dragatuških in črnomaljskih faranov, ki so jih Italijani zaprli zaradi partizanskega napada na rudnik Kanižarica. Prav nekateri od teh, ki so jih na njegovo prošnjo izpustili, so ga kasneje prišli aretirat in ga odvedli v smrt. Njegove zemeljske ostanke so prenesli na pokopališče v Dragatušu šele aprila 1999.

»Danes zjutraj je zaspal za večnost. Naj mu bo Gospod bogat plačnik.« je zapisal glavni urednik našega radia v kratkem sporočilu o smrti Franca Boleta. V duhu sem pred seboj zagledal nasmejan obraz očeta Franca, ki so ga na pragu večnosti pozdravili mnogi, ki so bili deležni sadov njegovega dela. Pred Gospoda ni prišel praznih rok in verjamem, da se veseli nebeške sreče.

Bil je prijazen človek, nikoli slabe volje ter vselej pripravljen na pogovor. Takšen msgr. Franc Bole ostaja v spominu koprskega škofa Jurija Bizjaka. Živela sta praktično pod isto streho. Škofa Bizjaka je novica o smrti sobrata v duhovniški službi presenetila. Z revijo Ognjišče je zaznamoval moje otroštvo, kot odgovoren za medije pri Slovenski škofovski konferenci sem se od njega učil. Tako pa se je na smrt enega od novodobnih velikanov domačega katoliškega medijskega prostora odzval murskosoboški škof Peter Štumpf.

Pogovor ob zlati maši msgr. Franca Boleta je pripravil Marjan Bunič.

Msgr. Franc Bole je vedno iskal nove načine za oznanjevanje evangelija, zlasti med mladimi. Njegovi sopotniki iz katoliških medijev poudarjajo njegovo neomajno vero v Božje načrte.

Oče Franc Bole je v svojih izjavah večkrat dejal, da mu tako bogat življenjski opus ne bi uspel brez sodelavcev pri Ognjišču in na radiu.

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Govorili smo o zdravju, njegovi odsotnosti in duhovnosti. Kako lahko bolezen pomaga človeku pri njegovi duhovni rasti? Kdaj ga napravi zrelejšega in v katerih primerih privede do upora zoper Boga? Ob klicih poslušalcev sta bila z nami bolniški duhovnik frančiškan p. Marko Novak in jezuit p. dr. Ivan Platovnjak.

Potem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo generala Leona Rupnika, ki ga je komunistična oblast Jugoslavije leta 1946 obsodila na smrt, je bila sedaj na ustavno sodišče vložena pritožba na razveljavitev. Podal jo je pravnik Rok Lampe. Da se bodo pritožili so napovedali tudi v SD in Zvezi borcev. Zgodovinarke Tamare Griesser Pečar poteza slednjih, ki sta tudi naslednika komunističnega režima, ne preseneča.

Ljubljanski župan Zoran Janković nasprotuje urejanju domobranskega pokopališča na ljubljanskem grajskem hribu oz. Orlovem vrhu. V izjavi za časopis Dnevnik je ponovil njegovo že staro parolo, da v Ljubljani, ki je »mesto heroj«, spomenikov domobrancem ne bo. Predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman Jankoviću zato očita, da se postavlja nad predpise. »Raziskava je pokazala, da tam posmrtni ostanki so in da imamo še vedno opraviti z domobranskim pokopališčem. In to pokopališče je omenjeno tudi v predpisih MOL.«

S slovenskim kulturnim praznikom obeležujemo obletnico smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Čeprav smo eden redkih narodov, ki ima državni praznik kulture, se mnogi sprašujejo, kaj ta dan Slovencem sploh pomeni. Prav tako so se v pogovoru dotaknili nagrad, ki jih podeljuje država za dosežke na področju kulture. O tem so razmišljali ddr. Igor Grdina, teolog Milan Knep in dr. Ignacija Fridl Jarc.

Prisluhnete lahko, kakšna je bila usoda katoliškega laika, pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga partizani aretirali takoj po vkorakanju v Ljubljano maja 1945. Zaradi njegove knjige Malikovanje zločina so ga junija istega leta na montiranem procesu obsodili na smrt in jo dan po procesu tudi izvedli.

V februarskem Klepetu z Metko Klevišar sva govorili o pogovorih o življenju in smrti, ki jih z Julko Žagar vodita v Domu sv. Jožefa nad Celjem.

Slovensko komorno glasbeno gledališče bo nocoj v Mestni hiši podelilo nagrado Sama Smerkolja Boženi Glavak. V Narodni galeriji je na ogled razstava srbske moderne umetnosti med letoma 1880 in 1950. V Piranu so ob 250-letnici smrti skladatelja Giuseppeja Tartinija pripravili obsežen program. Nekdanji baletni plesalec, koreograf in režiser Henrik Neubauer je izdal knjigo ob stoletnici baletnega šolanja v Ljubljani.

Laris Gaiser meni, da usmrtitev iranskega generala s strani ZDA ne bo imela strateških posledic, česar se zaveda tudi ameriški predsednik.

Začetek leta ob mnogih stvareh prinaša tudi spomin na smrt našega mladega mučenca, blaženega Alojzija Grozdeta. Oddaja pripoveduje o njem in njegovi poeziji, o vplivu na sodobno mladino ter o filmu Srce se ne boji.

Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina in otroci bodo vstajali zoper starše ter jih izročali v smrt; in sovražili vas bodo vsi zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo zveličan (Mt 10, 21-22)

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru. (Lk 1, 76-79)

V oddaji Moja zgodba sta sodelovala Predsednik komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman in predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Govorili smo o sondiranjih vojaškega pokopališča slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani, ki je pokazalo, da so posmrtni ostanki, na sicer oskrunjenem pokopališču, še vedno prisotni.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili pogovore z različnimi gosti na praznovanju godu sv. Stanislava v škofovih zavodih. Slišali ste tudi prispevek o obhajanju 60. obletnice smrti škofa Rožmana in pogovor s cerkvenim pravnikom Sebastjanom Valentanom.

Lahko ga resnično cenimo, saj se je tudi v času delitev in vojne z velikim srcem neutrudno razdajal vsem pomoči potrebnim. Pri tem je ostal zvest slovenstvu in škofovskemu poslanstvu. A za nekatere še naprej ostaja izdajalec in nasprotnik revolucije.

V dvorani Katoliškega inštituta je ob 60-letnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana potekal spominski zbor na katerem so sodelovali p. dr. Metod Benedik, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Renato Podbersič in dr. Helena Jaklitsch, pisni prispevek je dal dr. Stane Granda. Zbor je povezoval Alen Salihović.

Nadškof Stanislav Zore je vodil slovesno somaševanje v ljubljanski stolnici. Dejal je, da ko so se proti Gregoriju Rožmanu dvigali valovi klevet, obtožb in sovraštva, je ostajal pastir, ki ga najbolj skrbi njegovo ljudstvo in njegov narod.

Učiteljica Anica Drobnič je bila edina ženska obsojena na smrt na Kočevskem procesu 1943. O njenem življenju in mučeništvu pa v prispevku p. dr. Metoda Benedika.

V novembrski katehezi za bolnike msgr. Miro Šlibar v razmišljanju ob priliki o nespametnem bogatašu (Lk 12, 16-21) spregovori o umiranju, smrti, pogrebu ter spremljanju umirajočih pa tudi žalujočih.

Ob dvajsteletnici smrti je izšel zbornik o ljubitelju gora,prevajalcu Svetega pisma, klasičnem filologu in profesorjuOtmarju Črnilogarju

Ob 1600-letnici smrti sv. Hieronima smo pod drobnogled vzeli človeka, ki mu dolgujemo prevod Svetega pisma.

V Galeriji Krka v Novem mestu je na ogled razstava pastelov Božidarja Jakca ob 120 letnici njegovega rojstva in 30 letnici smrti.KUD Pod lipo Adergas danes ob 19. uri pripravlja že tradicionalno osmo prireditev Družina poje.Idrija obeležuje 250-letnico izgradnje najstarejše zidane gledališke stavbe na Slovenskem, ter 130-letnico ustanovitve Dramatičnega društva Idrija. V Gledališču Toneta Čufarja Jesenice se bodo prihodnjo sredo začeli 32. Čufarjevi dnevi.

O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.

Ob prazniku vseh svetih v oddaji Petkov večer dajemo prostor razmišljanjem, poeziji in glasbi, povezanimi s tem praznikom.

Predstavljene skladbe: Coldplay – Orphans; Galantis feat Dolly Parton – Faith; Louis Tomlinson – We made it; Uroš in Tjaša – Jaz in ti; Westilfe – My blood; Žan Serčič – Midva; Lady Antebellum – What am I leaving for; Okustični – Enkratna, neponovljiva, Leonard Cohen – Happens to the heart.

Kdo si ne želi biti uspešen?! Kaj pa porečete na uspešnost v smrti? Tako izzivalen naslov je svojemu delu dal izjemen francoski pisatelj, filozof, Fabrice Hadjadj, ki se je sam označil da je judovskega izvora, arabskega imena in katoliškega prepričanja.V oddaji smo poslušali nekaj odlomkov iz knjige v kateri z izjemnimi navedki, ki segajo od grških filozofov, skozi evropsko literarno zgodovino v kateri išče zrna človekovega odnosa do smrti, do tistega, kar zadeva nas vse. Knjigo prežema cinizem, ki pa mu ga zaradi humornosti bralec ne zameri. Kljub preprostim izpeljavam ni nikoli banalen, vseskozi pa slikovit in domiseln.

Pogovor o knjigi i poeziji

Umrl je nekdanji novinar Mladine in založnik David Tasič, član četverice JBTZ, ki jo je vojaško sodišče leta 1988 obsodilo na zapor. Kot podjetnik se je ukvarjal z založništvom, zadnje čase pa je bil predsednik Društva političnih zapornikov. Za Radio Ognjišč je spregovoril ob 25-letnici Slovenije.

V prostorih SAZU v Ljubljani so odprli mednarodni simpozij ob 1600 letnici smrti sv. Hieronima, ki izhaja iz naših krajev. Znan je kot prevajalec in razlagalec Svetega pisma ter eden izmer štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. Na simpoziju bo nastopilo več kot 100 domačih in tujih predavateljev iz 18 držav. O njegovi vsebini je spregovoril predsednik organizacijskega odbora profesor patristike brat Miran Špelič.

Éric-Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. V avtobiografski pripovedi Ognjena noč nam razkriva srečanje s smrtjo v puščavi, ko doživi svoj korenit preobrat v eni od noči, ki avtorjevo življenje spremeni za vedno.Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik. Nekdo povlekel iz prepada, ga iztrgal smrti in mu podaril življenje in predvsem spoznanje. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige, ki je izšla pri založbi Družina.

Tokrat lahko spoznaate življenjsko zgodbo bogoslovca Emila Keteja rojenega 1920, ki s ga partizani zajeli konec leta 1944, ko je doma obiskal na smrt bolnega očeta. Nato so ga po 14 dneh mučenja ubili v bližini Šempasa na Goriškem. Predstavil ga je dr. Metod Benedik.

Maševal je Pavel Jakob, pela pa Prenova v Duhu. Ob koncu sv. maše lahko poslušate tudi tranzitus, spomin smrti sv. Frančiška Asiškega, ki goduje 4. avgusta.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.