Laris Gaiser meni, da usmrtitev iranskega generala s strani ZDA ne bo imela strateških posledic, česar se zaveda tudi ameriški predsednik.

Začetek leta ob mnogih stvareh prinaša tudi spomin na smrt našega mladega mučenca, blaženega Alojzija Grozdeta. Oddaja pripoveduje o njem in njegovi poeziji, o vplivu na sodobno mladino ter o filmu Srce se ne boji.

Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina in otroci bodo vstajali zoper starše ter jih izročali v smrt; in sovražili vas bodo vsi zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo zveličan (Mt 10, 21-22)

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru. (Lk 1, 76-79)

V oddaji Moja zgodba sta sodelovala Predsednik komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman in predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Govorili smo o sondiranjih vojaškega pokopališča slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani, ki je pokazalo, da so posmrtni ostanki, na sicer oskrunjenem pokopališču, še vedno prisotni.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili pogovore z različnimi gosti na praznovanju godu sv. Stanislava v škofovih zavodih. Slišali ste tudi prispevek o obhajanju 60. obletnice smrti škofa Rožmana in pogovor s cerkvenim pravnikom Sebastjanom Valentanom.

Lahko ga resnično cenimo, saj se je tudi v času delitev in vojne z velikim srcem neutrudno razdajal vsem pomoči potrebnim. Pri tem je ostal zvest slovenstvu in škofovskemu poslanstvu. A za nekatere še naprej ostaja izdajalec in nasprotnik revolucije.

V dvorani Katoliškega inštituta je ob 60-letnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana potekal spominski zbor na katerem so sodelovali p. dr. Metod Benedik, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Renato Podbersič in dr. Helena Jaklitsch, pisni prispevek je dal dr. Stane Granda. Zbor je povezoval Alen Salihović.

Nadškof Stanislav Zore je vodil slovesno somaševanje v ljubljanski stolnici. Dejal je, da ko so se proti Gregoriju Rožmanu dvigali valovi klevet, obtožb in sovraštva, je ostajal pastir, ki ga najbolj skrbi njegovo ljudstvo in njegov narod.

Učiteljica Anica Drobnič je bila edina ženska obsojena na smrt na Kočevskem procesu 1943. O njenem življenju in mučeništvu pa v prispevku p. dr. Metoda Benedika.

V novembrski katehezi za bolnike msgr. Miro Šlibar v razmišljanju ob priliki o nespametnem bogatašu (Lk 12, 16-21) spregovori o umiranju, smrti, pogrebu ter spremljanju umirajočih pa tudi žalujočih.

Ob dvajsteletnici smrti je izšel zbornik o ljubitelju gora,prevajalcu Svetega pisma, klasičnem filologu in profesorjuOtmarju Črnilogarju

Ob 1600-letnici smrti sv. Hieronima smo pod drobnogled vzeli človeka, ki mu dolgujemo prevod Svetega pisma.

V Galeriji Krka v Novem mestu je na ogled razstava pastelov Božidarja Jakca ob 120 letnici njegovega rojstva in 30 letnici smrti.KUD Pod lipo Adergas danes ob 19. uri pripravlja že tradicionalno osmo prireditev Družina poje.Idrija obeležuje 250-letnico izgradnje najstarejše zidane gledališke stavbe na Slovenskem, ter 130-letnico ustanovitve Dramatičnega društva Idrija. V Gledališču Toneta Čufarja Jesenice se bodo prihodnjo sredo začeli 32. Čufarjevi dnevi.

O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.

Ob prazniku vseh svetih v oddaji Petkov večer dajemo prostor razmišljanjem, poeziji in glasbi, povezanimi s tem praznikom.

Predstavljene skladbe: Coldplay – Orphans; Galantis feat Dolly Parton – Faith; Louis Tomlinson – We made it; Uroš in Tjaša – Jaz in ti; Westilfe – My blood; Žan Serčič – Midva; Lady Antebellum – What am I leaving for; Okustični – Enkratna, neponovljiva, Leonard Cohen – Happens to the heart.

Kdo si ne želi biti uspešen?! Kaj pa porečete na uspešnost v smrti? Tako izzivalen naslov je svojemu delu dal izjemen francoski pisatelj, filozof, Fabrice Hadjadj, ki se je sam označil da je judovskega izvora, arabskega imena in katoliškega prepričanja.V oddaji smo poslušali nekaj odlomkov iz knjige v kateri z izjemnimi navedki, ki segajo od grških filozofov, skozi evropsko literarno zgodovino v kateri išče zrna človekovega odnosa do smrti, do tistega, kar zadeva nas vse. Knjigo prežema cinizem, ki pa mu ga zaradi humornosti bralec ne zameri. Kljub preprostim izpeljavam ni nikoli banalen, vseskozi pa slikovit in domiseln.

Pogovor o knjigi i poeziji

Umrl je nekdanji novinar Mladine in založnik David Tasič, član četverice JBTZ, ki jo je vojaško sodišče leta 1988 obsodilo na zapor. Kot podjetnik se je ukvarjal z založništvom, zadnje čase pa je bil predsednik Društva političnih zapornikov. Za Radio Ognjišč je spregovoril ob 25-letnici Slovenije.

V prostorih SAZU v Ljubljani so odprli mednarodni simpozij ob 1600 letnici smrti sv. Hieronima, ki izhaja iz naših krajev. Znan je kot prevajalec in razlagalec Svetega pisma ter eden izmer štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. Na simpoziju bo nastopilo več kot 100 domačih in tujih predavateljev iz 18 držav. O njegovi vsebini je spregovoril predsednik organizacijskega odbora profesor patristike brat Miran Špelič.

Éric-Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. V avtobiografski pripovedi Ognjena noč nam razkriva srečanje s smrtjo v puščavi, ko doživi svoj korenit preobrat v eni od noči, ki avtorjevo življenje spremeni za vedno.Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik. Nekdo povlekel iz prepada, ga iztrgal smrti in mu podaril življenje in predvsem spoznanje. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige, ki je izšla pri založbi Družina.

Tokrat lahko spoznaate življenjsko zgodbo bogoslovca Emila Keteja rojenega 1920, ki s ga partizani zajeli konec leta 1944, ko je doma obiskal na smrt bolnega očeta. Nato so ga po 14 dneh mučenja ubili v bližini Šempasa na Goriškem. Predstavil ga je dr. Metod Benedik.

Maševal je Pavel Jakob, pela pa Prenova v Duhu. Ob koncu sv. maše lahko poslušate tudi tranzitus, spomin smrti sv. Frančiška Asiškega, ki goduje 4. avgusta.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Zadnji primer stekline so v Sloveniji ugotovili leta 2013, v teh dneh pa poteka predvidoma zadnje odlaganje vab za lisice, ki je del vsakoletnega prizadevanja, da Slovenija ostane prosta te hude bolezni, ki vsako leto po svetu terja več kot 55.000 smrtnih primerov. Večinoma žal med otroki.

Davo Karničar je bil gost nočnega programa ob 6. obletnici radia Ognjišče, v noči iz 27. na 28. november 2000. Takrat je nastal naš najbolj izčrpen pogovor z njim (vodil ga je Robert Božič) o vseh vidikih njegovega alpinistično smučarskega življenja in pogledih na življenje in stvarstvo. Drugi del pa je bil kolesarski, z nami sta bila romarja po španskem Caminu del Norte Helena in Frenk Štefanič.

Morda se prav na vaši kmetiji srečujete z vprašanjem, da bi v naslednjih mesecih zamenjali nosilca kmetije. Glede na pripombe revizorjev Evropske komisije na MKGP svetujejo, da to storite šele, ko prejmete vsa izplačila v zvezi z letošnjo subvencijsko kampanjo. Menjava nosilcev kmetije je za revizorje sprejemljiva le v primeru smrti, prijavljene višje sile zaradi nezmožnosti za delo ali pa zaradi kandidiranja na ukrep mladi prevzemnik.

V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah povezanih z izkopi posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Dotaknili smo se tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Zaključek kolesarskega romanja v Novi Štifti je zaokrožil koncert Marijinih pesmi v izvedbi terceta, v sestavi: Nataša Banko, Anica Smrtnik in Natalija Šimunovič.

Življenjska tragedija lahko človeka popolnoma zlomi ali pa spodbudi k polnosti bivanja. Gregor Bezenšek, ki ga poznamo pod umetniškim imenom SoulGreg Artist, je oče Viljema Julijana, malega dečka, ki je pri dveh letih in pol izgubil boj z boleznijo. V oddaji Via positiva skupaj z dr. Nejcem Jelenom pripoveduje o težkih trenutkih, o biserih in spoznanjih ob njih ter o skladu Viljem Julijan, ki je namenjen v podporo otrokom z redkimi boleznimi.

7. julija je minilo 70 let od uvedbe edinega ženskega taborišča pri nas. V nekdanji vasi kočevskih Nemcev Ferdrenk pri Kočevju je pod komunistično oblastjo trpelo od 600 do 700 žena in deklet, med njimi je bila tudi Lidija Drobnič. Ženske so ženske prisilno opravljati »družbenokoristno delo«, saj so jim očitali sodelovanje ali stik z ljudmi iz zahodnih držav, karierizem, protidržavno držo ali celo brezdelnost.

V arhivski oddaji ste lahko slišali pogovor z izjemnim dirigentom Samom Hubadom. Starosta slovenskih dirigentov se je vseskozi zavedal svoje rodbinske pogojenosti, tradicije in brezkompromisnosti, kot jo je gojil njegov oče Matej Hubad. Več desetletij je bil vodilni slovenski dirigent. Posebej pomembno je zaznamoval delovanje ljubljanske Opere in posebej Slovenske filharmonije, katere šef dirigent je bil domala dve desetletji. Dirigiral je več kot šestdesetim orkestrom po svetu, pa vendar ostal prijazen in skromen gospod, čudovit sogovornik. Na tretjo obletnico smrti maestra Sama Hubada smo predvajali posnetek pogovora iz leta 2001.

Govori predsednika SLS Marjana Podobnika, predsednika NSi Mateja Tonina, predsednika Državnega sveta Alojza Kovšce in Aleša Primca. na žalni seji SLS in NSi ob smrti staroste slovenske pomladi Ivana Omana.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Primer hčere nekdanjega visokega vatikanskega uslužbenca, Emanuele Orlandi, ki je pogrešana že 36 let, bo v Italiji še naprej buril duhove. Zadnje raziskave na pokopališču v Vatikanu niso privedle do njenih posmrtnih ostankov.

Pred časom mi je prišel v roke članek o možu, ki je po tragični smrti svoje žene ostal sam s hčerko. Čeprav članek, objavljen na enem od katoliških portalov, sam po sebi ni bil nič posebnega, bolj kot krajša novica, pa me je še nekaj dni zaposloval; pravzaprav me je prav pošteno »ziritiral«. V njem so namreč gospodu nadeli naziv samohranilec. Toda gospod ni samohranilec!

Ob radijskem jubileju lahko prisluhnete arhivskemu posnetku pogovora s slovensko legendo goslarstva, Vilimom Demšarjem, iz leta 2016, slabega pol leta pred njegovo smrtjo. Profesor in violinist, ki je izdelal več kot 1000 violin, viol, violončelov, kontrabasov in baročnih inštrumentov, nam je razkril, kako razmišlja o svojem delu, življenju ter o glasbi in tonu.

Javnost je pretekli teden pretresla smrt Francoza Vincenta Lamberta. Dovolili mu bodo umreti, je zapisal eden od slovenskih portalov. Kdaj se uporabi ta izraz? Dovoli se umreti nekomu, ki je na koncu življenja, neozdravljivo bolan in pri katerem zdravljenje nima več nobenega smisla. Takrat se človek naravno poslovi s tega sveta.

Pred današnjo obletnico smrti pesnika Otona Župančiča je pri založbi Forma 7 izšla knjiga Spomini na Otona, ki jih je zapisala pesnikova žena Ani Župančič, uredila pa njuna vnukinja Alenka Župančič.

V oddaji smo v spomin na Mojco Senčar, ki se je pred dnevi v 80. letu starosti poslovila od nas, ponovili pogovor, ki smo ga posneli z njo letos januarja. Do upokojitve je kot zdravnica-anesteziologinja delala na ljubljanskem onkološkem inštitutu, po upokojitvi je prevzela predsedovanje Združenju Europa Donna Slovenija. Bila je močna pričevalka in zagovornica bolnikov, saj je za rakom trikrat zbolela tudi sama. Prizadevali si je za destigmatizacijo bolezni, v zadnjem času pa predvsem za pomen paliativne oskrbe in urejanje področja evtanazije. Kljub težkim preizkušnjam, je bila vedno na strani življenja in upanja.

Evtanazija in samomor z medicinsko pomočjo sta poraz za vse, je na tviterju zapisal papež Frančišek. Odgovor, h kateremu smo poklicani, je po njegovih besedah v tem, da ne zapustimo trpečega, zanj skrbimo in ga ljubimo, da bi znova našel upanje. S tem se je sveti oče odzval na smrt sedemnajstletne Noe iz Nizozemske, ki je zaradi travmatičnih izkušenj zaprosila za evtanazijo.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Ura brez kazalcev - Nino Robić (v ponedeljek je bila 88. obletnica njegovega rojstva); Abide with me - Mahalia Jackson; Glory, Glory, Halleluja - Mireille Mathieu, Kras moj dom – Elda Viler; Somewhere My Love - Connie Francis; Amore per la vita – Orietta Berti; Ljubezen moja, srečo pot (Buon viaggio amore) – Tatjana Gros; She - Charles Aznavour (rodil pa se je 22. maja pred 95-imi leti), Une Larme Aux Nuages – Adamo; Pogled v smaragdno oko – Jelka Cvetežar; Reci ljubavi – Ivica Šerfezi (v torek je minilo 15 let od njegove smrti); Remember you’re mine – Pat Boone ...

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

V oddaji Moja zgodba smo predstavili dolgoletno iskanje resnice o smrti partizana Pavla Žaklja. Njegov sin Niko je bil vrsto let prepričan, da je oče v partizanih padel, izkazalo pa se je, da je bil žrtev čistk znotraj partizanskega gibanja. Ko je sin končno pridobil dokumente o očetovi smrti, je namesto opravičila doživel pritiske Borčevske organizacije.

Komentar je pripravila direktorica Zavoda ŽIV!M, kjer vodi skupine za starše po spontanem splavu ali smrti otroka in pa vikende za nosečnice.

Zadnje dni v maju se spominjamo Pekrskih dogodkov, ki so leta 1991 pomenili uvod v slovensko osamosvojitveno vojno. Hkrati predstavljajo tudi začetek Slovenske vojske. Da se na te dogodke pozablja oziroma se o njih skoraj ne govori, je za Radio Ognjišče kritično ocenil poslanec v času osamosvajanja Franci Feltrin. Na vprašanje ali v ospredje prihajajo bolj dogodki iz leta 1945 kot pa iz let 90 je sogovornik odgovoril pritrdilno: »Posebej v letošnjem letu opazujem, da je ta trend v porastu in zelo močno odmeva.« Kritičen je bil tudi, da se o teh dohodkih skoraj ne govori v šolah ter spomnil na delitev, ki si jo je med zadnjimi državnozborskimi volitvami privoščil predsednik vlade Marjan Šarec. »Mi nikoli nismo izločevali v času Demosove politike. Nasprotno. To je pomembno sporočiti javnost. Držati moramo skupaj. Če politiki na vrhu delijo, kot to počne predsednik vlade, potem se narod jasno deli na dva dela oziroma še na več.« Da so tovrstni dogodki vredni spominjanja, je v pogovoru dejal tudi vojaški vikar Matej Jakopič. »Spomin je vedno tisti, ki hrani naš danes in nas usmerja v jutri. Ker človek, ki ne pozna zgodovine, se res lahko boji tudi prihodnosti. Spominjanje določenih stvari iz naše zgodovine je po mojem mnenju vedno tisto bogastvo, na katerem se lahko učimo. Takšni dogodki so tisto bogastvo na katerem lahko vzgajamo tudi naše prihodnje rodove.« Kaj se je zgodilo v Pekrah?Pripadniki Teritorialne obrambe so 23. maja 1991 v učnem centru v Pekrah ujeli dva pripadnika JLA, ki sta se preveč približala centru in ju po zaslišanju hitro izpustili. Kmalu zatem je JLA obkolila učni center in zahtevala teritorialce, ki so ujeli njuna pripadnika, ter naborno dokumentacijo. Teritorialci so se jim uprli, pred centrom pa so se začeli zbirati novinarji in domačini. Po nekaj urah napetosti se je položaj umiril. Zaradi pekrskih dogodkov so naslednji dan v Mariboru potekale demonstracije, med katerimi je skupina meščanov poskušala zaustaviti oklepno vozilo JLA. Pri tem je Josef Šimčik iz Miklavža na Dravskem polju padel pod kolesa oklepnika in umrl. S tem je postal prva smrtna žrtev osamosvojitvene vojne.

Rojaki iz Buenos Airesa so se na letošnjem romanju k Materi Božji v Lujan spomnili 60. obletnice smrti škofa Greogrija Rožmana, nam je povedala Andrejka Selan Vombergar. V državnem zboru govorili o repatriaciji Slovencev iz Venezuele. Pri Gospe Sveti bodo slovenske šmarnice, več o programu v pogovoru s podpredsednico Katoliške akcije Marijo Gruškovnjak.

Tokrat ste lahko prisluhnili avtorju monografskega dela o Ivanu Cankarju z naslovom Portret genija, ddr. Igorju Grdini. Knjiga je izšla lani ob 100 letnici smrti kneza slovenske besede pri založbi Beletrina. Avtor je med drugim spregovoril o Cankarjevem odnosu do družine, krščanstva in socialni misli, ki preveva njegovo delo.

Rojaki iz Buenos Airesa so preteklo nedeljo, 12. maja 2019, tradicionalno poromali k Materi Božji v Lujan. Molitev, prošnje, petje, pa tudi srečanja družin in prijateljev. Vse to zaznamuje to romanje, ki poteka od leta 1934. Letos je bilo še posebej jubiljeno, saj so se spomnili 60. obletnice smrti škofa dr. Gregorija Rožmana. V Buenos Aires smo poklicali Andrejko Selan Vombergar.