Ob dvajsteletnici smrti je izšel zbornik o ljubitelju gora,prevajalcu Svetega pisma, klasičnem filologu in profesorjuOtmarju Črnilogarju

Ob 1600-letnici smrti sv. Hieronima smo pod drobnogled vzeli človeka, ki mu dolgujemo prevod Svetega pisma.

V Galeriji Krka v Novem mestu je na ogled razstava pastelov Božidarja Jakca ob 120 letnici njegovega rojstva in 30 letnici smrti.KUD Pod lipo Adergas danes ob 19. uri pripravlja že tradicionalno osmo prireditev Družina poje.Idrija obeležuje 250-letnico izgradnje najstarejše zidane gledališke stavbe na Slovenskem, ter 130-letnico ustanovitve Dramatičnega društva Idrija. V Gledališču Toneta Čufarja Jesenice se bodo prihodnjo sredo začeli 32. Čufarjevi dnevi.

O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.

Ob prazniku vseh svetih v oddaji Petkov večer dajemo prostor razmišljanjem, poeziji in glasbi, povezanimi s tem praznikom.

Predstavljene skladbe: Coldplay – Orphans; Galantis feat Dolly Parton – Faith; Louis Tomlinson – We made it; Uroš in Tjaša – Jaz in ti; Westilfe – My blood; Žan Serčič – Midva; Lady Antebellum – What am I leaving for; Okustični – Enkratna, neponovljiva, Leonard Cohen – Happens to the heart.

Kdo si ne želi biti uspešen?! Kaj pa porečete na uspešnost v smrti? Tako izzivalen naslov je svojemu delu dal izjemen francoski pisatelj, filozof, Fabrice Hadjadj, ki se je sam označil da je judovskega izvora, arabskega imena in katoliškega prepričanja.V oddaji smo poslušali nekaj odlomkov iz knjige v kateri z izjemnimi navedki, ki segajo od grških filozofov, skozi evropsko literarno zgodovino v kateri išče zrna človekovega odnosa do smrti, do tistega, kar zadeva nas vse. Knjigo prežema cinizem, ki pa mu ga zaradi humornosti bralec ne zameri. Kljub preprostim izpeljavam ni nikoli banalen, vseskozi pa slikovit in domiseln.

Pogovor o knjigi i poeziji

Umrl je nekdanji novinar Mladine in založnik David Tasič, član četverice JBTZ, ki jo je vojaško sodišče leta 1988 obsodilo na zapor. Kot podjetnik se je ukvarjal z založništvom, zadnje čase pa je bil predsednik Društva političnih zapornikov. Za Radio Ognjišč je spregovoril ob 25-letnici Slovenije.

V prostorih SAZU v Ljubljani so odprli mednarodni simpozij ob 1600 letnici smrti sv. Hieronima, ki izhaja iz naših krajev. Znan je kot prevajalec in razlagalec Svetega pisma ter eden izmer štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. Na simpoziju bo nastopilo več kot 100 domačih in tujih predavateljev iz 18 držav. O njegovi vsebini je spregovoril predsednik organizacijskega odbora profesor patristike brat Miran Špelič.

Éric-Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. V avtobiografski pripovedi Ognjena noč nam razkriva srečanje s smrtjo v puščavi, ko doživi svoj korenit preobrat v eni od noči, ki avtorjevo življenje spremeni za vedno.Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik. Nekdo povlekel iz prepada, ga iztrgal smrti in mu podaril življenje in predvsem spoznanje. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige, ki je izšla pri založbi Družina.

Tokrat lahko spoznaate življenjsko zgodbo bogoslovca Emila Keteja rojenega 1920, ki s ga partizani zajeli konec leta 1944, ko je doma obiskal na smrt bolnega očeta. Nato so ga po 14 dneh mučenja ubili v bližini Šempasa na Goriškem. Predstavil ga je dr. Metod Benedik.

Maševal je Pavel Jakob, pela pa Prenova v Duhu. Ob koncu sv. maše lahko poslušate tudi tranzitus, spomin smrti sv. Frančiška Asiškega, ki goduje 4. avgusta.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Zadnji primer stekline so v Sloveniji ugotovili leta 2013, v teh dneh pa poteka predvidoma zadnje odlaganje vab za lisice, ki je del vsakoletnega prizadevanja, da Slovenija ostane prosta te hude bolezni, ki vsako leto po svetu terja več kot 55.000 smrtnih primerov. Večinoma žal med otroki.

Davo Karničar je bil gost nočnega programa ob 6. obletnici radia Ognjišče, v noči iz 27. na 28. november 2000. Takrat je nastal naš najbolj izčrpen pogovor z njim (vodil ga je Robert Božič) o vseh vidikih njegovega alpinistično smučarskega življenja in pogledih na življenje in stvarstvo. Drugi del pa je bil kolesarski, z nami sta bila romarja po španskem Caminu del Norte Helena in Frenk Štefanič.

Morda se prav na vaši kmetiji srečujete z vprašanjem, da bi v naslednjih mesecih zamenjali nosilca kmetije. Glede na pripombe revizorjev Evropske komisije na MKGP svetujejo, da to storite šele, ko prejmete vsa izplačila v zvezi z letošnjo subvencijsko kampanjo. Menjava nosilcev kmetije je za revizorje sprejemljiva le v primeru smrti, prijavljene višje sile zaradi nezmožnosti za delo ali pa zaradi kandidiranja na ukrep mladi prevzemnik.

V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah povezanih z izkopi posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Dotaknili smo se tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Zaključek kolesarskega romanja v Novi Štifti je zaokrožil koncert Marijinih pesmi v izvedbi terceta, v sestavi: Nataša Banko, Anica Smrtnik in Natalija Šimunovič.

Življenjska tragedija lahko človeka popolnoma zlomi ali pa spodbudi k polnosti bivanja. Gregor Bezenšek, ki ga poznamo pod umetniškim imenom SoulGreg Artist, je oče Viljema Julijana, malega dečka, ki je pri dveh letih in pol izgubil boj z boleznijo. V oddaji Via positiva skupaj z dr. Nejcem Jelenom pripoveduje o težkih trenutkih, o biserih in spoznanjih ob njih ter o skladu Viljem Julijan, ki je namenjen v podporo otrokom z redkimi boleznimi.

7. julija je minilo 70 let od uvedbe edinega ženskega taborišča pri nas. V nekdanji vasi kočevskih Nemcev Ferdrenk pri Kočevju je pod komunistično oblastjo trpelo od 600 do 700 žena in deklet, med njimi je bila tudi Lidija Drobnič. Ženske so ženske prisilno opravljati »družbenokoristno delo«, saj so jim očitali sodelovanje ali stik z ljudmi iz zahodnih držav, karierizem, protidržavno držo ali celo brezdelnost.

V arhivski oddaji ste lahko slišali pogovor z izjemnim dirigentom Samom Hubadom. Starosta slovenskih dirigentov se je vseskozi zavedal svoje rodbinske pogojenosti, tradicije in brezkompromisnosti, kot jo je gojil njegov oče Matej Hubad. Več desetletij je bil vodilni slovenski dirigent. Posebej pomembno je zaznamoval delovanje ljubljanske Opere in posebej Slovenske filharmonije, katere šef dirigent je bil domala dve desetletji. Dirigiral je več kot šestdesetim orkestrom po svetu, pa vendar ostal prijazen in skromen gospod, čudovit sogovornik. Na tretjo obletnico smrti maestra Sama Hubada smo predvajali posnetek pogovora iz leta 2001.

Govori predsednika SLS Marjana Podobnika, predsednika NSi Mateja Tonina, predsednika Državnega sveta Alojza Kovšce in Aleša Primca. na žalni seji SLS in NSi ob smrti staroste slovenske pomladi Ivana Omana.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Primer hčere nekdanjega visokega vatikanskega uslužbenca, Emanuele Orlandi, ki je pogrešana že 36 let, bo v Italiji še naprej buril duhove. Zadnje raziskave na pokopališču v Vatikanu niso privedle do njenih posmrtnih ostankov.

Pred časom mi je prišel v roke članek o možu, ki je po tragični smrti svoje žene ostal sam s hčerko. Čeprav članek, objavljen na enem od katoliških portalov, sam po sebi ni bil nič posebnega, bolj kot krajša novica, pa me je še nekaj dni zaposloval; pravzaprav me je prav pošteno »ziritiral«. V njem so namreč gospodu nadeli naziv samohranilec. Toda gospod ni samohranilec!

Ob radijskem jubileju lahko prisluhnete arhivskemu posnetku pogovora s slovensko legendo goslarstva, Vilimom Demšarjem, iz leta 2016, slabega pol leta pred njegovo smrtjo. Profesor in violinist, ki je izdelal več kot 1000 violin, viol, violončelov, kontrabasov in baročnih inštrumentov, nam je razkril, kako razmišlja o svojem delu, življenju ter o glasbi in tonu.

Javnost je pretekli teden pretresla smrt Francoza Vincenta Lamberta. Dovolili mu bodo umreti, je zapisal eden od slovenskih portalov. Kdaj se uporabi ta izraz? Dovoli se umreti nekomu, ki je na koncu življenja, neozdravljivo bolan in pri katerem zdravljenje nima več nobenega smisla. Takrat se človek naravno poslovi s tega sveta.

Pred današnjo obletnico smrti pesnika Otona Župančiča je pri založbi Forma 7 izšla knjiga Spomini na Otona, ki jih je zapisala pesnikova žena Ani Župančič, uredila pa njuna vnukinja Alenka Župančič.

V oddaji smo v spomin na Mojco Senčar, ki se je pred dnevi v 80. letu starosti poslovila od nas, ponovili pogovor, ki smo ga posneli z njo letos januarja. Do upokojitve je kot zdravnica-anesteziologinja delala na ljubljanskem onkološkem inštitutu, po upokojitvi je prevzela predsedovanje Združenju Europa Donna Slovenija. Bila je močna pričevalka in zagovornica bolnikov, saj je za rakom trikrat zbolela tudi sama. Prizadevali si je za destigmatizacijo bolezni, v zadnjem času pa predvsem za pomen paliativne oskrbe in urejanje področja evtanazije. Kljub težkim preizkušnjam, je bila vedno na strani življenja in upanja.

Evtanazija in samomor z medicinsko pomočjo sta poraz za vse, je na tviterju zapisal papež Frančišek. Odgovor, h kateremu smo poklicani, je po njegovih besedah v tem, da ne zapustimo trpečega, zanj skrbimo in ga ljubimo, da bi znova našel upanje. S tem se je sveti oče odzval na smrt sedemnajstletne Noe iz Nizozemske, ki je zaradi travmatičnih izkušenj zaprosila za evtanazijo.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Ura brez kazalcev - Nino Robić (v ponedeljek je bila 88. obletnica njegovega rojstva); Abide with me - Mahalia Jackson; Glory, Glory, Halleluja - Mireille Mathieu, Kras moj dom – Elda Viler; Somewhere My Love - Connie Francis; Amore per la vita – Orietta Berti; Ljubezen moja, srečo pot (Buon viaggio amore) – Tatjana Gros; She - Charles Aznavour (rodil pa se je 22. maja pred 95-imi leti), Une Larme Aux Nuages – Adamo; Pogled v smaragdno oko – Jelka Cvetežar; Reci ljubavi – Ivica Šerfezi (v torek je minilo 15 let od njegove smrti); Remember you’re mine – Pat Boone ...

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

V oddaji Moja zgodba smo predstavili dolgoletno iskanje resnice o smrti partizana Pavla Žaklja. Njegov sin Niko je bil vrsto let prepričan, da je oče v partizanih padel, izkazalo pa se je, da je bil žrtev čistk znotraj partizanskega gibanja. Ko je sin končno pridobil dokumente o očetovi smrti, je namesto opravičila doživel pritiske Borčevske organizacije.

Komentar je pripravila direktorica Zavoda ŽIV!M, kjer vodi skupine za starše po spontanem splavu ali smrti otroka in pa vikende za nosečnice.

Zadnje dni v maju se spominjamo Pekrskih dogodkov, ki so leta 1991 pomenili uvod v slovensko osamosvojitveno vojno. Hkrati predstavljajo tudi začetek Slovenske vojske. Da se na te dogodke pozablja oziroma se o njih skoraj ne govori, je za Radio Ognjišče kritično ocenil poslanec v času osamosvajanja Franci Feltrin. Na vprašanje ali v ospredje prihajajo bolj dogodki iz leta 1945 kot pa iz let 90 je sogovornik odgovoril pritrdilno: »Posebej v letošnjem letu opazujem, da je ta trend v porastu in zelo močno odmeva.« Kritičen je bil tudi, da se o teh dohodkih skoraj ne govori v šolah ter spomnil na delitev, ki si jo je med zadnjimi državnozborskimi volitvami privoščil predsednik vlade Marjan Šarec. »Mi nikoli nismo izločevali v času Demosove politike. Nasprotno. To je pomembno sporočiti javnost. Držati moramo skupaj. Če politiki na vrhu delijo, kot to počne predsednik vlade, potem se narod jasno deli na dva dela oziroma še na več.« Da so tovrstni dogodki vredni spominjanja, je v pogovoru dejal tudi vojaški vikar Matej Jakopič. »Spomin je vedno tisti, ki hrani naš danes in nas usmerja v jutri. Ker človek, ki ne pozna zgodovine, se res lahko boji tudi prihodnosti. Spominjanje določenih stvari iz naše zgodovine je po mojem mnenju vedno tisto bogastvo, na katerem se lahko učimo. Takšni dogodki so tisto bogastvo na katerem lahko vzgajamo tudi naše prihodnje rodove.« Kaj se je zgodilo v Pekrah?Pripadniki Teritorialne obrambe so 23. maja 1991 v učnem centru v Pekrah ujeli dva pripadnika JLA, ki sta se preveč približala centru in ju po zaslišanju hitro izpustili. Kmalu zatem je JLA obkolila učni center in zahtevala teritorialce, ki so ujeli njuna pripadnika, ter naborno dokumentacijo. Teritorialci so se jim uprli, pred centrom pa so se začeli zbirati novinarji in domačini. Po nekaj urah napetosti se je položaj umiril. Zaradi pekrskih dogodkov so naslednji dan v Mariboru potekale demonstracije, med katerimi je skupina meščanov poskušala zaustaviti oklepno vozilo JLA. Pri tem je Josef Šimčik iz Miklavža na Dravskem polju padel pod kolesa oklepnika in umrl. S tem je postal prva smrtna žrtev osamosvojitvene vojne.

Rojaki iz Buenos Airesa so se na letošnjem romanju k Materi Božji v Lujan spomnili 60. obletnice smrti škofa Greogrija Rožmana, nam je povedala Andrejka Selan Vombergar. V državnem zboru govorili o repatriaciji Slovencev iz Venezuele. Pri Gospe Sveti bodo slovenske šmarnice, več o programu v pogovoru s podpredsednico Katoliške akcije Marijo Gruškovnjak.

Tokrat ste lahko prisluhnili avtorju monografskega dela o Ivanu Cankarju z naslovom Portret genija, ddr. Igorju Grdini. Knjiga je izšla lani ob 100 letnici smrti kneza slovenske besede pri založbi Beletrina. Avtor je med drugim spregovoril o Cankarjevem odnosu do družine, krščanstva in socialni misli, ki preveva njegovo delo.

Rojaki iz Buenos Airesa so preteklo nedeljo, 12. maja 2019, tradicionalno poromali k Materi Božji v Lujan. Molitev, prošnje, petje, pa tudi srečanja družin in prijateljev. Vse to zaznamuje to romanje, ki poteka od leta 1934. Letos je bilo še posebej jubiljeno, saj so se spomnili 60. obletnice smrti škofa dr. Gregorija Rožmana. V Buenos Aires smo poklicali Andrejko Selan Vombergar.

V nedeljo bodo slovenski osnovnošolci v izolskem Art Kinu Odeon med tremi nominiranci izglasovali svojega prejemnika evropske nagrade mladega filmskega občinstva Evropske filmske akademije. Filmski teden Evrope bo med 4. majem in 13. junijem po Sloveniji ponudil brezplačne projekcije sodobnih evropskih filmov. Mineva 500 let od smrti renesančnega genija Leonarda da Vincija.

V prvem delu oddaje smo poslušali tri velikonočne pesmi (Danica svetila, Klic veselja, Jezus naš je vstal od smrti), v nadaljevanju pa drugi del maše Christi resurgentis, Franza Bibra in nekaj njegovih sakralnih sonat.

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

V katehezi za bolnike smo med drugim govorili tudi o tem, kako Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje poživljajo našo vero, utrjujejo upanje in vžigajo ljubezen. Z Vstalim si želimo močnih vstajenjskih doživetij, h katerim je stremela tudi tokratna kateheza. Gostili smo Mira Šlibarja.

Z nami so bili: salezijanski duhovnik Mirko Simončič, babica v ljubljanski porodnišnici Nada Hribar ter prostovoljki Katja Gabršek in Tea Žnidar. Pogovarjali smo se o družbi, ki se vedno bolj stara, hkrati pa se zdi, da na to ni pripravljena. Ali še drži resnica: če bomo dobro ravnali s starejšimi, bodo tako ravnali tudi z nami?

Uprizoritev zgodbe o Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju bo letos temeljila na geslu »Daritev za grehe sveta«. Pri pasijonu sodeluje več kot 150 faranov različnih župnij in generacij s širšega ribniško-kočevskega območja. Pri predstavi sodelujeta tudi številčni zbor in spremljevalna skupina.

Pred petimi leti so evropske volitve prinesle veliko zmago za slovensko pomlad, saj so takrat pomladne stranke dobile 5 poslancev od 8. Tako kot takrat, bodo evropske volitve tudi tokrat pokazale prava razmerja v slovenski politiki, še posebej za desno-sredinske stranke.Te volitve bodo dale končni odgovor na vprašanje, katera od vodilnih slovenskih strank, LMŠ ali SDS, uživa večjo podporo volivcev. Za razliko od prejšnjih volitev leta 2014 bo tokrat SLS nastopal z SDS in ne z NSi.Obenem ostaja odprto vprašanje statusa Viktorja Orbana, ki deli Evropsko ljudsko stranko in s tem tudi njene slovenske predstavnice.Evropska ljudska stranka je največja politična skupina v Evropskem parlamentu (EP) in že več kot desetletje vodi Evropsko unijo. EPP združuje krščansko-demokratske, konservativne in liberalno konservativne stranke, ki se označujejo za desno sredinske. Stranka, ki jo bo na volitve vodil nemški Manfred Weber, se v predvolilni kampanji sooča z različnimi problematikami, kot so rast evroskeptičnih strank, migracijska kriza, Brexit in seveda notranja bitka v stranki v zvezi z discipliniranjem, oziroma izključitvijo Fidesza. O tej zadnji temi imajo naše pomladne stranke različna mnenja.Nova Slovenija: močan, novi, a nevaren pristopKljub temu, da sta SLS in NSi na prejšnjih evropskih volitvah nastopili z enotno listo, je vodstvo NSi tokrat sestavila samostojno listo, ki prinaša presenečenja in nov veter. Tokrat Nova Slovenija s pomočjo Ljudmile Novak in dr. Žiga Turka poskuša pritegniti nove, netradicionalne volivce.Izbor Ljudmile Novak za nosilko liste je presenečenje, saj je listo do sedaj uspešno vodil Lojze Peterle, ki sicer ostaja na listi, vendar šele kot tretji kandidat. To odločitev lahko razumemo kot poskus pritegnitve volivcev, ki običajno ne volijo za NSi, a vendar vidijo v Ljudmili Novak desno alternativo, ki nasprotuje SDS oziroma Janezu Janši. Sicer pa se bo šele pokazalo, ali se bodo ti volivci morda obrnili k strankam, kot so LMŠ in SNS, kar se je v preteklosti že dogajalo.Drugo presenečenje je seveda dr. Žiga Turk, ki je bil kot eden od dveh predstavnikov civilne družbe izbran za kandidata na listi NSi-ja. Tukaj se spet vidi želja NSi, da bi pridobila liberalce, ki so se doslej združili samo enkrat (v Državljanski listi), podobno kot so že poskusili na lokalnih volitvah v Ljubljani. Ta manever bi lahko pridobil volivce SMC in bi s tem lahko postavil NSi bolj na sredino. Njihov premik v smeri zahodnega modela krščanske demokracije kaže tudi reakcija v razpravi o statusu Orbana v EPP, saj je NSi edina slovenska stranka iz vrst EPP, ki je podpirala zamrznitev članstva Fidesza.Kljub novemu vetru pa je NSi tudi dala na listo močne osebnosti z dolgo kilometrino v stranki, kot sta Lojze Peterle in Jožef Horvat. Za NSi bodo te volitve preizkus, ali lahko zvišajo svojo podporo pri volivcih in s tem postanejo vplivnejša stranka na slovenski politični sceni.Slovenska demokratska stranka se reorganiziraMedtem, ko večina strank v Sloveniji nasprotuje Orbanu, SDS poleg SLS na zadovoljstvo mainstream medijev ostaja edina zagovornica madžarskega premiera pri nas. Čeprav so iz stranke večkrat prihajale evroskeptične izjave in kritike evropski podpori mednarodnim pogodbam, kot je bila Marakeška deklaracija, je SDS pred kratkim na svojem kongresu ob 30. obletnici ustanovitve stranke ponovila svoje prvotne in pro-evropske politične misli.Med obiskom »spitzen kandidata« EPP na letošnjih evropskih volitvah Manfreda Webra je SDS zagotovila svojo podporo enotni, močni Evropi in Evropski uniji, ki bi več dala na evropsko enotnost in varnost njenih državljanov.SDS je tudi zagotovila, da bo kljub svoji zavezi Evropskiuniji še vedno nasprotovala migracijski politiki odprtih vrat. Kljub poskusu SDS, da bi združila in poenotila svoje volivce, ki segajo desno od sredine pa do bolj radikalnih desnih volivcev, se je na njeni poti do zmage na letošnjih evropskih volitvah pojavila nova, čeprav majhna, nevarnost.Pred tedni se je na twitterju pojavila nova radikalno desna iniciativa imenovana Domovinska Liga, ki ostro nasprotuje Evropski uniji v obstoječi izvedbi, pro-evropskim strankam v EP, in kakršnikoli migracijski politiki EU. Do sedaj pa kaže, da se SDS-a glede te grožnje pretirano ne obremenjuje, saj je predstavila skupno listo z SLS, na kateri so večinoma klasični kandidati. Pri tem se tudi vidi, da je SLS potisnjen na rob, saj je Franc Bogovič šele na četrtem mestu in Franc Kangler mesto za njim na skupni listi.Boj za preživetje Slovenske ljudske strankeKot smo že omenili, je že odločeno, da bosta SLS in NSi na letošnjih volitvah nastopili z ločenima listama. Čeprav se zdi, da je Marjanu Podobniku do sedaj uspelo združiti nekdanje volivce SLS s prvotno skupno listo z Novo ljudsko stranko in s priključkom Zelenih Slovenije pridobiti nekatere mlade ekološke glasove, se je vodstvo stranke kljub temu odločilo za skupno listo z SDS. Že prej so nekateri člani stranke namigovali na to, a ta odločitev ostaja presenečenje, saj SLS kot stranka te možnosti prej ni omenjala.Morda je NSi za to taktiko izvedela že prej in se je zaradi možnosti, da bi padla v skupno listo z SDS, raje odločila za samostojno pot. Na drugi strani je pa morda SLS videl skupno listo s SDS kot edino rešitev pred neuspehom na volitvah oz. smrtjo stranke.Na vsak način pa je vidno, da se SLS res hoče vrniti v politiko, saj se je pripravljena povezovati z SDS, čeprav ostaja nevarnost, da bo v očeh javnosti izpadla kot kmet na šahovnici dominantne stranke desno od sredine.Bitka za osem sedežev v Evropskem parlamentu se nadaljujeVsekakor se stranke slovenske pomladi pripravljajo na volitve z različnimi strategijami. Vidimo pa tudi, da tokrat morda desne stranke ciljajo za 6 sedežev v EP. Je pa treba v zvezi s tem dodati, da se priprave strank na evropske volitve razlikujejo od priprav na državnozborske volitve, saj pri evropskih volitvah stranke poskušajo pripeljati na volišča specifične volivce, ki se običajno udeležujejo teh, sicer manj obiskanih volitev.Danes so vsi igralci te igre že predstavljeni in zdaj se bo začela prava kampanja, ki bo pri nas verjetno ostra. Slovenska pomlad se je zdaj razdelila na NSi, ki se predstavlja kot desno-sredinska stranka, ki povezuje desnico z liberalci in ostaja do sedaj edina resnična alternativa na desnici, in na SDS, ki poskuša na vsak način združevati desno usmerjene volivce preko različnih metod, tudi s skupno listo z SLS.Pomladne stranke bodo težko ponovile volilni uspeh iz leta 2014. Zato ni pomembno, koliko sedežev bo dobila posamezna stranka, ampak koliko jih bo pripadlo pomladnim strankam. Osvojitev petih sedežev bi lahko, kot je zapisal analitik Aleš Maver, lahko pomenila up za prihodnje domače volitve in prihodnost Slovenije.Komentator Domovine Peter Jerman, sicer dijak zadnjega letnika Prve Evropske Šole v Bruslju, bo na Domovini v nekaj člankih predstavil perspektive in možnosti strank iz posameznih političnih skupin na prihajajočih volitvah v Evropski parlament

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo slišali: Prišla je pomlad (Beti Jurkovič, 3. nagrada občinstva Opatija 1959), LUomo DOro (Caterina Caselli), Que sera, sera in Sentimental Journey (Doris Day je včeraj praznovala 97. rojstni dan), Sončno jutro (Elda Viler), Mr Sandman (Emmylou Harris), Freiheit in meiner Sprache (Milva), Dežniki (Matija Cerar), Ne Me Quitte Pas (v ponedeljek bi 90. rojstni dan praznoval belgijsko-francoski pevec Jacques Brel), Somethings Gotten Hold Of My Heart (Marc Almond in Gene Pitney, jutri bo minilo 13 let od smrti), He Aint Heavy, Hes My Brother (Hollies, jutri bi 77. rojstni dan praznoval pevec te skupine Alan Clarke), Koliko dugo (Matt Collins in Crveni Koralji), Pojdiva (Jelka Cvetežar), Africa (Toto z albuma Toto IV)

Ob smrti akademikinje dr. Zinke Zorko, smo ponovili pogovor, ki smo ga z njo posneli pred trinajstimi leti ob njenem 70. jubileju v prostorih Pedagoške fakultete v Mariboru, kjer je takrat še vedno poučevala.

Predavanje vodje Ljubhospica Tatjane Fink v sklopu misijona v Župniji Ljubljana – Šentvid o delu v Ljubhospic, umiranju in evtanaziji.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo slišali: Enakonočje – Pepel in kri, Una lacrima sul viso - Bobby Solo (18. marca je praznoval 74. rojstni dan), Ljubim te – Tatjana Gors (danes je 71. obletnica rojstva), Silvermoon – Peter Kraus (18. marca pred 80-imi leti se je rodil), Dolina zelenega zlata – Janko Ropret (danes praznuje 68. rojstni dan), When I fall in love – Nat King Cole (17. marca je bila 100. obletnica rojstva), Fais-la Rire - Herve Vilard, Maybellene - Chuck Berry (18. marca sta minili dve leti od smrti), spomnili smo se tudi našega dragega Alberta Pucerja (včeraj so bila štiri leta od odhoda v večnost).