Obdarovanje, stiske in doživljanje prazničnega časa

Miklavževa skromnost je že nekaj časa nazaj prerasla v obilje, a ne pri vseh družinah. Zato tudi bo ena izmed tem, ki smo se jih dotaknili obdarovanje. Vstopili smo še v svet stisk, tako otrok in mladine, kot tudi starostnikov. Kakšno je doživljanje prazničnega časa mladostnikov, o čem premišljujejo in kako se s samoto spopadajo tisti, na katere se ne spomni nihče, tudi v prazničnem času ne. O tem smo govorili z gosti: sodelavko Slovenske karitas Heleno Zevnik Rozman, strokovno vodjo Nacionalne mreže TOM telefon za otroke in mladostnike Tjašo Bertoncelj in docentom na Primorski univerzi dr. Markom Pišljárjem.

Novice iz Sydneyja in Melbourna

Miklavž se je pri rojakih v Melbournu ustavil že na prvo adventno nedeljo, sprejem so mu pripravili učenci Slomškove šole. V Merrylandsu v Sydneyju je bilo to nedeljo po sveti maši srečanje v dvorani, Miklavž pa je popoldne obiskal Klub Triglav. V teh dneh se rojaki v obeh mestih pripravljajo na praznik Brezmadežne. V Sydneyju bosta sveti maši ob pol desetih dopoldne in ob sedmih zvečer, pred slednjo bo češčenje Najsvetejšega, v Melbournu pa bo maša ob desetih dopoldne. Dan kasneje, v soboto, pa se bodo tamkajšnji Slovenci odpravili na romanje v Ta Pinu. Zbrali se bodo pred slovensko kapelico, kjer bodo zmolili litanije, nato pa bo v bližnji kapeli adoracije še sveta maša. P. Simon Peter Berlec je v župnijskih oznanilih zapisal, da je za lepo praznovanje pomembna dobra priprava. Za pripravo na praznike si je treba vzeti čas – večkrat naravnost odtrgati. Večji je praznik, daljše so priprave nanj. S pripravami ustvarjamo posebno ozračje, pričakovanje … in obrnjeno: veselo pričakovanje in prijetno ozračje človeka spodbujata k zavzeti pripravi. Ali danes še verjamemo v pričakovanje, ko imamo vendar gumbe, avtomate, »instant« preparate, ko tako ni nobenega pričakovanja, vse je naenkrat tu … Krščansko pričakovanje v adventu in potem praznovanje božiča ni odvisno od daril in okraskov. Resnično lepoto praznika prinesejo duhovna doživetja, srečanja z živim Bogom in poglobitev pristnih medčloveških odnosov. Lažje si vzamemo čas in pripravimo vse potrebno, če nekoga z veseljem pričakujemo. Pravljica »Mizica, pogrni se!« je postala resnica: stopiš pred supermarket, vrata se sama odpro; kruh, bel, črn, orehova potica, pizza, vse kot »z neba« pada v košaro. Pet, deset minut, pa je vse doma ... Zelo rado se zgodi, da gredo tudi prazniki prehitro mimo nas. V adventnem času pripravljamo za božič predvsem svoje srce, urejamo odnose v družini, da bi bili prisrčni, topli in vredni človeka – predvsem pa vredni Boga, ki prihaja. Starši darujejo otrokom več svojega časa kot sicer, v ospredju je skrb za prijetno družinsko življenje, skrb za toplino in ljubezen. To pa seveda ne pade kar z neba, niti se ne da kupiti. Treba se je potruditi. Temu je namenjen čas adventa.

Naša gostja avtorica lutk, akademska slikarka in profesorica Agata Freyer

Naša gostjo je bila avtorica lutk, scenografka, kostumografka in akademska slikarka Agata Freyer, letošnja dobitnica Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji. V pogovoru smo izvedeli, da prihaja iz znane družine, ki je imela na Kongresnem trgu Lectarijo, najbolj znano trgovino umetnostne obrti v Ljubljani. Zanjo je mojster Plečnik izdelal načrte notranje opreme. Agata Freyer je že od malih nog vedela, da se želi ukvarjati z umetnostjo. Po končani Akademiji za likovno umetnost je ustvarila scene, lutke in kostume za več kot 40 predstav slovenskih in tujih lutkovnih gledališč. Bila je tudi soustanoviteljica Freyer teatra, ki je po osamosvojitvi združil več svobodnih lutkovnih ustvarjalcev in ponudil nekatere izjemne predstave, denimo Trnuljčico (1992), Tobija (1996) in Osla nazarenskega (1996). Sicer je bila Agata Feyer tudi predana profesorica umetnostne zgodovine na Srednji trgovski šoli, smer aranžerski tehnik.

Marko Pavliha: Vsakdo je lahko svetilnik

Dvakratna Nobelovka Marie Curie je verjela, da ne moremo upati na boljši svet, ne da bi izboljšali posameznika. V ta namen si mora vsak od nas prizadevati za svoj napredek in hkrati deliti splošno odgovornost za vse človeštvo. Naša posebna dolžnost pa je pomagati tistim, za katere menimo, da smo jim lahko najbolj koristni, kajti vsakdo je lahko svetilnik, ki sveti soljudem. To je tudi eno od poglavitnih sporočil moje nove, tokrat avtobiografske knjige z naslovom Svetilnik: padci in pobiranja poetičnega pravnika, ki sem jo napisal na povabilo založbe Chiara za zbirko Osebno. Ker poslušate ali berete moj zadnji letošnji komentar, bi vam rad podaril drobcen utrinek iz svojega zgodnjega otroštva in vam na takšen, malce neobičajen način zaželel kar najlepše praznike.

Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.

Stvari

V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.