Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
O resnici, ki je v naslovu te afriške pravljice, bi lahko pisale godbe s prav vseh koncev sveta. V tejle, ki je pred kdo ve kliko časa nastala v Zambiji, nastopajo ljudje, lev, strupena zelena mamba, leopard in polenta. Zanimiva druščina, kaj?
O resnici, ki je v naslovu te afriške pravljice, bi lahko pisale godbe s prav vseh koncev sveta. V tejle, ki je pred kdo ve kliko časa nastala v Zambiji, nastopajo ljudje, lev, strupena zelena mamba, leopard in polenta. Zanimiva druščina, kaj?
Pisana druščina nastopa v tej pravljici z Norveške: veliki kozel godrnjavec, srednji kozel godrnjavec in snežno beli mali kozel godrnjavec. Karkoli je naredil veliki kozel, sta ponovila mlajša dva. Ko pride še trol, se štorija zaplete … Kaj sprašujete? Kdo je trol? Prisluhnite in spoznali ga boste.
Pisana druščina nastopa v tej pravljici z Norveške: veliki kozel godrnjavec, srednji kozel godrnjavec in snežno beli mali kozel godrnjavec. Karkoli je naredil veliki kozel, sta ponovila mlajša dva. Ko pride še trol, se štorija zaplete … Kaj sprašujete? Kdo je trol? Prisluhnite in spoznali ga boste.
V tokratnem delu Radijskega romana smo slišali o pristnem in neskaljenem veselju prve skupnosti, ki je Frančiška polnila z radostjo brez primere
V tokratnem delu Radijskega romana smo slišali o pristnem in neskaljenem veselju prve skupnosti, ki je Frančiška polnila z radostjo brez primere
Pravljica govori o bogati in lakomni gospe in o revni in dobrosrčni sosedi. Nastopa tudi lačni siromak, pisana druščina pa že vnaprej napoveduje lepo zgodbo in kak dober nauk, kajne? Prisluhnite poduku.
Pravljica govori o bogati in lakomni gospe in o revni in dobrosrčni sosedi. Nastopa tudi lačni siromak, pisana druščina pa že vnaprej napoveduje lepo zgodbo in kak dober nauk, kajne? Prisluhnite poduku.
Kulturno društvo Mlin Radomlje že več let postavlja na svoj oder muzikale. Konec septembra bo premiera muzikala Druščina (originalni naslov Company). Komična glasbena predstava slik medčloveških odnosov z odlično zasedbo, ki jo vodi Nejc Lisjak.
V Doživetjih narave so nas tokrat čakale dogodivščine iz podzemnega sveta. Pisana druščina slovenskih jamarjev je sredi avgusta raziskovalo najdaljšo odkrito jamo v Albaniji. Vhod vanjo leži v osrčju najvišjih albanskih vrhov, sedem ur hoda od najbližje kolovozne poti. Nekaj podrobnosti iz tehnično zahtevne odprave ste slišali v tokratni oddaji.
Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.
Neki človek je po smrti prišel pred nebeška ...
Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.
Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, ena od krovnih političnih organizacij na avstrijskem Koroškem, je letošnjo Kugyjevo nagrado namenila kulturnemu ustvarjalcu, zborovodju in dolgoletnemu lokalnemu politiku Franzu Starzu. Nagrado je prejel za zasluge na področju kulture in zborovske glasbe. Med drugim je bil več kot 40 let zborovodja moškega pevskega zbora Vinko Poljanec. S številnimi zborovskimi nastopi je prispeval k ohranjanju slovenskega jezika in zbliževanju nemško in slovensko govorečih sosedov na Koroškem ter h krepitvi čezmejnega kulturnega sodelovanja. Kot dolgoletni lokalni politik si je vedno prizadeval za dobrobit obeh jezikovnih skupin in za pozitiven razvoj domače občine Škocjan, piše v obrazložitvi nagrade, ki so mu jo podelili sinoči v ožjem krogu. Odlikovanje podeljuje Skupnost koroških Slovencev in Slovenk odličnim osebnostim, ki doprinašajo bistven delež pri uresničevanju kulturnega, vzgojnega, političnega, gospodarskega, športnega in splošno-človeškega zbliževanja narodov sosedov na Koroškem in v celotni alpsko-jadranski regiji.
3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin je naslov razstave, ki so jo v Platonovi dvorani Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani odprli 10. aprila. Odprtja razstave, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman se je udeležila množica obiskovalcev. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili Dežmanovemu nagovoru, besedam arheologov, ki sta sodelovala pri odkopu in popisu najdenih predmetov, ter slikarki Marjetki Dolinar, ki je ob tem naslikala slikarski triptih.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Slišali smo novo glasbo pevk Katy Nichole in Anne Wilson - slednja ima nov kar cel album - za moške kvote pa sta v tokratnem izboru poskrbela Zach Williams in Josh Baldwin.
Pogovarjali smo se z ravnateljem študentske rezidence Jezuitskega kolegija Urbanom Gartnerjem in študentom nastanjenim v kolegiju Jakobom Praznikom. Predstavila sta nam kako tečejo dnevi pri njih, Jakob pa je z nami delil izkušnjo tako učenja kot preživljanja prostega časa v kolegiju.