Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«.
V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«
“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.”
»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«
»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.
V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.«
Naš gost
Roman Gašperin je zanimiv gospod. Čeprav ga krasi srebro v laseh, iz njegovih oči sijeta zvedavost in tudi nekakšna navihanost. Prav taka, kot jo beremo v štirih, doslej izdanih, knjigah Enci benci na kamenci. Je zbiratelj in avtor omenjenih knjig. V času služenja vojaškega roka so nastajala pisma, ki sta jih z ženo Bredo zbrala in izdala knjigo, resnično ljubezensko zgodbo v pismih, z naslovom Živim od tvojih besed. Začetki življenja so bili skromni, danes zagotovo lahko pove, da živi bogato in polno življenje.
Naš gost
Roman Gašperin je zanimiv gospod. Čeprav ga krasi srebro v laseh, iz njegovih oči sijeta zvedavost in tudi nekakšna navihanost. Prav taka, kot jo beremo v štirih, doslej izdanih, knjigah Enci benci na kamenci. Je zbiratelj in avtor omenjenih knjig. V času služenja vojaškega roka so nastajala pisma, ki sta jih z ženo Bredo zbrala in izdala knjigo, resnično ljubezensko zgodbo v pismih, z naslovom Živim od tvojih besed. Začetki življenja so bili skromni, danes zagotovo lahko pove, da živi bogato in polno življenje.
Naš gost
Dr. Tatjana Avšič Županc je letošnja Zoisova nagrajenka za življenjsko delo in izjemno zanimiva sogovornica, zaljubljena v mikrobiologijo, zlasti virologijo. V oddaji Naš gost smo izvedeli veliko o njenem zanimivem delu, ki se vedno začne v naravi in nadaljuje v laboratoriju. Odgovorila je tudi na vprašanje, kako ravna ob zavedanju, da so virusi del našega življenja.
Naš gost
Dr. Tatjana Avšič Županc je letošnja Zoisova nagrajenka za življenjsko delo in izjemno zanimiva sogovornica, zaljubljena v mikrobiologijo, zlasti virologijo. V oddaji Naš gost smo izvedeli veliko o njenem zanimivem delu, ki se vedno začne v naravi in nadaljuje v laboratoriju. Odgovorila je tudi na vprašanje, kako ravna ob zavedanju, da so virusi del našega življenja.
Naš gost
Na Martinovo soboto je bil z nami Franc Tomše, po domače Martinov iz Globočic, mizar po poklicu, odličen vinogradnik in vinar, ki je bil leta 2012 tudi kralj cvička. Spoznali smo njegovo zanimivo življenjsko pot, slišali, kako sta se z ženo odločila za turizem na kmetiji in ga razvijala na poseben, sebi lasten način, ki pozornost namenja tudi domači družini in vrednotam.
Naš gost
Na Martinovo soboto je bil z nami Franc Tomše, po domače Martinov iz Globočic, mizar po poklicu, odličen vinogradnik in vinar, ki je bil leta 2012 tudi kralj cvička. Spoznali smo njegovo zanimivo življenjsko pot, slišali, kako sta se z ženo odločila za turizem na kmetiji in ga razvijala na poseben, sebi lasten način, ki pozornost namenja tudi domači družini in vrednotam.
Naš gost
Zlatomašnik Miro Šlibar kot duhovnik že petdeset let črpa iz novomašnega gesla: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« (Rim, 8, 28). Je častni kaplan bazilike v Lurdu in član kapitlja lurških kaplanov, svojo duhovniško pot je začel v Sodražici, nadaljeval kot kaplan v Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Iz mnogih služb, ki gradijo mozaik njegovega poslanstva, je gotovo najbolj odmevno vodenje bolniške župnije v Ljubljani. Danes je hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Vsa leta je srčno predan delu z bolniki in skrbi za bolniško pastoralo. Morda ste se z njegovim krepkim korakom srečali na Kredarici, kjer je od leta 2019 odgovoren za svete maše. Mnogi bi ga prepoznali tudi po glasu, saj je zvesti sodelavec »Radijskih katehez za bolnike« na Radiu Ognjišče. Prisluhnite duhovniku, ki po različnih poteh pričuje za življenje.
Naš gost
Zlatomašnik Miro Šlibar kot duhovnik že petdeset let črpa iz novomašnega gesla: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« (Rim, 8, 28). Je častni kaplan bazilike v Lurdu in član kapitlja lurških kaplanov, svojo duhovniško pot je začel v Sodražici, nadaljeval kot kaplan v Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Iz mnogih služb, ki gradijo mozaik njegovega poslanstva, je gotovo najbolj odmevno vodenje bolniške župnije v Ljubljani. Danes je hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Vsa leta je srčno predan delu z bolniki in skrbi za bolniško pastoralo. Morda ste se z njegovim krepkim korakom srečali na Kredarici, kjer je od leta 2019 odgovoren za svete maše. Mnogi bi ga prepoznali tudi po glasu, saj je zvesti sodelavec »Radijskih katehez za bolnike« na Radiu Ognjišče. Prisluhnite duhovniku, ki po različnih poteh pričuje za življenje.
Naš gost
Letošnji 70. osebni jubilej je bil le eden izmed razlogov, da smo v oddajo povabili duhovnega pomočnika v Župniji Ljubljana Koseze Štefana Pavlija. Med drugim je spregovoril tudi o diagnozi rak, ki ga je doletela pred dobrimi devetimi leti. Še vedno pa poln dobre volje in življenjske energije navdih in pogum za stopanje po vsakdanu prejema ob prebiranju Svetega pisma.
Naš gost
Letošnji 70. osebni jubilej je bil le eden izmed razlogov, da smo v oddajo povabili duhovnega pomočnika v Župniji Ljubljana Koseze Štefana Pavlija. Med drugim je spregovoril tudi o diagnozi rak, ki ga je doletela pred dobrimi devetimi leti. Še vedno pa poln dobre volje in življenjske energije navdih in pogum za stopanje po vsakdanu prejema ob prebiranju Svetega pisma.
Naš gost
Povezali smo nedavni mednarodni dan starejših in letošnjo 60-letnico revije Ognjišče. Že štiri leta članke zanjo piše klinični psiholog mag. Drago Tacol. Članki prvih dveh let so že zbrani v knjigi Dober dan, starost, ki je izšla pri Založbi Ognjišče. V pogovoru smo spoznali avtorjevo otroštvo v Črni na Koroškem, kjer se je kot ministrant seznanil s takrat se ciklostilnim Ognjiščem, prek gimnazijskih let, kjer ga je odličen profesor slovenščine navdušil za lep jezik, v katerem mag. Tacol piše, do študija psihologije v Ljubljani, kjer je spoznal ženo Alenko, s katero imata tri odrasle sinove in več vnukov. Dotaknili smo se njegovih službenih let v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, ki ji je bil zvest kar 35 let in tudi tega, da je zdaj upokojenec in nenazadnje še, kako je bivati v zavetju Doma sveti Jožef v Celju.
Naš gost
Povezali smo nedavni mednarodni dan starejših in letošnjo 60-letnico revije Ognjišče. Že štiri leta članke zanjo piše klinični psiholog mag. Drago Tacol. Članki prvih dveh let so že zbrani v knjigi Dober dan, starost, ki je izšla pri Založbi Ognjišče. V pogovoru smo spoznali avtorjevo otroštvo v Črni na Koroškem, kjer se je kot ministrant seznanil s takrat se ciklostilnim Ognjiščem, prek gimnazijskih let, kjer ga je odličen profesor slovenščine navdušil za lep jezik, v katerem mag. Tacol piše, do študija psihologije v Ljubljani, kjer je spoznal ženo Alenko, s katero imata tri odrasle sinove in več vnukov. Dotaknili smo se njegovih službenih let v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, ki ji je bil zvest kar 35 let in tudi tega, da je zdaj upokojenec in nenazadnje še, kako je bivati v zavetju Doma sveti Jožef v Celju.
Naš gost
V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.
Naš gost
V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.
Naš gost
Na praznik sv. Frančiška Asiškega smo gostili brata frančiškana, dolgoletnega župnika župnije svetega Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani, kamor se je letos kot župnik tudi vrnil, vmes pa je kot provincial vodil slovenske frančiškane, patra Marjana Čudna. Prisluhnite, kako Frančiškova karizma nagovarja tudi danes.
Naš gost
Na praznik sv. Frančiška Asiškega smo gostili brata frančiškana, dolgoletnega župnika župnije svetega Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani, kamor se je letos kot župnik tudi vrnil, vmes pa je kot provincial vodil slovenske frančiškane, patra Marjana Čudna. Prisluhnite, kako Frančiškova karizma nagovarja tudi danes.

Spoznanje več, predsodek manj
Gost oddaje Spoznanje več predsodek manj je bil pisatelj in duhovnik mag. Branko Cestnik. Prva tema pogovora je bila komentar po nedeljskem referendumu o asistiranem samomoru. Zanimivo je, da se je tokom kampanje ustvarilo posebno gibanje za življenje, pravcata anti-nihilistična fronta. Pozornost smo namenili tudi preganjanju kristjanov v Nigeriji in se za konec ustavili še na Slovenskem knjižnem sejmu, ki se je danes začel in rekli kakšno o romanu Alme Karlin o Maksimiljanu Celjskem.
Svetovalnica
Gaja Brecelj, predsednica Umanotere, je opisala kolikšen ogljični odtis puščamo Slovenci s svojimi potrošniškimi navadami v okolju? Katere vsakdanje navade lahko spremenimo, na področju rabe energije, pri nakupovanja tekstilnih izdelkov - predvsem oblačil in obutve, ter hrane in prevoza? Pogovarjali smo se tudi zaradi predprazničnega obdobja, v katerem običajno nakupujemo več kot v preostalih mesecih leta in kupujemo stvari, ki jih verjetno niti ne potrebujemo.
Slovencem po svetu in domovini
Krščanska kulturna zveza iz Celovca je na ponedeljkovem občnem zboru za predsednika za naslednja tri leta potrdila dekana mag. Janka Krištofa, ki osrednjo kulturno organizacijo vodi že 12 let. Bogato dejavnost zadnjih treh let so predstavili v zborniku. V njem sta dokumentirana delo in trud društev in kulturnih dejavnikov, ki jih organizacija podpira na vse mogoče načine. Skrb za jezik se odraža v mnogih projektih na gledališkem, glasbenem, filmskem in izobraževalnem področju. Najbolj svež je mladinska oddaja Smrklja na iskrica.tv. Zaslužnim kulturnim delavcem so v ponedeljek kot izraz spoštovanja podelili Janežičeva priznanja. Prejeli so jih Anica Lesjak-Ressmann, Barbara Mistelbauer-Stern, Roman Verdel in Franz Starz z avstrijske Koroške ter Franca Padovan iz Števerjana.
Naš pogled
Pa sem se ponovno znašla pred prazno stranjo. Pred padcem v nič. Saj je menda bela barva prazna, medtem ko je črna mešanica različnih. Vsaj toliko mi je ostalo od šolskih poskusov kromatografije. Verjetno se mi zato zdi zanimivo, da se ob žalostnih dogodkih ovijemo ravno v mavrico barv ujetih v črno obleko. To navdušenje nad analizo barv me spremlja od srednje šole, ko smo pri pouku slovenščine obravnavali Masko rdeče smrti Edgarja Allana Poeja.
Pogovor o
V Tednu Karitas smo v oddaji Pogovor o izpostavili pomembnost in prepoznavanje opolnomočenja ljudi v stiski, procesa, s katerim posameznik ali skupina pridobi moč, samozavest, znanje in sposobnosti, da lahko vpliva na svoje življenje, odločitve in okolje. Če iz besede »opolnomočenje« izluščimo dva zloga, PO in MOČ, lahko proces interpretiramo kot pot, po kateri se vračamo v center svoje moči. Generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič in Matej Pirnat s Škofijske karitas Celje sta izpostavila svojo lastno izkušnjo in načine, kako pri svojem delu v Slovenski karitas podpirajo ljudi v stiski in njihovo pot iskanja lastne moči.
Ni meje za dobre ideje
Slišali smo zgodbo, ki jo piše Turistična kmetija Pomóna, lepo zavetje na podeželju, v neokrnjeni naravi Rogaške Slatine. Prinaša pestro in zanimivo vsebino na eni strani, kulinariko na drugi, čez oboje pa so razprostrti: uspešna podjetniška zgodba ter volja in pogum gospodarja. Naš sogovornik je bil Janko Zupanec.
Svetovalnica
Gaja Brecelj, predsednica Umanotere, je opisala kolikšen ogljični odtis puščamo Slovenci s svojimi potrošniškimi navadami v okolju? Katere vsakdanje navade lahko spremenimo, na področju rabe energije, pri nakupovanja tekstilnih izdelkov - predvsem oblačil in obutve, ter hrane in prevoza? Pogovarjali smo se tudi zaradi predprazničnega obdobja, v katerem običajno nakupujemo več kot v preostalih mesecih leta in kupujemo stvari, ki jih verjetno niti ne potrebujemo.
Duhovna misel
Ko sta David in njegov oče nekega dne kopala na zelenjavnem vrtu za hišo, sta naletela na večjo skalo. »Morala jo bova prestaviti,« je rekel ...
Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.