Poznate izraz »solidarnost«? Morda bi ji lahko rekli tudi »misel na druge« ali »pomoč sočloveku«. Kar nekaj podob solidarnosti smo v minulih delih šmarnic že spoznali. Tokrat prihajajo nove.

Verjetno ste pri litanijah že slišali vzklik: Marija, tolažnica žalostnih. Tokrat boste v zgodbi slišali kako tolaži Jasmin in kakšno tolažbo prinaša otrokom v misijonski sirotišnici.

V novem delu šmarnic smo spoznali dve zgodbi. Ena govori o tem, kako je Valerija postala misijonarka. Pustila je dobro plačano službo, oddala stanovanje v najem in se odpravila tja, kamor jo je klicalo njeno srce. Vedela je, da jo otroci v revnih deželah veliko bolj potrebujejo. »Imam toliko znanja, darov in izkušenj, ki jih lahko delim,« si je rekla.

Spoznajte zgodbo hvaležne gospe. Marija je obvarovala njeno vas in ljudi v njej. Zato pravi: »Iz zlatih nitk sem Marijini podobi naredila krono in vsak večer se ji zahvalim za življenje, za zdravje in mir. Mir je največ, kar si na tem svetu lahko želimo.«

Verjamete v čudeže? Veste kaj so votivne podobe v romarskih središčih? Oboje boste lahko spoznali, če boste prisluhnili zgodbi, ki je nastalapri pogovoru za družinsko mizo.

Danes nam bo gospod župnik zaupal kako se je odločil postati duhovnik. Naloga pa nam bo naročala: »Starše vprašaj, kako so izbrali svoj poklic. Marijo v molitvi prosi, naj ti pomaga spoznati, kaj bi rad postal.«

Otroci, ki jih spremljamo v letošnjih šmarnicah so katehistinji predlagali kaj vse bi lahko počeli v misijonskem krožku. Morda tudi vi, dragi poslušalci, dobite kako lepo idejo.

V trinajstem delu šmarnic bomo spoznali pravo kraljico. Kraljico z veliko začetnico, pa tudi sestro redovnico, ki ji je tako ime. Kraljica. Njena zgodba je polna zaupanja, vere in reče ob pravi odločitvi.

V tokratnem delu šmarnic boste lahko spoznali željo dečka iz Afrike, ki si želi postati zdravnik. Spoznal je namreč, da bi rad pomagal drugim, prinašal upanje in bil podoben vzorniku o katerem je slišal neverjetne reči. Spoznajte ga tudi vi.

Miron je deklica iz misijonske dežele. Ob zgodbi, ki jo je poslala misijonarka, katehistinja pa jo je prebrala otrokom pri verouku, boste spoznali, da mladostnike v Afriki lahko tarejo podobne težave, kot njihove vrstnike v Evropi. A brez skrbi, Marija bdi tudi nad njihovimi potmi.

V dosedanjih zgodbah letošnjih šmarnic smo že nekajkrat spoznal kako dobrih src so učenci, pri katerih veroučnih urah smo. V zgodbi o Mariji in deljenju sreče boste slišali kako lepo idejo je dobila Mihaela. Z mamico izdelujeta punčke iz cunj in odločila se je, da .. O, ne! Ne bomo izdali vsega. Prisluhnite zgodbi.

Tokrat boste slišali zgodbo o dekletu iz misijonov, ki ji je ime Meseret. Ko je katehistinja vprašala otroke kaj jih je njena zgodba naučila, so odgovorili: »Ni vse tako samoumevno, kot se nam zdi. Hvaležni moramo biti za vse, kar imamo. Za starše, dom, ljubezen, za učitelje, čisto za vse.«

Zgodba iz misijonske dežela tokrat prinaša tudi prošnjo: »Prosimo Jezusa in Marijo za Lidijo in vse otroke s posebnimi potrebami, da bi bili toplo sprejeti, spoštovani, ljubljeni in razumljeni. Molimo tudi za njihove starše in vsee, ki skrbijo zanje.« Spoznajte Lidijo.

V tokartnem delu šmarnic bomo slišali pripoved deklice iz Amazonije. Povedala nam bo kako preživljajo dni, kje domujejo, kakšna je njihova šola in kako otroci, ki nimajo skoraj ničesar mislijo na lačne v Afriki.

Mojčina mama je vedno nasmejana in nikoli ne izgubi upanja. Pravi, da ima skrivnost. Zelo zaupa v molitev in v Božjo pomoč. Spoznajte tudi kako malo je treba, da si srečen. Če srečo deliš, sreča raste.

Verjetno, dragi šmarničarji, si lahko predstavljate kakšno zgodbo boste slišali, če vam zaupamo kako se bo del šmarnic končal: »Kako zelo smo lahko hvaležni za zdravje in topel dom. Pa da lahko hodimo v šolo in se učimo. Lahko se zahvalimo za vse, kar imamo!« 

Spoznajte zgodbe deklic iz sirotišnice v misijonih. Ko so zanje slišali otroci v šmarnični pripovedi, so sklenili roke in molili: »Marija, prosim te, varuj te deklice in njihove družine. Ne dovoli, da bi se starši prepirali in kričali drug na drugega. Zdrava, Marija … «

Teta Valerija, laiška misijonarka v Afriki nam v tretji zgodbi letošnjih šmarnic za otroke zaupa zgodbo o deklici, ki je stara osem let: »Zdaj živi pri sestrah v sirotišnici. Njena mama je umrla, ko je rodila njenega bratca. Ostala sta sama, brez mame. Očka je moral delati, da so lahko živeli.« Spoznamo drugačno življenje sovrstnikov v misijonih.

Tokrat se bomo s sošolko Majo smejali, skovali lepo dobrodelno akcijo in se v molitvi spomnili na prijatelje. Izvedeli bomo, da je Marija vedno z nami, Bog pa nam svojo ljubezen lahko kaže na veliko različnih načinov.

V prvem delu letošnjih šmarnic spoznamo družino v kateri se bodo, kaže, odvijale šmarnične zgodbe. K naši družini pride na obisk prijateljica, ki je laiška misijonarka. Odločijo se, da bodo otrokom v misijonih napisali pisma. »Hura!« je beseda, ki zaznamuje uvod letošnjih šmarnic.

Letošnje šmarnice v živahni dialogih in pismih z vseh koncev sveta predstavljajo življenje otrok v misijonih, nas seznanjajo s poslanstvom misijonarjev in vabijo, da naše življenje postane dar za Boga. Pod naslovom Marija ima rada vse otroke jih je napisala Špela Pahor. Naročite se na podkast Zgodbe za otroke.

Laž ima kratke noge. Pregovor, ki drži vse ljube čase in resnica, ki jo poznajo vsi narodi tega sveta. Pokaže se tudi v zgodbi, v kateri nastopa zanimiva trojica.

Vinogradnik je imel veliko dela s trto. Pridno je vabil kosa na pomoč, pa se ni dal. Kaj pravite, pri katerem delu na jesen pa je želel sodelovati?

O, ta je pa zvit kot presta. Si pa res zvita. Kot lisica … Ja, kar nekaj junakov v pravljicah je zvitih, pretkanih, iznajdljivih. V bolgarski ljudski, ki čaka na vašo pozornost pa boste spoznali zvito babico in lačnega volka.

Poznate pregovor, ki nas uči, da gre osel le enkrat na led? V tejle pravljici pa boste spoznali, da gre kozel le enkrat v vodnjak. No, najmanj enkrat. Pa lisica tudi.

Pravljica, v kateri ima glavno vlogo lepa lisica, nas uči, da je prav imeti smisel za humor. Ali drugače: da je prav razumeti šalo. No, pa še nekaj nam sporoča: da je treba dvakrat premisliti, preden se pošalimo. A za kakšno šalo gre? Prisluhnite pravljici in izvedeli boste vse …

Zgodba o prestrašenem ptičjem paru, zviti lisici, prijaznih ženicah in pametnem psu nam sporoča: »Ne smemo verjeti vsemu, kar nam rečejo.«

Otroci, gotovo vas učijo, da je prav pokazati hvaležnost. Prav gotovo vsi poznate besedi prosim in hvala. Zgodba iz živalskega sveta vas bo podučila prav o omenjeni vrednoti, o hvaležnosti.

Bolgarska ljudska pravljica nas uči, da tudi v živalskem svetu drži, da je dobrota lahko sirota. Izvedeli boste zakaj imajo mravlje še danes polomljene nožice.

Morda veste zakaj lev živi v daljnih krajih? Veste zakaj je muc majhen, lev pa velik? Kaj pa najmočnejše bitje na svetu? Veste kdo je? Prisluhnite bolgarski ljudski, ki vas poduči o vsem.

Le glejte, da besedila, ki je pred vami, ne boste prehitro prebrali. Naglica ni nikoli dobra. Bolgarska ljudska pravljica potrjuje staro modrost, ki nas uči, da ni dobro preveč hiteti. Ježek, ki je glavni junak zgodbe je podučil lisico, medvedko in volka. Pustite, naj tudi vas.

Takole se začenja ta valaška pravljica: Nekoč je živel čevljar. Imel je ženo, ki se je zelo rada prepirala. In ker se je prepirala vsak dan, ni preostalo čevljarju drugega, kot da se je prepiral tudi on. Tako sta se kregala in pričkala, da ni bilo več lepo … A brez skrbi, nadaljevanje je zanimivo, konec pa lep. Za nekoga.

Češka pravljica z zelo zanimivo, nenavadno in nekoliko zmedeno vsebino. Težko je povzeti njeno zgodbo. Najbolje bo, da ji prisluhnete.

V pravljici, ki je pred vami nastopata ribič in riba. Ribič je bil ubog, riba pa čudežna. Vse lepo in prav. Če bi v pravljici ne nastopala tudi ribičeva pohlepna žena. Z njo pa je zgodba postala zelo zapletena.

Ukrajinska ljudska pravljica ima v sebi modrost, ki jo lahko najdemo v mnogih pravljicah na prav vseh koncih sveta. Ne bodi pohlepen. Hvaležen bodi za drobne reči in ne imej prevelikih želja. Kako že pravijo pri nas: »Skromnost je lepa čednost.«

Iz Rusije prihaja pravljica o dveh kmetih. Eden je bil bogat, drugi siromak. Eden je imel vsega zadosti, drugi pa veliko otrok, od vsega blaga pa le gosko. Na koncu pravljice graščak reče enemu od obeh: »Možak si in pol, kmet!« Kaj pravite, kateremu?

Kavkaška pravljica nas bo naučila, da ni prav, če se posmehujemo ljudem. Pa tudi o zaupanju v čudežne moči, o skromnosti in prijaznosti govori. Radi imamo navihane pravljice z lepim koncem. Ta je ena takih.

Danska pravljica pripoveduje o kraljični, ki je odšla v svet. Ni želela nemškega kraljeviča za moža in maščeval se je. A brez skrbi, lepo se je razpletlo. No, upamo, da nismo povedali preveč. 

Ob pravljici o medvedu in veverici piše: amurska pravljica. Pa smo debelo pogledali. Amurska? V prvem stavku pripovedi pa odgovor: Tam daleč v Sibiriji ob reki Amur sta nekoč živela medved in veverica. Aha, reka Amur. Pripoved o prijateljstvu, pa tudi o tem kako hitro se prijateljstvo lahko konča.

Pregovor v naslovu pravljice poznamo tudi Slovenci. Pravljica, ki morda potrdi, da je z dobroto včasih res križ, pa prihaja s Finske. Pripoveduje o kmetu, ki je živel na daljnem severu in je moral v gozd po drva. Srečal je medveda in zgodba se je zapletla.

Sibirska pravljica na začetku pove: »Je že tako, da kdor nasede bahaču, pade v godljo.« Na koncu pa sklene z besedami: »Vidite, tako je, če nasedeš bahaču.« In kaj je bilo vmes? Prisluhnite.

Rezija je prava zakladnica ljudskih pravljic. V tejle nastopajo lisica, volk in medved. No, pa zajček tudi, celo v naslovu ga najdemo, kajne? Kaj pravite, kdo je v tejle zgodbi najbolj zvit? Lisica ali zajček?

Matej in Tatej sta bila da mlada korenjaka, ki sta ves čas govorila kako lepo bi bilo, če bi šla na sejem. Slišala sta, da se tam precej zapravlja, a sta bila stiskača. Odločena, da ne bosta zapravljala, ampak služila, sta skovala zanimiv načrt.

V pravljicah se rado zgodi, da preprosti kmetje uženejo samovšečne grajske gospode. Zgodba o treh deseticah je ena takih. Preprosta modrost se je poigrala s šolanimi glavami.

Poljska pravljica pripoveduje o kralju in kraljici, ki dolgo nista imela otrok. Od Boga sta izprosila, da se jima je rodila hčerkica, ki je postala glavna junakinja te zgodbe. Želela si je ogledati svet in delati s svojimi rokami.

Tatarska ljudska pravljica je dokaz, da podobni motivi zgodb živijo na različnih koncih sveta. Pa tudi, da je modrost in starost treba spoštovati.

Japonska pravljica pripoveduje o nespametnem kralju, ki v svoji deželi ni želel imeti nikogar, ki bi vedel kaj takega, česar on ne ve ...

Kralj je iskal ženina za svojo zalo hčer. Obljubil jo je tistemu, ki bo izdelal nekaj takega, česar še nikoli nihče doslej ni videl … No, zdaj pa morda veste že preveč in bi z domišljijo skoraj znali odgovoriti na vprašanje kako so nastale gosli, kajne?

Pravljica iz dežele vzhajajočega sonca pripoveduje o revnem drvarju, ki je bil zelo dobrega srca. Spoštoval je stvarstvo in vsako najmanjšo bilko v njem. Spoznali pa boste tudi hudobnega drvarja in kazen, ki ga je doletela.

V Mavrici je bila objavljena albanska ljudska pravljica, ki govori o pošastih, ki jih lahko vidimo le zaradi strahu. V resnici pa … Prisluhnite babici, vnučki in pisani gozdni druščini.

Zgodba o pretkanih tkalcih, cesarju in njegovih oblačilih je verjetno ena najbolj znanih v svetu pravljic. Christian Andersen nam s pripovedjo o dvorjanih in ljudstvu, ki ga skrbi lastni ugled, še danes odpira oči.

Prevarana lisica? Nenavaden naslov, mar ne? Ponavadi je v pravljicah in basnih prav lisica tista, ki ostale potegne za nos. Zvitorepka bo v tej slovenski ljudski pravljici, kot kaže, dobila milo za drago. Morda pa … Kdo ve, prisluhnite pravljici.

Srbska pravljica se začenja z besedami: nekje daleč, za mnogimi dolinami in rekami, je v neki vasi živelo zelo lepo dekle. Bila je edinka, pa tudi zelo razvajena. Ups, začetek, ki ne obeta prav lepega nadaljevanja … Ima pa pravljica lep konec: … mati in oče sta veselo gledala zdaj marljivo hčer.

O resnici, ki je v naslovu te afriške pravljice, bi lahko pisale godbe s prav vseh koncev sveta. V tejle, ki je pred kdo ve kliko časa nastala v Zambiji, nastopajo ljudje, lev, strupena zelena mamba, leopard in polenta. Zanimiva druščina, kaj?

Trije bratje so postali sirote. Pestila jih je revščina in odšli so v svet. Ukrajinska pravljica pripoveduje o njihovi poti in o tem, kaj vse jih je učilo življenje.

Hrvaška pravljica pripoveduje o hudih časih, krutem ukazu kralja, predvsem pa o sožitju, ljubezni in spoštovanju staršev in starih ljudi.

Kralj je bil bolan. Nihče od zdravnikov v njegovi deželi ni znal ugotoviti kaj mu je. Nesrečen je bil in srečo je iskal. Prisluhnite in spoznajte kje jo je našel.

Hrvaška pravljica pripoveduje o časih, ko zemlja še ni bila tako obdelana kot zdaj. Ljudi je bilo malo, zato je vsakdo lahko zasadil svojo motiko in zemlja je postala njegova, do koder je lahko oral. Lakomnemu bogatinu to ni prineslo sreče.

Morda niste vedeli, da je blaženi škof Anton Martin Slomšek pisal tudi basni. S kratkimi zgodbah, v katerih imajo živali človeške lastnosti, je želel učiti otroke in njihove skrbnike. V tejle basni spoznamo pregovor: »kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.«

Pravljica iz daljne dežele, v kateri sta živela revna vdova in njen krepki in mili sin govori o moči glasbe in povezanosti Indijancev z naravo, ki jih obdaja.

Ljudska pravljica prihaja iz Afrike. V Zambiji poznajo pregovor: »Kdor drugemu pomaga čez cesto, pomaga tudi sebi.« Lovec, ki je glavni junak te zgodbe, je prav dobro spoznal o čem govori ta stara modrost.

Ukrajinska ljudska pravljica nam bo zastavila cel kup zavitih ugank. Dekle Maša jih je rešilo, njen oče pa e nad njimi skoraj obupal Kaj pa pravite vi? Kaj je na svetu najbolj sito najhitrejše in kaj najljubše?