Andrej Majcen, katerega življenje spoznavamo v letošnjih šmarnicah za otroke, je svojo prvo učiteljsko službo dobil na Radni pri Sevnici. Poučeval je otroke drugega in tretjega razreda iz revnejših družin. Spoznali smo, da je živel poleg salezijanskega zavoda.

Andrej majcen se odloči, da bo postal učitelj. Vpisal se je na mariborsko učiteljišče in ga, kljub skromnemu življenju študenta, končal z odliko.

Družina Majcnovih se je težko prebijala skozi težka štiri leta prve svetovne vojne. Očetu k sreči ni bilo treba v vojsko, saj je kot sodnijski uslužbenec skrbel za vojne sirote.

Andrej je iz ljudske šole napredoval v nemško meščansko šolo, ki je slovela po svoji odličnosti. Čeprav sta bila starša zavedna Slovenca, sta za svoje otroke želela dobro izobrazbo. Izkazalo se je, da je Andrej bister učenec.

Zoran, Andrejev brat, zaradi škrlatinke umre, pa tudi Andrej je zaradi bolezni zelo oslabel. Nekaj mesecev se je šolal zasebno, poučevala ga je gospa, ki je delala v pekarni.

Naš junak se po koncu počitnic vrne v Kozje, kjer ga je nestrpno čakala sestra Marica, s katero sta se ob otoku igrala sveto mašo. Družina je bila spet skupaj.

Andrej Majcen je poletne počitnice preživljal pri babici Julki in dedku Lojzu, ki je bil vlakovodja. Občudoval je dedka in si želel, da bi tudi sam lahko potoval in videl svet.

Zgodba, v kateri se lahko prepozna vsak. Pride namreč kak večer, ko se nam zdi, da nismo utrujeni, ko si želimo, da bi se še kar igrali, da ne bi bilo treba v posteljo. S takim večerom se začenja zgodba, ki pelje do spoznanja o moči iskrenega opravičila.