Nekrolog slovenskih političnih strank od leta 1990  pove, da gre za igro z vedno novimi strankami in obrazi, kar je del strategije dominantnega razreda, ki se v strankarskem sistemu ne počuti dobro. 
Avtor pravi, da pravi strankarski sistem sestavljajo trdne in obstojne stranke z resno in trdno nazorsko ter politično usmeritvijo, ki se skozi čas bistveno ne spreminja. Pravi stranki sta pri nas samo na desnici, in sicer NSi in SDS.
 

Komentator v komentarju pretresa aktualno politično situacijo v Sloveniji in je kritičen do razdiralnega obnašanja levičarjev v preteklih dveh letih, kamor sodijo tudi izzivalni in včasih zelo nesramni javni shodi, ki so odgovornim nalagala dodatna bremena v že sicer zahtevnih časih. Poleg tega je kritičen, da nam bodo vladali ljudje, ki niso bili izvoljeni; še več: človek, ki je vrgel puško v koruzo, je predlagan za obrambnega ministra. Komentator se zavzema za dialog in obljublja, da bomo govorili in uporabljali vsa demokratična sredstva, da bodo srca večine lahko bila svobodno in bomo lahko vsi dihali z obema kriloma pljuč, ne pa samo z levim ali desnim.

Komentator meni, da bo Slovenija potrebovala najmanj 50-letno obdobje za preobrazbo v normalno evropsko državo. Ugotavlja, da živimo v še večjem socializmu, kot smo nekoč, kjer je intelektualno delo zelo malo vredno. Šolstvo, zdravstvo, sodstvo, policija in državna uprava pa niso dosegli nobenih bistvenih sprememb. Piše, da je glavni razlog za to šolski sistem, kjer so skorajda vsi učitelji otroci socializma in imajo socializem in levičarstvo v genih ter ga prenašajo naprej na svoje učence, dijake, študente. Prepričan je, da šele, ko se bo začel reinženiring v šolskem sistemu (s kurikulom in ustreznim socialnim inženiringom med učitelji), se lahko nadejamo sprememb. A meni, da se to še ne bo kmalu zgodilo.

Andrej Grebenc v odprtem pismu sprašuje dr. Roberta Goloba, kje je njegova načelnost, ko trdi, da bo v vlado povabil kader iz strank, ki niso bili izvoljeni v Državni zbor. Sprašuje ga, kdo je zanj civilna družba ter ali bo, preden bo predlagal odstranitev tehničnih ovir, postavljenih v času Cerarjeve vlade, prosil obmejne občine za soglasje. Sprašuje tudi, če bodo vse neprijavljene demonstracije in zbiranja ostala nekaznovana in kako razume svobodo medijev. Andreja Grebenca zanima, če se strinja, da se javni medij ne ukvarja s produkcijo na kulturno umetniškem področju ter da v nadzornem in programskem svetu RTVS ne bi bili predstavniki političnih strank. Odgovor na vprašanja komentator pričakuje v roku dveh tednov, sicer bo upošteval, da se dr. Golob z vsemi trditvami v komentarju strinja.

https://www.casnik.si/vladanje-v-resnici-ne-omogoca-svobode/

V zadnjih tednih se veliko govori in piše o svobodi (predvsem z veliko začetnico). Več kot očitno je, da je bilo ime stranke izbrano marketinško, da bi že samo po sebi kazalo na cilj, ki ga želi stranka doseči. Zdaj jim je uspelo. Dobili so mandat za vladanje.
Ko vladaš, v resnici ne omogočaš svobode. Vladati pomeni sprejemati zakone, postavljati pravila. In vsako pravilo, vsak zakon je v bistvu omejujoč. To je seveda prav, saj sicer ne bi potrebovali institucije, kot je država. Meje so potrebne, da ne vlada kaos. Da živimo v okvirih, ki naj bi omogočali mirno sobivanje vsem.

David Bašelj: Kristjani, bodimo čuječi in izkoristimo priložnost na volitvah

dr. Aleš Štrancar: Na letošnjih volitvah ne bom volil strank, ki povzročajo kaos

Komentator v komentarju poudarja dosežke Janševe vlade: od gospodarske rasti in zmanjšane brezposelnosti do dosežkov na socialnem in zdravstvenem področju in spodbuja, da ji podelimo še en mandat. Obenem svari pred levičarji, ki napovedujejo, da bodo ob morebitnem prevzemu oblasti takoj odpravili vse izvedene ukrepe sedanje vlade in celo grozijo z odvzemom zasebnega premoženja. Svari pred »novim« obrazom, ki ga tokrat predstavlja Robert Golob in ki se vedno pojavi tik pred volitvami. Ugotavlja, da je upanje, da se bodo naši levičarji civilizirali in normalizirali, prazno in da je treba močno zmagati na volitvah, da bo možno sestaviti vlado brez levih strank.

Komentator ugotavlja, da bodo volitve odločili tiste, ki še niso odločeni, pri tem imajo levičarji tri ključne prednosti: šolski sistem, ki ubija vsako kritično razmišljanje, premoč v medijskem prostoru in nevladne organizacije, ki delajo reklamo za levo opcijo. Opozarja, da ne smemo pozabiti, da ko levičarji govorijo o demokraciji, mislijo na totalitarizem, ko so bili na oblasti in so morali vsi misliti, kar so jim narekovali ter pozabijo povedati, da je šlo za mir, ki ga je prinašal strah, ker so ljudje dobro vedeli, da te sicer vzame noč. Kljub temu meni, da ima levi volivec več težav kot desni: desni se ozre na oblast in njeno delo; če mu ni všeč, se mu ponuja POS, ki je dobra izbira. In če bi upoštevali zlato pravilo pri presojanju: »Po njih sadovih jih boste spoznali,« je odločitev na tokratnih volitvah preprosta.

Avtor v komentarju razmišlja, da v Sloveniji nimamo klasične desne, še manj leve stranke. Slovenska samooklicana levica ne more skrivati simpatij do ruskega obračuna z Ukrajino. Vladimir Putin, ki komunizma ne mara, obseden pa je z oblastjo, v tem sta si z Milanom Kučanom enojajčna dvojčka, jim predstavlja simbol obračunavanja z demokracijo, ki si prizadeva odpihniti trajnost njihovih privilrgijev...

Ocene, kako so v prvih tednih Rusi sprejeli Putinovo odločitev, da napade Ukrajino, je težko posploševati. Milijoni nimajo dostopa do verodostojnih in neodvisnih informacij. Že desetletja poslušajo več ali manj isto zgodbo o obkroženosti s sovražnim Zahodom, ki jih ponižuje in jih je že v 90. letih spravil na kolena. Komentator v komentarju tudi o anketah javnega mnenja, v katerih skoraj tri četrtine Rusov podpira vojno, zlasti starejši od 55 let.

Dr. Tomaž Ivešić poziva slovenske javne raziskovalne zavode in slovenske univerze, da objavijo razpise za gostujoče raziskovalce in univerzitetne profesorje iz Ukrajine, ter jim s tem pomagajo finančno, obenem pa obvarujejo kritično intelektualno jedro, ki ga bo Ukrajina potrebovala ob obnovi svoje države. V svojem pozivu se ozira tudi v tragično zgodovino te države in spominja, da smo pred dobrimi stotimi leti z zahodnim delom Ukrajine živeli v skupni cesarsko-kraljevi Avstro-Ogrski.

Komentator piše o strahu ljudi, da se bo začela tretja svetovna vojna. Prepričan je, da bo po koncu vojne, ko se bo začel zagon obnove in se bo trgovanje nadaljevalo po ustaljenih poteh, trpljenje ljudi in izgubljena življenja tema, ki ne bo več deležna velike pozornosti, pri čemer bodo največje žrtve begunci – kljub solidarnosti in pomoči tistih, ki so jih sprejeli. Prepričan je tudi, da oblasti nikoli ni imelo ljudstvo, pač pa posamezniki, ki v svojem interesu in za svoje koristi obvladujejo množice. Poudarja, da je svet samo eden in da ga ne smemo zapraviti po neumnosti.

Avtor meni, da moramo svobodo nehati jemati kot samoumevno. Za svobodo se je treba krvavo boriti, hkrati pa biti pripravljen, da se vsak trenutek lahko pojavi nekdo, ki jo je sposoben in pripravljen odvzeti, zatrjuje avtor komentarja, ki poudarja še, da mednarodna izolacija ne bo ganila Putina, človeka, ki ga ne zanima dobro življenje lastnih ljudi. Po besedah Mitje Iršiča so Rusi pretepena žena v hiši nasilnega gospodarja, ki bodo morali sami najti pot v svobodo.

Vsi smo ovce, razlika je le v pastirju, ki mu slediš. 

O stavki SVIZ-a komentira gimnazijska profesorica, ena od 8,6% zaposlenih v šolstvu, ki so se izrekli proti stavki.

Komentator v komentarju opiše aretacijo in poboj petnjstih nedolžnih domačinov iz Cerkna in okolice, ki so jih pripradniki VOS aretirali in umorili februarja 1944 kot posledico nemškega napada na Cerkno. Med njimi sta bila tudi cerkljanska kaplana Lado Piščanc in Ludvik Sluga. Zanimivo je, da je Zvonko Fišer leta 1977 kot občinski javni tožilec vložil obtožni predlog zoper duhovniko Janeza Lapanjo in Stanislava Medveščka ter gospodinjo Amalijo Jereb, ker so na Na Vršeh pod hribom Lajše nad Cerknim dali postaviti spomenik pobitim. Ta isti Zvonko Fišer pa je 2011 postal generalni državni tožilec.

Komentator se kritično opredeljuje do nastopa Milana Kučana v Dražgošah in poudarja, da Slovenija in slovenstvo nikoli nista bili Kučanovi intimni opciji. Paradoksno nam ob bližajočih volitvah socialno pravično državo ponujata najbogatejša Slovenca. Dr. Granda piše tudi o Centru urbane kulture v Šiški in ugotavlja, da je ta postal glavni izničevalec slovenske mentalitete, čeprav je njegov simbol urbana glasba, ki je sinteza glasbe angloameriških predmestij garnirana z okusom balkanskih mahal. Glede na Kučanovo razmišljanje se po komentatorjevem mnenju na bližajočih volitvah tako ne bomo odločali o Janši, ampak o smislu in pomenu praznovanja slovenskega kulturnega praznika.

Komentator piše, da je zvonjenje v glavnem avtomatsko urejeno in običajno traja dve minuti: zjutraj, opoldne in zvečer. Ponavadi se več zvoni za pogrebe. Problem zase pa je tudi bitje stolpne ure. Ugotavlja, da velikokrat v vasi prinesejo razdor prišleki, ki jih moti marsikaj, ne samo zvonjenje in tako se pod peticije proti zvonjenju podpisujejo v glavnem tujci, domačinov ni veliko. Komentator razmišlja, zakaj nekatere moti zvonjenje in ugotavlja, da poleg običajnih odgovorov, kot so, da se ne da spati in počivati, obstaja še razlog, ki ga sicer radi obidemo in to je odpor do vsega, kar je versko. Tako ugotavlja, da družba postaja vse bolj razkristranjena, protiverska.

Leta 1939 sta Stalin in Hitler sklenila pakt o nenapadanju, katerega dodaten tajni protokol je bil iskra, ki je zanetila vojno v vsej Evropi. Zato govorimo tudi o paktu  proti Evropi. V nadaljevanju Komentarja omenjeno dogajanje primerja z današnjim in ugotavlja, da lahko gledamo na obnašanje Ruske federacije ter na interese Kitajske kot na skupen problem zahoda.

Komentator se spominja leta 1952, ko so komunisti prepovedali praznovanje cerkvenih praznikov, čeprav se je takrat v Sloveniji za katoličane opredeljevala večina prebivalstva. Iz šol so morali oditi tudi duhovniki, ki so v šolah učili verouk. Komentator poudarja, da so komunisti pred drugo svetovno vojno in v medvojnem času v imenu komunistične revolucije izvajali čistko in neusmiljeno pobijali predvsem slovenske domoljube. Sprašuje se, kaj se bo zgodilo, če na volitvah zmaga koalicija KUL in izpostavlja, da Robert Golob in Tomaž Vesel zaradi svojih visokih plač ne moreta vedeti, kaj v resnici pomeni komunizem. Komentar zaključi s poudarjanjem pomena jezika ter mirnega in strpnega pogovora.

V prvem delu komentarja komentator razmišlja o politični stvarnosti v Sloveniji, o levičarjih, ki nikakor ne zmorejo sprejeti dejstva, da niso na oblasti. Obenem komentatar ugotavlja, da je veliko rdečih direktorjev na vodilnih položajih v medijih, pravosodju, šolstvu, kulturi, državni upravi ... V drugem delu pa ugotavlja, da Slovenija danes doživlja popolno razkristjanevanje. Poudarja, da biti proticepilec in biti v Cerkvi ni mogoče, ker je Cerkev jasno povedala, da je cepljenje priporočeno.

Komentator je kritičen do besed Spomenke Hribar, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela povedala, da bi morala desnica za spravo priznati krvavo sodelovanje z okupatorjem. Anton Tomažič meni, da se na tak način ne da zgraditi sprave med desnico in levico. Kritičen je do dogajanja po osamosvojitvi, ko se ni zgodila poštena in normalna tranzicija, kot smo ji bili priča v drugih vzhodnoevropskih državah. Razpadu (samoukinitvi) Demosa je sledila politična nestabilnost in zmedenost volilnega telesa, ki pred vsakimi volitvami prinese nove stranke z mesijanskimi voditelji, ki na koncu vedno propadejo.

V župniji in v cerkvi, kamor hodimo, se je v le nekaj letih zgodil eksodus. Še ne dolgo nazaj so predstavljali polovico udeležencev pri nedeljskih mašah otroci. Sedaj bi jih lahko našteli na prste in še ti so med ministranti. Mladi, ki so bili hrbtenica Cerkve, so ob polnoletnosti izginili. Ni jih več …

Naslednje državnozborske volitve se nam neizogibno približujejo in to pomeni, da se bodo stranke morale potruditi za naklonjenost volivcev. Vsem, ki pošteno in resno razmišljajo, mora pa biti jasno, da na osnovi naše politične in zgodovinske realnosti ni mogoče sodelovati z vsakim političnim partnerjem. Zato bister pogled v preteklost ne bo odveč …
Več na spletnem portalu casnik.si.

Komentator v komentarju riše vzporednice med podpisom Dolomitske izjave in tem, kar so pred nekaj meseci zapisale opozicijske stranke SD, SAB , LMŠ in Levica. Avtor razmišlja tudi o razlogih sedmih akademikov, ki javno pozivajo poslanske skupine k bojkotu oz. k državnemu udaru. Sprašuje se, če bodo mladi in manj mladi nasedli vzoru stare komunistične manire, prevlečene s patino socialno-zeleno-komunistične doktrine. Opozarja, da vojne ni težko zanetiti, le njen konec se vedno konča za okroglo mizo: s pogovori med sprtima stranema, zato so si že pred stoletji izmislili demokracijo, kjer naj bi pogovori potekali v parlamentu, ne na ulici.

Od krepko čez dva tisoč redno zaposlenih pa še za osem avtobusov honorarnih sodelavcev, ki jih ima tale naša RTV Slovenija, uspe gospod Igor Bergant pred vhod RTV zbobnati približno tako malo svojih sodelavcev in simpatizerjev, kot je pred časom uspelo pojočemu majorju anticepilcev. Repriza nekega klavrnega, do neke mere patološkega dogajanja …

Kdo nas zavaja, vodi in nam sodi?! Bo kdo kdaj odgovarjal za tako krivične zakone in trpljenje šestdeset tisoč državljanov? Ali bodo po dvajsetih letih njihove kalvarije vlada Janeza Janše in poslanci DZ RS državljanom pokazali, komu služi država RS? Bo to pokazala razprava, ki te dni poteka v DZ?

Ljudje se radi spominjamo, dobrega in lepega, slabo pa hitro pozabimo. Katere vrednote smo ljudje prinesli iz socialstičnih in samoupravnih časov in kaj je dobro vedeti ob oceni izgubljenega sentimenta? Celoten komentar si lahko tudi preberete na tem naslovu.

Komentator se želi - po vzoru odpovedi naročnine medijem, ki postanejo neobjektivna - odpovedati tudi izjavam Milana Kučana, ki je v Šentjanžu 30. oktobra letos, rekel da se tudi danes nismo pripravljeni podrediti načinu vladanja sedanje oblasti, ki je Sloveniji tuj. Komentator se spominja, kako zagnano so se nekoč slovenski komunisti podrejali boljševiškemu in zločinskemu načinu vladanja, ki nam je bil resnično tuj. Razočaran je nad Kučanovimi stališči in meni, da bi Milan Kučan moral, glede na bivšo funkcijo vedeti, kaj je za državljane dobro, in delo sedanje vlade to je.

Avtorica komentarja razmišlja, da v Sloveniji poleg medijev velik problem predstavlja tudi sodstvo. Tranzicija še ni povsem izpeljana, lustracije pa ni bilo. Tako ugotavlja, da pravne država ne deluje, še več: ni pravne varnosti, ker ni enakosti pred zakonom. Da sodstvo ne deluje po pravnih normah kažejo primeri, kot so Patria, primer Franc Kangler in primer dr. Milko Novič. V komentarju omenja še primer Boštjana Turka, ki je v kolumni v Reporterju zapisal, da se je Jože Pirjevec še v času, ko to ni bilo več potrebno, podpisoval z Giuseppe Pierrazzi. Ustavno sodišče je namreč poseglo v oprostilno sodbo Vrhovnega sodišča. Besedo ima sedaj Evropsko sodišče za človekove pravice, na katero se je Turk obrnil zaradi kršitve svobode izražanja.

Kaj se bo zgodilo po obisku nizozemske evroposlanke glede vladavine prava ali svobode medijev pri nas? Ali lahko račnamo na dejansko izboljšanje ali bo oz. je šlo za nov korak v politični tekmi? Zakaj se mora Slovenija postaviti jasno za spoštovanje pravnega reda EU in razločevati med argumenti Poljske in Madžarske? Komentator piše tudi o tem, da mora SDS misliti na to, koga bodo izbirali za partnerja po pričakovani zmagi na volitvah.

Avtor se v svojem komentarju zaustavlja pri nespoštovanju ukrepov, protestih in odklanjanju cepljenja. Kot starš in učitelj razmišlja, če je morda vzrok za to v permisivni vzgoji.

Objavljamo vprašanja dr. Jožeta Dežmana, direktorja Muzeja novejše zgodovine, ki jih je pripravil TV Sloveniji, varuhinji gledalčevih pravic in Janezu Lombergarju. Vprašanja so povezana s serijo oddaj Spomini. Dr. Dežman se sprašuje ali v oddaji Spomini na TV Slovenija lažejo oz. prikrivajo dejstva, ki se z lahko najdejo v slovenskih arhivih.

Globoke države morda ne moremo kar s prstom pokazati, ker se dobro skriva, jo pa lahko vedno zaznamo in čutimo, ker prav močno smrdi, naglaša avtor. 

V slovenski politiki zadnjih desteletij smo bili in smo priče izganjanju vsaj petih velikih prerokov iz javnega političnega življenja.

Med delovanjem slovenskih komunistov v tridesetih letih prejšnjega stoletja in koalicije KUL je vse preveč vzporednic, da bi jih smel človek, ki mu je dobrobit Slovenije pri srcu, spregledati.

Komentator piše, da so nasprotniki slovenske samostojnosti in demokratičnega sistema svojo zagretost za rušenje demonstrirali celo na Kredarici in piše, da politični nasprotniki Janeza Janše svoj gnev črpajo iz stare komunistične literature. Meni, da idealizacija komunizma izhaja iz tega, ker o propadlem komunističnem lockdownu, ki je trajal desetletja, ne vedo nič, saj ga mladi levičarji niso doživeli, niti v njem živeli. Vrh Triglava so oskrunili s transparentom LGBTQ in kolesarskim simbolom. Oba simbola pa delita ljudi na naše in vaše.

Zdi se mi, da je vest v vseh oblikah izkubila svoj prvobitni stvarni in duhovni pomen: ločiti dobro od slabega.

Nekateri se delajo neumne zato, da bi naredili vtis, da so pametni. V opoziciji proti vladi so tudi učiteljska združenja in šolski sindikat. Priljubljena tema obojih je, kako naj se med epidemijo vedejo učenci, dijaki in učitelji. V začetku tega leta sem v prispevku na Časnik.si na to temo zapisal:

Ko je bilo treba spomladi v šolah vzpostaviti red, s katerim bi preprečevali širjenje okužbe, je predsednik šolskega sindikata ognjevito kritiziral vlado, ker ni objavila natančnih navodil. Izpostavil je problem hoje po stopnicah, saj da učenci ne vedo, ali naj hodijo po desni ali po levi strani stopnišč.

… Tako je svoj komentar začel Jože Mlakar. Celotno besedilo si lahko preberete na spletni strani Časnik.si.

Komentator v komentarju ugotavlja, da župnik Strmšek z zapisom v Oznanilih, v katerem poziva, da naj poslušamo zdravnike in ne političnih aktivistov ter je skeptičen, da bi leva vlada lahko uspešno prebrodila zahtevni čas epidemije, ni kršil niti državnih niti cerkvenih predpisov. Župnik je pozornost pritegnil le zato, ker je bil kritičen do leve politične opcije in komentator ugotavlja, da se nas totalitarna indoktrinacija o izključenosti Cerkve in duhovščine žal še vedno drži.

Komentator je kritičen do nagovarjanja Marjana Šarca, naj se stranke opredelijo proti Janezu Janši oziroma SDS in vsem strankam, ki ga podpirajo. Svojevrsten paradoks je, da Šarec s svojim pozivom dejansko krši več členov ustave. Franci Feltrin meni, da po številnih sovražnih in izločevalnih izpadih, ki jih prirejajo Marjan Šarec in somišljeniki, jasno da taki ljudje ne sodijo v politiko.

Opozoriti je treba, da Slovenija zunaj sovjetskega prostora vendarle celo v dogajanju okoli leta 1991 predstavljala izjemo. Prelom je bil namreč izrazito polovičen in ga je najbolj poosebljala izvolitev Milana Kučana za predsednika predsedstva aprila 1990.

Nesporno pa je, da je krščanstvo v razvitem zahodu v zatonu, da se cerkve praznijo, da je vedno manj duhovnikov, redovnikov in redovnic, da pada število sklenjenih krščanskih zakonov in podeljenih krstov ipd.

Celotni komentar Katje Ferletič si lahko preberete na spletni strani casnik.si.

Franci Feltrin: Upreti se moramo bruseljskim birokratom, ki spodkopavajo evropsko krščanstvo
 

Ključne besede: krščanstvo, Evropska unija, Janez Janša, LGBTQ, Madžarska
 

Komentator je v komentarju kritičen do bruseljskih birokratov, ki s propagiranjem LGBTQ majejo krščanske temelje Evrope. Obžaluje, da se namesto k pristopanju urejanja skupnega življenja z migranti ukvarja z LGBTQ. Prepričan je, da s pritiskom na Madžarsko, ki je z zakonom prepovedala, da bi člani LGBTQ v šolah predavali o svojih frustracijah, kršijo evropski pravni red. Sprašuje se, ali bomo denar usmerjali v družine in otroke ali k nasprotnikom življenja. V komentarju pohvali državotvorno držo Janeza Janše in je kritičen do izjav Tanje Fajon. Zaključi pa s pozivom, da bodimo prijazni do vseh ljudu, tudi tistih, ki niso po naših predstavah.
 

Opozicija je ljudem spretno podtaknila mnenje, da gre za varovanje pitne vode, s čimer se novela zakona sploh ni ukvarjala, ne pa za zaščito okolja, urejanje brežin, vodotokov in obale ter izboljšanje poplavne varnosti, kar je bistvo vsebine novele.

Kratki film o zgodovini in poslanstvu evropskega povezovnja po drugi svetovni vojni, predvajan na proslavi ob dnevu državnosti, med katerim se je prepletala celotna pesem Zdravljica, je navdušil tudi pisca komentarja. Poudarja, da je bila Evropa po razdejanju druge svetovne vojne ne le razdeljena, ampak tudi svobodna samo na pol ter da na zahodu naše celine ne vedo niti ne razumejo, da sta bila njihova svoboda in blaginja v povojnih desetletjih v veliki meri kupljeni z nesvobodo druge polovice celine.

Poglaviten cilj poosamosvojitvenih prizadevanj za prikrivanje resničnih vzrokov slovenske osamosvojitve sta zaščita in varovanje nekdanjega totalitarnega komunističnega režima in privatizacijskih pridobitev njegovih nosilcev, ki jih lahko obdržijo zgolj in samo v razmerah demokratičnega primanjkljaja in nepravne države. Poglavitno orožje v teh prizadevanjih so šolstvo in sodstvo ter veliki mediji na čelu RTVS meni komentator.

V komentarju avtor razmišlja o ugledu Slovenije v svetu in o tem, kako so tisti Slovenci, ki imajo kompleks manjvrednosti obsedeni z mednarodnim ugledom. Kar izkorišča tranzicijska levica in s tem kvazi argumentom skuša ljudi prepričati v slabo delo trenutne vlade, celo več, skušajo prikazati, da Slovenija s tako vlado ne bi smela predsedovati EZ. Avtor pa meni, da se bo ravno s predsedovanjem Slovenije Svetu EZ več evropskih politikov in uradnikov zanimalo za stanje v Sloveniji in verodostojnost tistih, ki sedaj Slovenijo blatijo po Evropi, bo ogrožena.