Dežela Koroška nagradila pet Slovencev

Tomi Partl, Ingrid Gasser, Bernard Sadovnik, Roman Verdel in Zalka Kuchling so v tem tednu v Celovcu iz rok prvega moža avstrijske Koroške Petra Kaiserja prejeli Velike častne znake. To je odlikovanje, ki ga dežela podeljuje osebnostim za posebne zasluge za Koroško. Za upokojenega sodnika in dolgoletnega športnega funkcionarja Tomija Partla velja, da se je kljub številnim uspehom in dosežkom vedno skromno držal v ozadju, vedno je poudarjal svojo pripadnost domovini in slovenskemu jeziku s svojim pozitivnim duhom. Ingrid Gasser iz Bilčovsa več kot 30 let združuje umetnost, kulturo in les v vseh svojih vidikih, vzpostavlja most med umetnostjo, kulturo in gospodarstvom. Bernard Sadovnik po besedah deželnega glavarja kot župan in predsednik Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev živi skupnost, zastopa pravice ljudske kulture v duhu moderne demokracije in je graditelj mostov. Roman Verdel je veliki častni znak dežele Koroške prejel za svoje dosežke na področju slovenskega glasbenega šolstva in za življenjsko delo na kulturnem in političnem področju. Zalka Kuchling, ki se je z letošnjim šolskim letom upokojila kot ravnateljica, pa je slovensko gimnazijo naredila za vzor, tudi v mednarodnem primerjalnem pogledu, in mladim posredovala večjezičnost kot veliko priložnost.

Premalo enakopravnosti slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem

Potrebe slovenske narodne skupnosti za krepitev večjezičnosti in enakopravnosti jezika se le deloma upoštevajo. Tako je bila koroška Slovenka Olga Voglauer kritična do poročila, ki ga je v ponedeljek predstavil deželni glavar Peter Kaiser. Ta je sicer navedel številne ukrepe glede spodbujanja rabe slovenščine kot uradnega jezika in razvoj ocenil kot pozitiven. Kot enega od primerov je navedel obrazce v slovenskem jeziku deželne vlade, ki so bili razširjeni tudi na občine. Poslanka v dunajskem zveznem parlamentu in manjšinska govornica avstrijskih Zelenih Olga Voglauer pričakuje, da se bo Koroška jasno postavila na stran manjšine in spoznala večjezičnost kot dodano vrednost in dejansko obogatitev dežele, so zapisali v slovenskem uredništvu ORF.

Štirijezični napisi krajev v Kanalski dolini

Te dni je občina Naborjet-Ovčja vas v Kanalski dolini v Italiji začela postavljati prve table z imeni vasi v vseh štirih krajevnih jezikih. Prebivalci poleg italijanščine govorijo še slovenščino, nemščino in furlanščino. Ti so tam in v sosednji občini Trbiž uradno priznani manjšinski jeziki. Nove table postavljajo ob začetku in koncu vasi, poroča petnajstdnevnik Dom. V ta namen je dežela Furlanija-Julijska krajina občini namenila prispevek v skupni višini 19.000 evrov, sicer na podlagi deželnih zaščitnih zakonov za nemško govoreče manjšine. Tako je občina Naborjet-Ovčja vas začela uveljaviti določila o vidni večjezičnosti, ki jih predvidevajo državni in deželni zakoni za uradno priznane manjšinske jezike in ki izvirajo iz šestega člena ustave Italijanske republike. 

Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Herta Maurer-Lausegger

Ker je bila prva, ki je  koroška slovenska narečja dokumentirala s kamero, ji upravičeno pravijo Pionirka avdiovizualne dialektologije. Sicer pa se jezikoslovka in etnologinja z avstrijske Koroške veliko posvečala bukovniku Andreju Šusterju Drabosnjaku, ukvarjala pa se je tudi s temami ljudske kulture, koroškega ljudskega pismenstva in večjezičnosti.

Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.