Is podcast Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom Is podcast
Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Nataša Ličen

družba svetovanje izobraževanje jezikoslovje

8. 2. 2024
Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Nataša Ličen

VEČ ...|8. 2. 2024
Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Nataša Ličen

družbasvetovanjeizobraževanjejezikoslovje

Ni meje za dobre ideje

VEČ ...|22. 2. 2024
Pod lupo

Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok - ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami ranljivejši. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka, igralka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov. Kako Bernarda usklajuje zasebno in poklicno, profesionalno karierno življenje, nas je zanimalo v pogovoru in od kod njena pozitivnost.

Pod lupo

Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok - ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami ranljivejši. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka, igralka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov. Kako Bernarda usklajuje zasebno in poklicno, profesionalno karierno življenje, nas je zanimalo v pogovoru in od kod njena pozitivnost.

izobraževanje podjetništvo družba svetovanje pogovor

Ni meje za dobre ideje

Pod lupo

Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok - ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami ranljivejši. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka, igralka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov. Kako Bernarda usklajuje zasebno in poklicno, profesionalno karierno življenje, nas je zanimalo v pogovoru in od kod njena pozitivnost.

VEČ ...|22. 2. 2024
Pod lupo

Digitalizacija omogoča, da imamo skoraj vse na dosegu rok - ali tipkovnice, s tem smo postali tudi sami ranljivejši. Zagotavljanje varnosti, ne samo preiskovanje nepridipravov in kaznivih ravnanj, je osnovno delo Bernarde Škrabar Damnjanović, direktorice detektivsko varnostne agencije, ki je doktorska študentka, ljubiteljska slikarka, igralka in knjižni molj, zanima jo psihologija, želi razumeti čustva ljudi. V Sloveniji je le približno sto licenciranih detektivov. Kako Bernarda usklajuje zasebno in poklicno, profesionalno karierno življenje, nas je zanimalo v pogovoru in od kod njena pozitivnost.

Nataša Ličen

izobraževanje podjetništvo družba svetovanje pogovor

Via positiva

VEČ ...|15. 2. 2024
Izzivi časa in kljubovalna moč duha

Mag. Martin Lisec iz Slovenskega društva za logoterapijo je v pogovoru opisal vsebino devetega mednarodnega logo-terapevtskega simpozija. Kljub prizadevanjem tolikih ljudi za dobro, za mir, sožitje, varnost in sodelovanje, kljub tolikokrat izrečenim besedam, da se moramo učiti iz zgodovine, da ne bomo ponavljali napak in krutosti preteklih generacij, se zdi, kot bi se krogi časa vrteli v prazno. 

Naš svet se sooča s številnimi težkimi situacijami: vojne, vremenske ujme, podnebna grožnja, gospodarska, politična in finančna negotovost, številne konfliktne situacije, pohod kulture smrti, teptanje človekovih pravic, migracijski tokovi in medkulturne napetosti … Svetovne razmere se zrcalijo tudi v stiskah, ki jih doživljamo posamezniki.

Porajajo se občutki negotovosti, odpirajo se vprašanja smisla in smiselnosti vztrajanja v dobrem ter prizadevanj za lepo, iskreno, pošteno in plemenito ravnanje. Če kdaj, potem v teh časih zagotovo velja trditev Viktorja Frankla: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva,« misel, ki je tudi rdeča nit vseh simpozijev, ki jih vsako leto pripravlja Društvo Logos. 

Simpozij je torej povabilo k premagovanju malodušja in črnogledosti ter spodbuda k zavzemanju smiselnih stališč do vsega, kar prinaša življenje, še posebej do vsega, na kar kot posamezniki nimamo neposrednega vpliva.

Izzivi časa in kljubovalna moč duha

Mag. Martin Lisec iz Slovenskega društva za logoterapijo je v pogovoru opisal vsebino devetega mednarodnega logo-terapevtskega simpozija. Kljub prizadevanjem tolikih ljudi za dobro, za mir, sožitje, varnost in sodelovanje, kljub tolikokrat izrečenim besedam, da se moramo učiti iz zgodovine, da ne bomo ponavljali napak in krutosti preteklih generacij, se zdi, kot bi se krogi časa vrteli v prazno. 

Naš svet se sooča s številnimi težkimi situacijami: vojne, vremenske ujme, podnebna grožnja, gospodarska, politična in finančna negotovost, številne konfliktne situacije, pohod kulture smrti, teptanje človekovih pravic, migracijski tokovi in medkulturne napetosti … Svetovne razmere se zrcalijo tudi v stiskah, ki jih doživljamo posamezniki.

Porajajo se občutki negotovosti, odpirajo se vprašanja smisla in smiselnosti vztrajanja v dobrem ter prizadevanj za lepo, iskreno, pošteno in plemenito ravnanje. Če kdaj, potem v teh časih zagotovo velja trditev Viktorja Frankla: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva,« misel, ki je tudi rdeča nit vseh simpozijev, ki jih vsako leto pripravlja Društvo Logos. 

Simpozij je torej povabilo k premagovanju malodušja in črnogledosti ter spodbuda k zavzemanju smiselnih stališč do vsega, kar prinaša življenje, še posebej do vsega, na kar kot posamezniki nimamo neposrednega vpliva.

družba odnosi duhovnost izobraževanje

Via positiva

Izzivi časa in kljubovalna moč duha

Mag. Martin Lisec iz Slovenskega društva za logoterapijo je v pogovoru opisal vsebino devetega mednarodnega logo-terapevtskega simpozija. Kljub prizadevanjem tolikih ljudi za dobro, za mir, sožitje, varnost in sodelovanje, kljub tolikokrat izrečenim besedam, da se moramo učiti iz zgodovine, da ne bomo ponavljali napak in krutosti preteklih generacij, se zdi, kot bi se krogi časa vrteli v prazno. 

Naš svet se sooča s številnimi težkimi situacijami: vojne, vremenske ujme, podnebna grožnja, gospodarska, politična in finančna negotovost, številne konfliktne situacije, pohod kulture smrti, teptanje človekovih pravic, migracijski tokovi in medkulturne napetosti … Svetovne razmere se zrcalijo tudi v stiskah, ki jih doživljamo posamezniki.

Porajajo se občutki negotovosti, odpirajo se vprašanja smisla in smiselnosti vztrajanja v dobrem ter prizadevanj za lepo, iskreno, pošteno in plemenito ravnanje. Če kdaj, potem v teh časih zagotovo velja trditev Viktorja Frankla: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva,« misel, ki je tudi rdeča nit vseh simpozijev, ki jih vsako leto pripravlja Društvo Logos. 

Simpozij je torej povabilo k premagovanju malodušja in črnogledosti ter spodbuda k zavzemanju smiselnih stališč do vsega, kar prinaša življenje, še posebej do vsega, na kar kot posamezniki nimamo neposrednega vpliva.

VEČ ...|15. 2. 2024
Izzivi časa in kljubovalna moč duha

Mag. Martin Lisec iz Slovenskega društva za logoterapijo je v pogovoru opisal vsebino devetega mednarodnega logo-terapevtskega simpozija. Kljub prizadevanjem tolikih ljudi za dobro, za mir, sožitje, varnost in sodelovanje, kljub tolikokrat izrečenim besedam, da se moramo učiti iz zgodovine, da ne bomo ponavljali napak in krutosti preteklih generacij, se zdi, kot bi se krogi časa vrteli v prazno. 

Naš svet se sooča s številnimi težkimi situacijami: vojne, vremenske ujme, podnebna grožnja, gospodarska, politična in finančna negotovost, številne konfliktne situacije, pohod kulture smrti, teptanje človekovih pravic, migracijski tokovi in medkulturne napetosti … Svetovne razmere se zrcalijo tudi v stiskah, ki jih doživljamo posamezniki.

Porajajo se občutki negotovosti, odpirajo se vprašanja smisla in smiselnosti vztrajanja v dobrem ter prizadevanj za lepo, iskreno, pošteno in plemenito ravnanje. Če kdaj, potem v teh časih zagotovo velja trditev Viktorja Frankla: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva,« misel, ki je tudi rdeča nit vseh simpozijev, ki jih vsako leto pripravlja Društvo Logos. 

Simpozij je torej povabilo k premagovanju malodušja in črnogledosti ter spodbuda k zavzemanju smiselnih stališč do vsega, kar prinaša življenje, še posebej do vsega, na kar kot posamezniki nimamo neposrednega vpliva.

Nataša Ličen

družba odnosi duhovnost izobraževanje

Via positiva

VEČ ...|1. 2. 2024
Nejc Lavrenčič, pianist

Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice. 

Nejc Lavrenčič, pianist

Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice. 

odnosi pogovor družba glasba kultura

Via positiva

Nejc Lavrenčič, pianist

Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice. 

VEČ ...|1. 2. 2024
Nejc Lavrenčič, pianist

Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice. 

Nataša Ličen

odnosi pogovor družba glasba kultura

Via positiva

VEČ ...|25. 1. 2024
Pop kultura nas posladka in odvrne od resničnih problemov sveta.

Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre. 
 

Pop kultura nas posladka in odvrne od resničnih problemov sveta.

Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre. 
 

družba pogovor

Via positiva

Pop kultura nas posladka in odvrne od resničnih problemov sveta.

Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre. 
 

VEČ ...|25. 1. 2024
Pop kultura nas posladka in odvrne od resničnih problemov sveta.

Mag. Marija Mojca Pungerčar je kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti in urednica. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre. 
 

Nataša Ličen

družba pogovor

Via positiva

VEČ ...|18. 1. 2024
Kako naprej ob razvezi?

Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, da znova poiščejo smisel in nove priložnosti, tudi za življenje v dvoje

Kako naprej ob razvezi?

Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, da znova poiščejo smisel in nove priložnosti, tudi za življenje v dvoje

odnosi družba pogovor otroci vzgoja svetovanje

Via positiva

Kako naprej ob razvezi?

Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, da znova poiščejo smisel in nove priložnosti, tudi za življenje v dvoje

VEČ ...|18. 1. 2024
Kako naprej ob razvezi?

Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, da znova poiščejo smisel in nove priložnosti, tudi za življenje v dvoje

Nataša Ličen

odnosi družba pogovor otroci vzgoja svetovanje

Via positiva

VEČ ...|11. 1. 2024
Dr. Aleksander Zadel: Sekiranje je privilegij neodgovornih

Dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, je v pogovoru z nami iskal poti boljšega sobivanja in razumevanja sebe. Deluje v sklopu Inštituta CAR v Kopru. Dela, kar govori, to dokaže vsakič tudi v naših radijskih srečanjih, s svojim prodornim razmišljanjem. Kup odličnih izhodišč smo slišali tudi tokrat, dragocenih za novo enoletno obdobje. Govorili smo o zmotah sekiranja, ki je kar nekakšen nacionalni šport, o odgovornem življenju, kako lahko odvržemo, kar nas na poti osebne rasti ovira in zakaj popolnost ni Božji dar

Dr. Aleksander Zadel: Sekiranje je privilegij neodgovornih

Dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, je v pogovoru z nami iskal poti boljšega sobivanja in razumevanja sebe. Deluje v sklopu Inštituta CAR v Kopru. Dela, kar govori, to dokaže vsakič tudi v naših radijskih srečanjih, s svojim prodornim razmišljanjem. Kup odličnih izhodišč smo slišali tudi tokrat, dragocenih za novo enoletno obdobje. Govorili smo o zmotah sekiranja, ki je kar nekakšen nacionalni šport, o odgovornem življenju, kako lahko odvržemo, kar nas na poti osebne rasti ovira in zakaj popolnost ni Božji dar

odnosi družba pogovor vzgoja otroci

Via positiva

Dr. Aleksander Zadel: Sekiranje je privilegij neodgovornih

Dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, je v pogovoru z nami iskal poti boljšega sobivanja in razumevanja sebe. Deluje v sklopu Inštituta CAR v Kopru. Dela, kar govori, to dokaže vsakič tudi v naših radijskih srečanjih, s svojim prodornim razmišljanjem. Kup odličnih izhodišč smo slišali tudi tokrat, dragocenih za novo enoletno obdobje. Govorili smo o zmotah sekiranja, ki je kar nekakšen nacionalni šport, o odgovornem življenju, kako lahko odvržemo, kar nas na poti osebne rasti ovira in zakaj popolnost ni Božji dar

VEČ ...|11. 1. 2024
Dr. Aleksander Zadel: Sekiranje je privilegij neodgovornih

Dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, je v pogovoru z nami iskal poti boljšega sobivanja in razumevanja sebe. Deluje v sklopu Inštituta CAR v Kopru. Dela, kar govori, to dokaže vsakič tudi v naših radijskih srečanjih, s svojim prodornim razmišljanjem. Kup odličnih izhodišč smo slišali tudi tokrat, dragocenih za novo enoletno obdobje. Govorili smo o zmotah sekiranja, ki je kar nekakšen nacionalni šport, o odgovornem življenju, kako lahko odvržemo, kar nas na poti osebne rasti ovira in zakaj popolnost ni Božji dar

Nataša Ličen

odnosi družba pogovor vzgoja otroci

Via positiva

VEČ ...|4. 1. 2024
Lučo Žgank

Po čokoladi je zadišalo v prvi letošnji oddaji, ko smo spoznali Luča Žganka, ki je v kuhinji na svojem velenjskem domu začel iz prvih mešanic čokolade izdelovati butične pralineje, ki so kmalu  postale tudi del protokolarnih daril.

Lučo Žgank

Po čokoladi je zadišalo v prvi letošnji oddaji, ko smo spoznali Luča Žganka, ki je v kuhinji na svojem velenjskem domu začel iz prvih mešanic čokolade izdelovati butične pralineje, ki so kmalu  postale tudi del protokolarnih daril.

izobraževanje pogovor

Via positiva

Lučo Žgank

Po čokoladi je zadišalo v prvi letošnji oddaji, ko smo spoznali Luča Žganka, ki je v kuhinji na svojem velenjskem domu začel iz prvih mešanic čokolade izdelovati butične pralineje, ki so kmalu  postale tudi del protokolarnih daril.

VEČ ...|4. 1. 2024
Lučo Žgank

Po čokoladi je zadišalo v prvi letošnji oddaji, ko smo spoznali Luča Žganka, ki je v kuhinji na svojem velenjskem domu začel iz prvih mešanic čokolade izdelovati butične pralineje, ki so kmalu  postale tudi del protokolarnih daril.

Radio Ognjišče

izobraževanje pogovor

Via positiva

Sodobni človek vse pogosteje čuti izgubo pristnega stika s seboj, s Stvarnikom in s smislom bivanja. V enournih pogovorih s strokovnjaki različnih področij, predvsem pa s področja psihologije, razgrinjamo možnosti po vnovičnem prebujenju. Govorimo o izbirah, ki vračajo zadovoljstvo, kažemo drugačne možnosti notranje izpolnitve in spodbujamo k izstopu iz ujetosti, lažne privlačnosti agresivnega potrošništva ter novodobnih pritiskov o tem, kakšen naj bi bil uspešen človek - večno mlad, srečen in prekipevajoč v udobju. Izstopimo, da bi znova našli sebe. To je naš namen pogovornih oddaj, s katerimi stopamo na pozitivno stran.

Radio Ognjišče

Radio Ognjišče

Priporočamo
|
Aktualno

Kmetijska oddaja

VEČ ...|25. 2. 2024
O položaju kmetov in viziji kmetijske politike

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dnevi, na zahtevo NSi razpravljal o položaju kmetov in viziji kmetijske politike. Nekaj poudarkov smo zbrali v nedeljski kmetijski oddaji.

O položaju kmetov in viziji kmetijske politike

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dnevi, na zahtevo NSi razpravljal o položaju kmetov in viziji kmetijske politike. Nekaj poudarkov smo zbrali v nedeljski kmetijski oddaji.

Robert Božič

kmetijstvonaravavrt

Za življenje

VEČ ...|24. 2. 2024
Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Nataša Ličen

vzgojaduhovnostdružbapogovorodnosiotrocisvetovanje

Duhovna misel

VEČ ...|27. 2. 2024
Seme staro 2000 let

Zdi se neverjetno, vendar resnično. Januarja ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Seme staro 2000 let

Zdi se neverjetno, vendar resnično. Januarja ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Mateja Subotičanec

duhovnost

Doživetja narave

VEČ ...|23. 2. 2024
Peter Kozler, njegov zemljovid in neodkrita Kočevska

Podali smo se po sledeh avtorja prvega zemljevida slovenske dežele in pokrajin. Minilo je namreč okroglih 200 let od rojstva velikega domoljuba, pravnika, geografa in gospodarstvenika Petra Kozlerja. Poleg njegove življenjske zgodbe, ki nam jo je odstrl prof. Ivan Kordiš, smo s pomočjo direktorice Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesne Jerbič Perko in zgodovinarke Katarine Valentič odkrivali tudi zanimivosti v okolici.

Peter Kozler, njegov zemljovid in neodkrita Kočevska

Podali smo se po sledeh avtorja prvega zemljevida slovenske dežele in pokrajin. Minilo je namreč okroglih 200 let od rojstva velikega domoljuba, pravnika, geografa in gospodarstvenika Petra Kozlerja. Poleg njegove življenjske zgodbe, ki nam jo je odstrl prof. Ivan Kordiš, smo s pomočjo direktorice Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesne Jerbič Perko in zgodovinarke Katarine Valentič odkrivali tudi zanimivosti v okolici.

Blaž Lesnik

naravageografijazemljevidprvi zemljevid slovenskih deželKočevjebunker Škriljzgodovina

Glasbeni medgeneracijski večer

VEČ ...|27. 9. 2023
Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Marjan Bunič, Jure Sešek

Od slike do besede

VEČ ...|27. 2. 2024
Goriški večer z gostjo Alenko Puhar

V oddaji  ste slišali posnetek pogovora z raziskovalno novinarko, publicistko in pisateljico Alenko Puhar.

Goriški večer z gostjo Alenko Puhar

V oddaji  ste slišali posnetek pogovora z raziskovalno novinarko, publicistko in pisateljico Alenko Puhar.

Mateja Subotičanec

pogovordružbaspomin

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|27. 2. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 27. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 27. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Modrost v očeh

VEČ ...|27. 2. 2024
Cirkus za seniorje

V prvi letošnji oddaji Modrost v očeh je vodja cirkusa Fuskabo Zef Berišaj predstavil cirkus za seniorje: pilotni program za učenje cirkuških veščin, namenjen vsem, ki so stari 60 let ali več in ob tem povabil vse starejše, da se jim pridružijo tudi kot gledalci cirkuške predstave Cirkodejeva piščal. V drugem delu oddaje pa je odgovorna urednica revije Vzajemnost Jožica Dorniž predstavila zadnjo številko in povabila k branju revije, ki nepretrgoma izhaja že 50 let .

Cirkus za seniorje

V prvi letošnji oddaji Modrost v očeh je vodja cirkusa Fuskabo Zef Berišaj predstavil cirkus za seniorje: pilotni program za učenje cirkuških veščin, namenjen vsem, ki so stari 60 let ali več in ob tem povabil vse starejše, da se jim pridružijo tudi kot gledalci cirkuške predstave Cirkodejeva piščal. V drugem delu oddaje pa je odgovorna urednica revije Vzajemnost Jožica Dorniž predstavila zadnjo številko in povabila k branju revije, ki nepretrgoma izhaja že 50 let .

Damijana Medved

FuskabocirkusstarejšiCirkodejeva piščalVzajemnost

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|27. 2. 2024
70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije. 

70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije. 

Matjaž Merljak

družbarojakikultura