Via positiva

VEČ ...|8. 2. 2024
Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

družbasvetovanjeizobraževanjejezikoslovje

Via positiva

Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

VEČ ...|8. 2. 2024
Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Nataša Ličen

družbasvetovanjeizobraževanjejezikoslovje

Moja zgodba

VEČ ...|13. 3. 2022
Akademik Marko Snoj o slovarju jezika Janeza Svetokriškega in Pohlinovem slovarju

Tokratna je bila Moja zgodba jezikoslovno obarvana. Oddajo, v kateri je bil gost akademik dr. Marko Snoj, smo posvetili minuli 30 letnici samostojnosti. Govorili smo o pomenu jezika v našem nacionalnem prostoru s pogledom na najstarejše ohranjeno besedilo Brižinskih spomenikov in zatem pridig Janeza Svetokriškega in slovarja Marka Pohlina. Slovenci se jezikovne arheologije, ki jo odkrivajo stara bededila premalo zavedamo.

Akademik Marko Snoj o slovarju jezika Janeza Svetokriškega in Pohlinovem slovarju

Tokratna je bila Moja zgodba jezikoslovno obarvana. Oddajo, v kateri je bil gost akademik dr. Marko Snoj, smo posvetili minuli 30 letnici samostojnosti. Govorili smo o pomenu jezika v našem nacionalnem prostoru s pogledom na najstarejše ohranjeno besedilo Brižinskih spomenikov in zatem pridig Janeza Svetokriškega in slovarja Marka Pohlina. Slovenci se jezikovne arheologije, ki jo odkrivajo stara bededila premalo zavedamo.

spominjezikoslovjeMarko SnojJanez SvetokriškiMarko PohlinJože Dežman

Moja zgodba

Akademik Marko Snoj o slovarju jezika Janeza Svetokriškega in Pohlinovem slovarju

Tokratna je bila Moja zgodba jezikoslovno obarvana. Oddajo, v kateri je bil gost akademik dr. Marko Snoj, smo posvetili minuli 30 letnici samostojnosti. Govorili smo o pomenu jezika v našem nacionalnem prostoru s pogledom na najstarejše ohranjeno besedilo Brižinskih spomenikov in zatem pridig Janeza Svetokriškega in slovarja Marka Pohlina. Slovenci se jezikovne arheologije, ki jo odkrivajo stara bededila premalo zavedamo.

VEČ ...|13. 3. 2022
Akademik Marko Snoj o slovarju jezika Janeza Svetokriškega in Pohlinovem slovarju

Tokratna je bila Moja zgodba jezikoslovno obarvana. Oddajo, v kateri je bil gost akademik dr. Marko Snoj, smo posvetili minuli 30 letnici samostojnosti. Govorili smo o pomenu jezika v našem nacionalnem prostoru s pogledom na najstarejše ohranjeno besedilo Brižinskih spomenikov in zatem pridig Janeza Svetokriškega in slovarja Marka Pohlina. Slovenci se jezikovne arheologije, ki jo odkrivajo stara bededila premalo zavedamo.

Jože Bartolj

spominjezikoslovjeMarko SnojJanez SvetokriškiMarko PohlinJože Dežman

Priporočamo
|
Aktualno

Sol in luč

VEČ ...|27. 2. 2024
Viktor Frankl: Zdravnik in duša - drugi del.

Vse duševno dognanje naj bi bilo določeno samo z načelom užitka. V resnici užitek na splošno ni cilj naših prizadevanj, ampak je posledica njihove izpolnitve. Na to je opozoril že Kant, Schiller pa je dejal, da užitek ni cilj kakšne dejavnosti, ampak da taka dejavnost tako rekoč nosi užitek že na ramenih.

To je le odlomek iz knjige slovitega utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske smeri – Logoterapije - dr. Viktorja Frankla, z naslovom Zdravnik in duša. Pri nas je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Viktor Frankl: Zdravnik in duša - drugi del.

Vse duševno dognanje naj bi bilo določeno samo z načelom užitka. V resnici užitek na splošno ni cilj naših prizadevanj, ampak je posledica njihove izpolnitve. Na to je opozoril že Kant, Schiller pa je dejal, da užitek ni cilj kakšne dejavnosti, ampak da taka dejavnost tako rekoč nosi užitek že na ramenih.

To je le odlomek iz knjige slovitega utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske smeri – Logoterapije - dr. Viktorja Frankla, z naslovom Zdravnik in duša. Pri nas je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Tadej Sadar

odnosizdravstvo

Za življenje

VEČ ...|2. 3. 2024
Čustva in post

Naš sogovornik je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Kako lahko čustva povežemo s postnim časom in na kakšne izzive lahko naletimo na tem področju? To je bilo naše uvodno razmišljanje, oddajo pa so oblikovali tudi naši poslušalci.

Čustva in post

Naš sogovornik je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Kako lahko čustva povežemo s postnim časom in na kakšne izzive lahko naletimo na tem področju? To je bilo naše uvodno razmišljanje, oddajo pa so oblikovali tudi naši poslušalci.

Blaž

vzgojaduhovnostpostni časčustvaodnosi

Naš pogled

VEČ ...|28. 2. 2024
Jaz in Nika in pravica do splava

Nika med drugim namreč meni, da je splav dober, potreben, varen in nima posledic. Jaz pa ne samo menim, ampak TRDIM, da je splav zloben, krut, nepotreben, nevaren in ima veliko posledic..

Jaz in Nika in pravica do splava

Nika med drugim namreč meni, da je splav dober, potreben, varen in nima posledic. Jaz pa ne samo menim, ampak TRDIM, da je splav zloben, krut, nepotreben, nevaren in ima veliko posledic..

Janja Kolenc

komentarsplav

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|1. 3. 2024
Kaj Slovenci pričakujejo od novega škofa?

Kulturno-verski petnajstdnevnik Dom, ki izhaja v Čedadu, v novi številki pozornost posveča novemu videmskemu nadškofu. To bo msgr. Riccardo Lamba. Sedanji pomožni škof v rimski škofiji bo novo službo nastopil po veliki noči. Predhodnik msgr. Andrea Bruno Mazzocato, ki je septembra lani, potem je dopolnil 75 let, odstopil, je nadškofijo vodil 15 let. Slovenci v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini od novega nadškofa po poročanju Doma pričakujejo, da jih bo imel za veliko bogastvo lokalne Cerkve ter da bo spoštoval njihovo identiteto, bogato kulturo in slovenski jezik, ki ga uporabljajo v cerkvah in pri verouku. Velika je potreba tudi po slovenskih duhovnikih. Msgr. Marino Qualizza je po poročanju Doma dejal, da je prvi vtis dober, glede na dosedanje delo msgr. Lambe pričakuje, da bo dober in prijazen do Slovencev. Novi nadškof je sicer v prvi izjavi povedal, da ve, da prihaja v deželo, ki je v preteklosti veliko pretrpela in veliko prebivalcev se je moralo izseliti. Msgr. Lamba se je rodil leta 1956 v Venezueli v družini italijanskih priseljencev. Leta 1965 se je preselil v Italijo in se izšolal za zdravnika, nato pa šele vstopil v bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1989, v škofa pa leta 2002.

Kaj Slovenci pričakujejo od novega škofa?

Kulturno-verski petnajstdnevnik Dom, ki izhaja v Čedadu, v novi številki pozornost posveča novemu videmskemu nadškofu. To bo msgr. Riccardo Lamba. Sedanji pomožni škof v rimski škofiji bo novo službo nastopil po veliki noči. Predhodnik msgr. Andrea Bruno Mazzocato, ki je septembra lani, potem je dopolnil 75 let, odstopil, je nadškofijo vodil 15 let. Slovenci v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini od novega nadškofa po poročanju Doma pričakujejo, da jih bo imel za veliko bogastvo lokalne Cerkve ter da bo spoštoval njihovo identiteto, bogato kulturo in slovenski jezik, ki ga uporabljajo v cerkvah in pri verouku. Velika je potreba tudi po slovenskih duhovnikih. Msgr. Marino Qualizza je po poročanju Doma dejal, da je prvi vtis dober, glede na dosedanje delo msgr. Lambe pričakuje, da bo dober in prijazen do Slovencev. Novi nadškof je sicer v prvi izjavi povedal, da ve, da prihaja v deželo, ki je v preteklosti veliko pretrpela in veliko prebivalcev se je moralo izseliti. Msgr. Lamba se je rodil leta 1956 v Venezueli v družini italijanskih priseljencev. Leta 1965 se je preselil v Italijo in se izšolal za zdravnika, nato pa šele vstopil v bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1989, v škofa pa leta 2002.

Matjaž Merljak

družbarojaki

Glasbeni medgeneracijski večer

VEČ ...|27. 9. 2023
Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Marjan Bunič, Jure Sešek

Sobotni duhovni večer

VEČ ...|2. 3. 2024
Pred 3. postno nedeljo

V Sobotnem duhovnem večeru ste slišali duhovni nagovor za 3. postno nedeljo, ki ga je pripravil nadškof Anton Stres. Govoru je sledila molitev prvih večernic in rožnega venca, s katerim smo prosili za blagoslov radijskega misijona. Molili smo tudi križev pot in litanije Jezusove krvi.

Pred 3. postno nedeljo

V Sobotnem duhovnem večeru ste slišali duhovni nagovor za 3. postno nedeljo, ki ga je pripravil nadškof Anton Stres. Govoru je sledila molitev prvih večernic in rožnega venca, s katerim smo prosili za blagoslov radijskega misijona. Molili smo tudi križev pot in litanije Jezusove krvi.

Franci Trstenjak

odnosidružinaduhovnost

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|2. 3. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 2. 3.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 2. 3.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Za življenje

VEČ ...|2. 3. 2024
Čustva in post

Naš sogovornik je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Kako lahko čustva povežemo s postnim časom in na kakšne izzive lahko naletimo na tem področju? To je bilo naše uvodno razmišljanje, oddajo pa so oblikovali tudi naši poslušalci.

Čustva in post

Naš sogovornik je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Kako lahko čustva povežemo s postnim časom in na kakšne izzive lahko naletimo na tem področju? To je bilo naše uvodno razmišljanje, oddajo pa so oblikovali tudi naši poslušalci.

Blaž

vzgojaduhovnostpostni časčustvaodnosi

Spominjamo se

VEČ ...|2. 3. 2024
Spominjamo se dne 2. 3.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 2. 3.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče