Beremo, beremo

Tokratna oddaja nas je popeljala v vsebino stare knjige, popeljala nas je pa tudi v zgodovino oddaje Od slike do besede. Ta ni prav stara, ima pa velik opus. V štirinajstih letih je 728 tednov in vsak teden smo predstavili eno knjigo ali kakšno drugo ustvarjalno dejavnost.

Dr. Teja Zorko: Branje nas opremi za življenje

Dr. Teja Zorko je najprej velika ljubiteljica knjig, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana, ki je že več kot trideset let zaposlena v knjižnici. Svojo poklicno pot je kot diplomantka primerjalne književnosti začela v manjši knjižnici, zdaj pa že drugi mandat vodi največjo splošno knjižnico v državi. Zakaj brati, kaj vse brati, kako branje plemeniti duha, nas popelje v svet nepoznanega in dobesedno v svet, ter še marsikaj, smo jo vprašali v sproščenem pogovoru ob prazniku prve tiskane knjige v slovenskem jeziku. 

Feri Lainšček

V prazničnem popoldnevu smo gostili prekmurskega ustvarjalca: pisatelja, pesnika, scenarista in dramatika Ferija Lainščka. Feri Lainšček se je rodil v Dolencih na Goričkem, zdaj pa živi in ustvarja v Murski Soboti. Napisal je več kot sto književnih del, ki jih zaznamujejo prekmurska pokrajina in njeni ljudje. Za svoje delo je prejel številne nagrade: za roman Ki jo je megla prinesla je prejel nagrado Prešernovega sklada, Kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša, Desetnico za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški, Večernico za knjigo pravljic Mislice, ...; leta 2021 je za svoje življenjsko delo prejel tudi Prešernovo nagrado. Feri Lainšček je tudi slovenski pisatelj, čigar literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij (Petelinji zajtrk, Halgato, Hit poletja, Šanghaj, ...). Uveljavil se je tudi na področju mladinske književnosti, kratke proze, radijskih in lutkovnih iger, filmskih scenarijev ter kot pisec popevk in šansonov. Letos zaključuje tudi trilogijo Kurji pastir, s katero popisuje na prav poseben način svoje otroštvo - prav temu je bil tudi posvečen dobršen del pogovora, ki vas morda nagovori do te mere, da boste zapisano tudi prebrali. 

Lojze Wieser, založnik in avtor iz Celovca

Lojze Wieser je avtor in založnik iz Celovca. Pred štiridesetimi leti je začel izdajati književnost evropskega vzhoda, in dal s tem obraz številnim literaturam te regije. Pravi, da je doživel dovolj vzponov in padcev, počasi bo sprostil kočijaževo pot ter vajeti založništva predal v mlajše roke. Govorili smo o kulinariki, raziskovanju ozadij tradicionalnih jedi širšega evropskega prostora, ki ne poznajo meja. V pogovoru pa začutili tudi hrepenenje po narodni kulturi in moč zamejskih ljudi v njenem ohranjanju. 

Pravi: “Preko prehrane, receptur in preko kuhanja, lahko veliko izvemo o preteklosti naših prednikov in veliko izvemo tudi o kulturnih možnostih soočanja z življenjem. Vse kar pojemo, kar spremenimo iz enostavnih dodatkov v izjemno jed, v sebi nosi zgodovinski spomin. Primer slovenskega kulturnega prodora v zadnjih štiridesetih letih nam da nekaj vedeti: Kultura, literatura, ki je vsakič individualna stvar - ki nikoli ni kolektivna, ampak postane seveda nosilec kolektivne misli, je sposobna razviti odnos medsebojnega spoštovanja. Če bi se tega bolj zavedali, in bi se ob tem naslonili na kulturo in literaturo, bi medsebojna nasprotovanja, ki čedalje bolj silijo v tretjo svetovno vojno, znali presegati.”

Sanja Rozman: Ujetniki preteklosti

Gostili smo zdravnico in terapevtko Sanjo Rozman. Pred kratkim je izšla njena knjiga s pomenljivim naslovom UJETNIKI PRETEKLOSTI. Avtorica nam je zaupala nekaj misli o nastanku dela in vsebini.

Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Minister obljubil pomoč Slomškovi šoli v Mendozi

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon je včeraj v državnem zboru obljubil pomoč šoli Antona Martina Slomška v Mendozi. To je edina slovenska šola v Latinski Ameriki, njeno delovanje je zaradi krize v Argentini negotovo. Starši ne zmorejo več plačevati šolnine, šola je namreč zasebna in mora sredstva v celoti zagotoviti sama. Pravni zastopnik šole in častni konzul RS v Mendozi Jožef Šmon je za naš radio povedal, da so se v velikih težavah znašli lansko leto, saj je v Argentini velika inflacija - do novembra je bila letna inflacija 170-odstotna, decembra pa 25,5-odstotna. Negotov je tudi pogled v prihodnost, saj ne vedo, kaj bo prinesel nov predsednik vlade. Minister Arčon je pojasnil, da urad za Slovence v zamejstvu in po svetu redno financira delovanje šole, ki ima ob predpisanih predmetih tudi slovensko kulturo, književnost in verouk. Lani je od urada prejela 11.000 rednih sredstev, oktobra pa še dodatna sredstva. Pomoč za šolo zbira tudi Slovenska Karitas. Povezavo najdete na naši spletni strani.

Jože Kurinčič

Naš gost prihaja iz Drežnice, življenjska pot ga je najprej vodila v Vipavo, kjer je opravil maturo in se po vojaškem roku odločil za študij slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Profesor Jože Kurinčič je tudi avtor mnogih razprav in člankov, bil pa je tudi med pobudniki majske spominske slovesnosti na Trgu republike.