Ravnovesje planeta je odvisno od zdravja Amazonije, je zapisal papež Frančišek. S pripravo dokumenta, posvečenega veliki in za prihodnjost Cerkve in planeta pomembni regiji, so se ukvarjali več mesecev, mediji pa so s to glavno temo opravili v eni sami vrstici.

22. januarja pred 100 leti se je rodila ustanoviteljica Gibanja fokolarov Chiara Lubich. Ta pomemben jubilej člani gibanja po vsem svetu želijo živeti predvsem v želji po vedno globljem odkrivanju daru, ki ji je bil dan za vse človeštvo: duhovnost edinosti. Oddajo smo zato posvetili njej in njeni karizmi.

V oddaji ste slišali, kaj je pred dnevom Bogu posvečenega življenja redovnim skupnostim položil na srce apostolski nuncij, kako škof Peter Štumpf gleda na sodobno preganjanje Cerkve in kako salezijanci uresničujejo don Boskov zgled.

V Katoliški Cerkvi s praznikom Jezusovega darovanja v templju oziroma svečnico sklepamo božični čas. To je tudi dan posvečenega življenja. Redovniki in redovnice so se že dan pred tem zbrali ob škofih ordinarijih ter se Bogu zahvalili za dar služenja. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je sveto mašo daroval na Rakovniku.

Vnuki revolucionarjev so rastli v idealnem socializmu. Nič jim ni manjkalo, za nič se jim ni bilo potrebno potruditi, kaj šele boriti, vedno je bil kriv nekdo drug, kapitalizem ali pa Cerkev, kakor je pač naneslo.

V sobotnem popoldnevu bo naš gost Benjamin Žnidaršič, pesnik, slikar in podjetnik. V Podcerkvi v Loški dolini je ustanovil zavod Ars viva, ki je preplet sodobnih tehnologij in kulturne dediščine. Leta 1986 je po padcu z drevesa ostal tetraplegik in življenje se mu je korenito spremenilo. Čeprav je sprva mislil, da na slabše, sedaj ugotavlja, da na boljše.

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Ustavili smo se pri knjigi o celibatu, ki je v preteklih dneh razburila javnosti. Sploh, ker je bil kot soavtor naveden zaslužni papež Benedikt VI., ki je med tem že zahteval umik soavtorstva. Drug del oddaje smo namenili tednu molitve za edinost kristjanov.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji je bilo v ospredju dogajanje v slovenskem narodnem svetišču na Brezjah, kjer so za teden dni sprejeli relikvije sv. Frančiška Asiškega in predstavitev Delavnic molitve in življenja.

Civilna iniciativa Dovolj.je po slabem letu delovanja opozarja na neustrezno reševanje vprašanja spolnih zlorab v Cerkvi. Poleg že znanih imen ovadenih duhovnikov so predstavili primer še enega, za katerega se je že oglasilo več žrtev.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve smo slišali pogovor s slovenskim veleposlanikom pri Svetem sedežu Jakobom Štunfom in predavanje dr. Andreja Sajeta, ki ga je imel v Ljubljani na mednarodnem simpoziju o iskanju ponovnega zaupanja v Cerkev.

Publikacija Slovenske škofovske konference Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2019 predstavlja na enem mestu veliko poslanstvo, ki ga Cerkev uresničuje preko (nad)škofij, župnij, redovnih skupnosti, katoliških društev in drugih ustanov, ki so v službi naših ljudi.

Karlo Bolčina je komentiral dogodke, ki so zaznamovali Vatikan in Cerkev po svetu v letu 2019.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo povzeli dogodke minulih prazničnih dni in vstopa v novo leto. Med drugim smo poročali, kako so silvestrovale družine v Domu duhovnosti v Kančevcih, kjer je bila tudi naša sodelavka Tanja Dominko.

Na nedeljo Svete Družine smo v oddaji Iz Življenja vesoljne Cerkve predvajali pogovor s terapevtko Thereso Burke iz ZDA, ki je ustanovila duhovne vaje z imenom Rahelin vinograd. Z njimi želi pristopiti na pomoč materam in očetom, ki se soočajo s hudimi posledicami po opravljenem splavu.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili razmišljanji obeh nadškofov metropolitov z letošnjih božičnih polnočnic. Kaj sta na prvi sveti večer v pridigah poudarila ljubljanski nadškof Stanislav Zore in mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ste slišali med 8. in 8.30 uro.

Iz preteklih ujetosti v krščansko in narodno občestvo. Cerkev je duhovna in v svet odprta skupnost, zato nanjo vplivajo tudi zunanji dejavniki družbe. Usodno pa je, če ljudje ignoriramo duhovna izročila prednikov, kot se dogaja danes. Družba moderne je to dopustila, komunistične pa celo s propagandnim terorjem uničevale samozavest vernih. Če se je musliman ali pravoslavec hvalil, da je tudi komunist, je katoličan v Sloveniji po krstu otroka moral iz partije. Redovnice so v habitu lahko delale v vojaških bolnicah v Srbiji, ne pa v kliničnem centru v Ljubljani.

Med najstarejšimi postavitvami živih jaslic so tiste v Postojnski jami, ki letos obeležujejo okroglih 30 let. Športno društvo lednih plezalcev že 18 let pripravlja ledene kulise za gledališko predstavo živih jaslic v soteski Mlačca.V Tolminskem muzeju so predstavili zbornik Cerkev v cerkvi o nedavnih arheoloških odkritjih v cerkvi sv. Lenarta v Volčah.

Kako se poslanstvo papežev, samopodoba in vizija zrcalijo v svetu? Na vprašanja sta odgovarjala pastoralist dr. Rafko Valenčič in zgodovinar dr. Bogdan Kolar.

Tisti čas je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so prodajali in jim govoril: Pisano je: Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo. (Lk 19, 45-46)

Kako postati samozavesten katoličan, ki zna v medijih, pa tudi v družbi, odgovarjati na težka vprašanja o spolnih zlorabah, istospolnih porokah in podobno? S takšnim izobraževanjem laikov se ukvarja Jack Valero, ki je v Veliki Britaniji ustanovil projekt Catholic Voices, ki je danes razširjen že v 20 državah po svetu. V tokratni oddaji pa tudi o tem, kako se je sklenil škofijski postopek za beatifikacijo ustavnoviteljice Gibarnja fokolarov, Chiare Lubich.

Na svetovni dan ubogih smo v oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji gostili predstavnike Koordinacije karitativnih ustanov. Kakšno je njihovo poslanstvo in kako jih pri tem nagovarja papež Frančišek?

»Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« je rekel apostol Pavel. Cerkev veliko govori o evangelizaciji, papež Frančišek je na novembrski avdienci povabil, naj do vseh, ki Jezusa ne poznajo, stopamo še posebej občutljivo. Kako si jo predstavlja župnik iz Srednje vasi v Bohinju Martin Golob, ki redno vloga in je prisoten na družbenih omrežjih?

Prenos svete maše iz cerkve Vseh svetih v Ljubljani, mašuje župnik Peter Možina, poje otroški pevski zbor Postružki pod vodstvom Marte Movrin.

Dr. Tadej Strehovec med drugim deluje tudi v zakonski skupini parov, ki imajo težave z neplodnostjo. Kako jim lahko cerkev stopi naproti?

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo predstavili letošnjo izdajo knjige Šentvoršce. Z nami je bil urednik zbirke razmišljanj pater Martin Gašparič.

Papež Frančišek želi oblikovati Cerkev v skladu z evangeljskim duhom, jo odpreti in približati ljudem. A pri tem se sooča s številnimi kritikami in napadi. Ponekod so že pred leti nastale pobude, prek katerih so mu ljudje izrazili podporo in zaupanje. V Sloveniji je akcijo zbiranja podpisov začelo Društvo Operando.

Britanski kardinal John Henry Newman bo razglašen za svetnika. Njegov lik nam je v oddaji predstavil dr. Bogdan Dolenc. Pogovarjali pa smo se tudi z novim veleposlanikom pri Svetem sedežu, Jakobom Štunfom.

Z nami je bil upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Pogovor z njim smo posneli pretekli teden in ga med drugim vprašali, čemu se posveča zdaj, ko Celje čaka njegovega naslednika, ter kako potekajo priprave na slovensko-hrvaško srečanje vernikov v Krašiću.

Ste kdaj pomislili, da je zanimanje za svetnike lahko neprecenljiva notranja obogatitev? Cerkev nam jih daje zato, da bi odkrivali, kako so v svojem času in v okoliščinah, v katerih se znajdemo tudi mi, živeli evangelij. To velja tudi za pet novih svetnikov, ki jih je danes dobila katoliška Cerkev. Med njimi je sveti John Henry Newman.

Kako naj imam kot kristjan pravilen odnos do lastnine, denarja in napredovanja v poklicnem življenju? Kaj mi daje vrednost, če sem brez redne službe, brezposeln? Kako in zakaj uveljavljati ali sprejemati avtoriteto? Kakšen naj bo moj odnos do šibkejših, do ubogih? Na ta vprašanja odgovarja tečaj Zahej, ki je sestavljen je iz osmih tem in traja osem mesecev. Več so povedali Marjeta Čampa, Mario Jurišić in Marjan Pogačnik.

O temeljnem poslanstu Cerkve na območju Amazonije.

Program Zahej ponuja teoretičen in praktičen vpogled v družbeni nauk Cerkve. O svoji izkušnji in tem, kaj mu je program dal, je spregovoril eden od voditeljev tega programa Mario Jurišić.

Cerkev v Sloveniji je pred dvajsetimi leti obiskal sveti papež Janez Pavel. Med slovesno mašo pri Betnavskem gradu je škofa Antona Martina Slomška razglasil za blaženega. Svetel dogodek ostaja v srcih številnih vernih Slovencev, saj smo z njim dobili prvega uradnega priprošnjika v nebesih. Za naš radio je o tem spregovoril nadškof Turnšek.

Septembra vsa Cerkev obhaja praznik Marijinega rojstva, Slovenci pa tudi obletnico kronanja Brezjanske Marije. Različna vprašanja smo zastavili doktorju Antonu Štruklju: zakaj biti pobožen ne pomeni biti naiven, kako Marijino rojstvo zaznamuje liturgično leto vzhodnih kristjanov, v kateri točki se stikata Evina in Marijina zgodba ter zgodba vsakogar izmed nas, kako se je začela romarska zgodba na Brezjah in kako je tja romal nadškof Vovk.

Škof Jožef Kvas, ki se je rodil pred 100 leti, je bil nadvse priljubljen med ljudmi. Na njegovem pogrebu se je zbralo več kot 270 duhovnikov. Škof Alojzij Šuštar je o njem dejal: »Tako požrtvovalen je bil do konca in veliko je naredil na pastoralnem področju. Bil je pravo bogastvo za ljubljansko nadškofijo in vso Cerkev na Slovenskem.«

O Marijinem vnebovzetju in Marijinih upodobitvah.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Poročali smo o nekaterih odmevnejših dogodkih minulega tedna na slovenskih tleh, prebrali pa smo tudi razmišljanje Beseda med nami iz avgustovske številke revije Novi svet.

Ob številnih razpravah glede spolnih zlorab v Katoliški cerkvi je Vatikan potrdil, da je spovedna molčečnost nedotakljiva. Vatikanska penitenciarija je objavila desetstranski dokument, v katerem zavrača pričakovanja, da bo Katoliška cerkev v določenih primerih priredila cerkvenopravne predpise. Več o tem pa v pogovoru s p. dr. Robertom Bahčičem, ki je tudi rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, kamor k spovedi hodijo ljudje iz vse Slovenije.

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Predsednik vlade Marjan Šarec se je v Vatikanu srečal s papežem Frančiškom. V izjavi za medije je spregovoril o obisku, znova povabil papeža v Slovenijo in komentiral tudi nekatere aktualne politične zadeve.

Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Sveto mašo je daroval p. Ambrož Mušič, ljudsko petje je vodil p. Vid Lisjak, za orgljami pa je sedel Saša Frelih - Mišo.

V oddaji smo za vas pripravili povzetke papeževih srečanj v Romuniji. Poklicali smo tudi minorita p. Mateia Sentesa iz Romunije, ki že vrsto let živi v Sloveniji. Osvetlil nam je nekatere vidike življenja romunskega naroda in papeževega obiska te dežele.

Prikriti poboji naše polpretekle zgodovine imajo dolgoročne posledice.In o škandalih, ki jih Cerkev pometa pod preprogo.

V tokratni oddaji ste slišali pogovor z novim nuncijem v Sloveniji, nadškofom Jean-Mariem Speichom in pogovor z urednico portala Aleteia.si Urško Makovec.

Besede kot so splav, poskusi na zarodkih, evtanazija se v Svetem pismu ne nahajajo. Z njimi se srečujemo vsak dan, tudi Cerkev. O tem, kaj pomeni svetost življenja, na čem temelji nauk o nedotakljivosti človeškega življenja, zakaj zarodek ni eden od delov materinega telesa in katere stranpoti lahko prinesejo sedanje težnje po evtanaziji, nam je spregovoril nadškof Anton Stres v tokratni radijski katehezi.

V Svetovalnici smo gostili Mojco Sojar, govorili pa smo o tem, kako se pripraviti na slovesnosti, kot so prva sveta obhajila, birme in poroke, ko v cerkev zaidejo tudi tisti, ki tam že dolgo niso bili ali sploh nikoli. Pravila vedenja obstajajo, toda mnogi jih ne poznajo in zato prihaja do nekaterih nerodnih situacij. Po drugi strani pa se mnoge družine soočajo tudi z vprašanji, kako pripraviti pogostitev za povabljene.

V tokratnem komentarju smo slišali besede duhovnika Sandija Korena sobratom, v katerih ostro obsoja vpletene v spolne zlorabe v cerkvi in vse, ki ne želijo razkriti storilcev.