Boštjan Debevec: Brez strahu

Novinarsko častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije je minuli teden sporočilo, da je »ugotovilo kršitve« novinarskega kodeksa v prispevkih o spreminjanju spola. Gre za aktualno temo, ki jo je naš novinar Rok Blažič obravnaval v lanski oktobrski številki Družine.

Kolikšno škodo je povzročila pozeba?

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, včeraj in danes zjutraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni konec upanja na letošnjo letino sadja. Vse še ni izgubljeno, pravi Matjaž Lerš, specialist za sadjarstvo na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor, saj se usodno nizke temperature niso pojavljale po celotni Sloveniji, ampak so se razmere vse tri dni lokalno zelo spreminjale. 

Utrip dneva dne 24. 3.

• Peter Prevc v Planici zadnjo tekmo kariere končal na šestem mestu, Domen Prevc drugi.
• V Rusiji dan žalovanja. Papež teroristični napad označil za strahopetnega, nasilje pa za nečloveško dejanje, ki žali Boga.
• Nadškof Zore na cvetno nedeljo vabi, naj Jezusova vabila v velikem tednu ne gredo mimo nas.
• Vreme: Sonce in oblaki, lahko pa nastane tudi kakšna ploha ali nevihta.
• Jutri v Ljubljani nov shod za pitno vodo.
• Operaterji na 112 pričakujejo osnutek kolektivne pogodbe, protestnega shod za zdaj ne bo.
• Florista Šegula in Ribič baziliko Sv. Petra v Vatikanu okrašujeta tudi za tokratne velikonočne praznike.

6. dan: Misijonsko jutro - Matej Nastran: Ponižnost

Matej Nastran, župnik v Škofji Loki, je v Misijonskem jutru razmišljal o moči molitve in spovedi, osrednja nit je bila misel na Marijino pot zaupanja in ponižnosti. Če živimo v strahu, se težko odpremo delovanju Svetega duha. Kako se lahko po Marijinem zgledu izročimo in se damo na voljo Božjemu delovanju v nas?

6. dan: Misijonsko jutro - Matej Nastran: Ponižnost

Matej Nastran, župnik v Škofji Loki, je v Misijonskem jutru razmišljal o moči molitve in spovedi, osrednja nit je bila misel na Marijino pot zaupanja in ponižnosti. Če živimo v strahu, se težko odpremo delovanju Svetega duha. Kako se lahko po Marijinem zgledu izročimo in se damo na voljo Božjemu delovanju v nas? 

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Obeležujemo mednarodni dan boja proti otroškemu raku

Simbol boja proti otroškemu raku je zlata pentlja. V društvu Junaki 3. nadstropja pozivajo vse, da si jo danes nadenejo in tako simbolično podprejo otroke, ki se na pediatrični kliniki v Ljubljani borijo s to zahrbtno boleznijo. 

Mednarodni dan boja proti otroškemu raku je svetovna kampanja, ki ozavešča o raku v otroštvu in mladosti. Danes je otroke na oddelku v tretjem nadstropju ljubljanske pediatrične klinike obiskal in razvedril znani pisatelj Primož Suhodolčan skupaj z društvenim medom Matom, ki ga otroci dobro poznajo.

V Sloveniji za rakom vsako leto zboli približno 80 otrok in mladostnikov. Ozdravljivost je 80-odstotna, mnogi pa bitko s to kruto boleznijo žal izgubijo. Maja Lipnik Mama deklice Žive, ki je pri dveh letih dobila diagnozo raka, ozdravela in nato ponovno zbolela za še hujšo obliko te bolezni, nam je povedala kako je sprejeti otrokovo diagnozo.

Maja Lipnik nam je podrobno spregovorila, kako so prišli do spoznanja, da ima hčerka Živa raka na malih možganih. To je zgolj ena od mnogih zgodb Junakov 3. nadstropja. Njihovo društvo sicer združuje starše otrok, obolelih za rakom, ki si med seboj nudijo podporo in razumevanje v težkem obdobju strahu in negotovosti. Z izkušnjami in voljo nudijo oporo družinam, ki se soočijo s to hudo boleznijo. Pri tem se osredotočajo predvsem na finančno, socialno in psihološko pomoč otrokom in njihovim družinam med in po zdravljenju bolezni. 

Vsak zakonski prepir še ni razlog za ločitev

Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, strahov in sramu.