Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Za življenje
Marko Juhant je upokojeni specialni pedagog. Ob vstopu v novo šolsko leto smo se z njim pogovarjali o pomenu in priložnostih novih začetkov, kako vpeljati navade in običaje za večji red. Veselje do šole z letom plahni, kako lahko starši pomagamo ohranjati voljo do učenja. Vprašali smo ga tudi po novem ukrepu, ko so z zakonom v šoli prepovedani telefoni.
Za življenje
Marko Juhant je upokojeni specialni pedagog. Ob vstopu v novo šolsko leto smo se z njim pogovarjali o pomenu in priložnostih novih začetkov, kako vpeljati navade in običaje za večji red. Veselje do šole z letom plahni, kako lahko starši pomagamo ohranjati voljo do učenja. Vprašali smo ga tudi po novem ukrepu, ko so z zakonom v šoli prepovedani telefoni.
Za življenje
Dotaknili smo se tem, ki pogosto ostajajo v ozadju, a so za mnoge izmed nas izjemno pomembne – starost, sprejemanje staranja, osamljenost in življenje v domu za starejše. Naš gost je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Skupaj s poslušalci smo razmišljali o tem, kako se soočiti s spremembami, ki jih prinaša staranje, kako ohraniti dostojanstvo in smisel v poznejših letih, kaj pomeni živeti v osamljenosti, kako jo preseči ter kako lahko domovi za starejše postanejo prostor topline, ne le bivanja.
Za življenje
Dotaknili smo se tem, ki pogosto ostajajo v ozadju, a so za mnoge izmed nas izjemno pomembne – starost, sprejemanje staranja, osamljenost in življenje v domu za starejše. Naš gost je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Skupaj s poslušalci smo razmišljali o tem, kako se soočiti s spremembami, ki jih prinaša staranje, kako ohraniti dostojanstvo in smisel v poznejših letih, kaj pomeni živeti v osamljenosti, kako jo preseči ter kako lahko domovi za starejše postanejo prostor topline, ne le bivanja.
Za življenje
Tokrat smo z našim gostom Karlom Gržanom spregovorili o vstopu v novo katehetsko, šolsko, študijsko leto, o naporih in vsem lepem v tem omenjenem času.
Za življenje
Tokrat smo z našim gostom Karlom Gržanom spregovorili o vstopu v novo katehetsko, šolsko, študijsko leto, o naporih in vsem lepem v tem omenjenem času.
Za življenje
O neminovnih dobrobitih žrtve smo govorili v oddaji Za življenje z zakoncema Perko.
Za življenje
O neminovnih dobrobitih žrtve smo govorili v oddaji Za življenje z zakoncema Perko.
Za življenje
O varni uporabi elektronskih sredstev je v oddaji Za življenje govoril strokovnjak za nekemično odvisnost Miha Kramli.
Za življenje
O varni uporabi elektronskih sredstev je v oddaji Za življenje govoril strokovnjak za nekemično odvisnost Miha Kramli.
Za življenje
V rednih pogovorih z Alenko Rebula, ki opisuje izvirno metodo Vera vase Josipe Prebeg, smo se dotaknili razkošja poletja. Alenka pravi: Poletje je z več vidikov čas obilja; to odpira možnosti, da se premaknemo k stvarem, ki so nam ljubše, bližje. Toda, ali se znajdemo v obilju? Če ne vemo, kaj je najbolj po naši meri srca, se lahko izgubimo in potem delamo, kar mislimo, da je treba - ker to počnejo tudi drugi, in ne tisto, kar nam dobro dene. Velja zato poiskati v poletju vse tisto, kar nam je res ljubo, kar običajno ne najde mesta v preostalem delu leta, ker je več drugih obveznosti. Razmislimo, kaj nas prerodi, obnavlja?, kajti to je ponudba poletja. Skromnost je drugi obraz hvaležnosti.
Za življenje
V rednih pogovorih z Alenko Rebula, ki opisuje izvirno metodo Vera vase Josipe Prebeg, smo se dotaknili razkošja poletja. Alenka pravi: Poletje je z več vidikov čas obilja; to odpira možnosti, da se premaknemo k stvarem, ki so nam ljubše, bližje. Toda, ali se znajdemo v obilju? Če ne vemo, kaj je najbolj po naši meri srca, se lahko izgubimo in potem delamo, kar mislimo, da je treba - ker to počnejo tudi drugi, in ne tisto, kar nam dobro dene. Velja zato poiskati v poletju vse tisto, kar nam je res ljubo, kar običajno ne najde mesta v preostalem delu leta, ker je več drugih obveznosti. Razmislimo, kaj nas prerodi, obnavlja?, kajti to je ponudba poletja. Skromnost je drugi obraz hvaležnosti.
Za življenje
Na praznik Porciunkule smo gostili frančiškana in kliničnega psihologa p. dr. Christiana Gostečnika. Govorili smo o tem, kaj pomeni odpustiti – v duhovnem in psihološkem smislu: Ali lahko v odnosih vse popravimo sami? Kako se prenašajo krivice, zamere in neodpuščanje skozi generacije in kam v naše telo se zapišejo slaba dejanja? Svoje vprašanje za p. Christiana lahko pošljete po elektronski pošti: za.zivljenje@ognjisce.si
Za življenje
Na praznik Porciunkule smo gostili frančiškana in kliničnega psihologa p. dr. Christiana Gostečnika. Govorili smo o tem, kaj pomeni odpustiti – v duhovnem in psihološkem smislu: Ali lahko v odnosih vse popravimo sami? Kako se prenašajo krivice, zamere in neodpuščanje skozi generacije in kam v naše telo se zapišejo slaba dejanja? Svoje vprašanje za p. Christiana lahko pošljete po elektronski pošti: za.zivljenje@ognjisce.si
Za življenje
Na temo varne navezanosti je govoril strokovnjak za vzgojo Miha Ruparčič.
Za življenje
Na temo varne navezanosti je govoril strokovnjak za vzgojo Miha Ruparčič.
Slovencem po svetu in domovini
Na Borznem trgu v Trstu bo od jutri do sobote potekal festival Slovencev v Italiji, Slofest. V velikem prireditvenem šotoru in naselju hišk ob njem se bodo predstavljale slovenske ustanove v Italiji. Program bo pester in bogat ter prinaša: koncerte, gledališke predstave, literarna srečanja, okrogle mize, vodene oglede medkulturnega Trsta, razstave ter številne druge kulturne vsebine. Posebna novost letošnje izvedbe je obisk šol jutri in v petek dopoldne. Tako slovenske kot italijanske šole bodo vključene v raznolik šolski kulturni program, organizator pa predvideva obisk približno 3000 otrok in mladih. Festival Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji prireja v soorganizaciji Občine Trst in v sodelovanju z drugimi ustanovami Slovencev v Italiji in veliko mrežo sodelujočih društev podpornikov, pokroviteljev in partnerjev iz Italije in Slovenije. Slofest je bil prvič prirejen leta 2013, odtlej pa poteka praviloma vsako drugo leto. Letos bo na vrsti že 7. izvedba.
Kmetijska oddaja
Naša gostja v osrednjem delu oddaje je bila Barbara Beci, dr. vet. med., evropska specialistka za zdravje goveda, ki dela na veterinarski fakulteti Univerze v Gentu v Belgiji, med drugim tudi kot terenska veterinarka. Spregovorila je o izkušnjah po lanski epidemiji bolezni modrikastega jezika v Belgiji, ki lahko pridejo zelo prav slovenskim rejcem pri spopadanju z boleznijo.
Naš gost
Papež Leon je za tretjega škofa v Murski Soboti imenoval dr. Janeza Kozinca, duhovnika celjske škofije, ki je v zadnjih letih skrbel za vzgojo bodočih duhovnikov. Z njim smo se pogovarjali, kako sta ga zaznamovali družina in domača župnija, pa o zanimivem odgovoru na božji klic v duhovništvo, potem ko je že opravil doktorat iz kemije. Povprašali smo ga tudi o občutkih, ki so ga prevevali, ko so ga prosili naj prevzame službo škofa, on pa si je želel dela na župniji, pa o načrtih za prve korake v tej službi.
Globine
Pred mikrofoni sta se spet srečala oba gosta letošnjega cikla Dialog z ateizmom: jezuit p. Damjan Ristić in ateist Simon Rígač. Pogovarjali smo se o mističnih doživetjih in o božjem klicu. Kako bi se odzval ateist, če bi začutil, da ga Bog vabi v dialog? Pogovor si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče.
Naš pogled
Pogovarjajmo se.
V tej luči mi močno odzvanjajo Kirkove besede, ki jih je izrekel v pogovoru s predstavnikom drugega pola. Slednji ga je namreč žalil in mu očital marsikaj. Kirk mu je večkrat ponovil povabilo k pogovoru, nato pa je dejal nekako takole: »Moramo se pogovarjati, da preprečimo državljansko vojno«.
Naj bo to njegovo sporočilo spodbuda tudi nam, ko se zdi, da zaradi napetosti na več ravneh grozijo nove vojne. Bodimo zato tisti, ki ne prilivajo olja na ogenj, ampak iščimo dialog, sočutje, odprtost srca in mir. In predvsem molimo za mir.
Kulturni utrinki
Član Mešanega pevskega zbora Pevskega društva Logatec Janez Ovsec nam je predstavil nedeljski nastop na Sveti Gori nad Novo Gorico. Zbor bo sodeloval pri sveti maši, ki bo ob 16. uri in imel nato še koncert.
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Ni meje za dobre ideje
Veste, kje je bila prva tovarna testenin na Kranjskem, kje so prvi pakirali mleko v embalažo?, to sta le dve od številnih inovacij ilirskobistriškega konca. Kot iz rokava jih je našteval Primož Rojc, ki v mizarski delavnici z bratom sledita očetovim stopinjam in izdelujeta ročno izdelane lesene, domače igrače. Prejela sta tudi mednarodno priznanje.
Svetovalnica
Posvetili smo se vprašanju, kam s tistim presežkom denarja, ki bi ga radi čim bolj varno naložili. Z nami je bil voditelj delavnic z izkušnjami iz poslovnega sveta Simon Meglič, ki je spregovoril o naložbah v delnice in vzajemne sklade. Kaj je bolj tvegano, kaj bolj donosno, in kaj bolj primerno za začetnike?