Spomnili smo se prvih večstrankarskih volitev leta 1990 in osvetlili njihov pomen in ključne akterje, ki so tlakovali pot razvoju samostojne države. V studiu je bila z nami novinarka in zgodovinarka dr. Rosvita Pesek.
Spomnili smo se prvih večstrankarskih volitev leta 1990 in osvetlili njihov pomen in ključne akterje, ki so tlakovali pot razvoju samostojne države. V studiu je bila z nami novinarka in zgodovinarka dr. Rosvita Pesek.
Por, ki ga v teh dneh še najdemo na vrtovih, lahko uporabimo pri pripravi različnih jedi: juhe, rižote, priloge, musake ... Za musako najprej dobro spražimo meso, ki mu dodamo por (1/3 pora, 2/3 mesa). Posebej skuhamo krompir, ki ga olupimo in narežemo na listke. Po 10-12 minutah vodo odlijemo in pokapljamo z oljem. V namazan pekač ali jena posodo nato nalagamo plasti krompirja in mesa s porom. Na vrhu naj bo krompir. To prelijemo z jajčnim mlekom in na vrhu naribamo sir. Pokrito (če ni pokrova, uporabimo alu-folijo) pečemo pri 180-190 stopinjah Celzija. Po 10-15-ih minutah pekač odkrijemo in počakamo, da se tudi vrhnja plast zapeče in dobi lepo barvo. To je izdatna glavna jed, h kateri lahko ponudimo še solato. Lahko pripravimo tudi porovo solato: drobno ga narežemo in dodamo tanko narezan skuhan krompir, ki smo ga omedili z oljem. Zraven sodijo še koruza, soja, korenček ... Zabelimo z marinado (kis, olje, sol, po želji še poper) ali pa naredim jogurtov preliv – dresing (2 žlici jogurta, 1 žlica majoneze, gorčica, 1 žlica kisle smetane, malo olja, po želji še drobnjak) ... Taka solata sodi k pleskavici, čevapčičev, polpetov ... Za juho por narežemo na drobne rezance, solimo in pražimo na olju. Posebej damo kuhati krompir in korenje. Ko je mehko, odlijemo vodo in stlačimo, dodamo žlico olja in strt česen, počasi prilivamo tekočino, v kateri smo kuhali in dodamo pražen por... Po potrebi solimo in dodamo poper, zelo bo okus dopolnila žlica pečenkinega soka ...
Por, ki ga v teh dneh še najdemo na vrtovih, lahko uporabimo pri pripravi različnih jedi: juhe, rižote, priloge, musake ... Za musako najprej dobro spražimo meso, ki mu dodamo por (1/3 pora, 2/3 mesa). Posebej skuhamo krompir, ki ga olupimo in narežemo na listke. Po 10-12 minutah vodo odlijemo in pokapljamo z oljem. V namazan pekač ali jena posodo nato nalagamo plasti krompirja in mesa s porom. Na vrhu naj bo krompir. To prelijemo z jajčnim mlekom in na vrhu naribamo sir. Pokrito (če ni pokrova, uporabimo alu-folijo) pečemo pri 180-190 stopinjah Celzija. Po 10-15-ih minutah pekač odkrijemo in počakamo, da se tudi vrhnja plast zapeče in dobi lepo barvo. To je izdatna glavna jed, h kateri lahko ponudimo še solato. Lahko pripravimo tudi porovo solato: drobno ga narežemo in dodamo tanko narezan skuhan krompir, ki smo ga omedili z oljem. Zraven sodijo še koruza, soja, korenček ... Zabelimo z marinado (kis, olje, sol, po želji še poper) ali pa naredim jogurtov preliv – dresing (2 žlici jogurta, 1 žlica majoneze, gorčica, 1 žlica kisle smetane, malo olja, po želji še drobnjak) ... Taka solata sodi k pleskavici, čevapčičev, polpetov ... Za juho por narežemo na drobne rezance, solimo in pražimo na olju. Posebej damo kuhati krompir in korenje. Ko je mehko, odlijemo vodo in stlačimo, dodamo žlico olja in strt česen, počasi prilivamo tekočino, v kateri smo kuhali in dodamo pražen por... Po potrebi solimo in dodamo poper, zelo bo okus dopolnila žlica pečenkinega soka ...
Poslušalec je spraševal, ali je možno pripraviti testo za cmoke s skuto in krompirjem ter moko, zanimalo ga je tudi, da lahko uporabi slive zmrznjene ali otajane. Sestra Nikolina je dejal, da je najbolje, če krompir skuhamo v oblicah, ga nato olupimo in stlačimo ter zabelimo z maslom in oljem (olivnim in maslom). Za 1 kg krompirja dodamo 1 jajce in 2-3 rumenjake. Pustim, da se ohladi. Dodamo 15 dag pretlačene skute in enako količino suhe oz. ostre moke (ali mehka moka in 2-3 žlice zdroba) ter sol. Z roko naredimo testo, a pazimo, da ga ne gnetemo, sicer testo postane vodeno. Na deski oz. pultu maslo oblikujemo v debelejši svaljek, odrežemo za en cmok in dodamo zmrznjeno slivo. Kroglice dobro zapremo in odlagamo na pomokano desko, kuhati jih damo v vrelo slano vodo. Cmoki morajo splavati. po zapira in oblikuje cmoke na pomokano, desko daje in jih dal v vrelo slano vodo. Počasi in pokrito morajo vreti do 10 minut. Zabelimo po želji ...
Poslušalec je spraševal, ali je možno pripraviti testo za cmoke s skuto in krompirjem ter moko, zanimalo ga je tudi, da lahko uporabi slive zmrznjene ali otajane. Sestra Nikolina je dejal, da je najbolje, če krompir skuhamo v oblicah, ga nato olupimo in stlačimo ter zabelimo z maslom in oljem (olivnim in maslom). Za 1 kg krompirja dodamo 1 jajce in 2-3 rumenjake. Pustim, da se ohladi. Dodamo 15 dag pretlačene skute in enako količino suhe oz. ostre moke (ali mehka moka in 2-3 žlice zdroba) ter sol. Z roko naredimo testo, a pazimo, da ga ne gnetemo, sicer testo postane vodeno. Na deski oz. pultu maslo oblikujemo v debelejši svaljek, odrežemo za en cmok in dodamo zmrznjeno slivo. Kroglice dobro zapremo in odlagamo na pomokano desko, kuhati jih damo v vrelo slano vodo. Cmoki morajo splavati. po zapira in oblikuje cmoke na pomokano, desko daje in jih dal v vrelo slano vodo. Počasi in pokrito morajo vreti do 10 minut. Zabelimo po želji ...
Iz vasi, od koder izvira najbolj priljubljena in prepoznavna tradicionalna pustna maska, so prišli v »belo Ljubljano«, tudi na Radio Ognjišče, koranti. V njih je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Izdelujejo jih posebni mojstri.
»Izvirni korant je doma v vasi Markovci. Oblečen je v ovčjo kožo, v masko, ki je za nekoga grozljiva za drugega ponos, v gamaše, oziroma v »štucnje«, kot jim rečemo pri nas, pa v črne čevlje z raznobarvnimi vezalkami. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Glavna oprema koranta pa je »ježevka«, po eni strani služi zavarovanju, po drugi strani pa se nanjo navezujejo robci. Korant, ki jih od deklet zbere največ, je »naj korant« v tistem letu. Ta naša korantija je preplavila Slovenijo, kar je škoda. Kajti, če hočemo videti prave beneške maske, moramo priti v Benetke, tako bi bilo prav tudi, če bi hoteli videti pravega koranta, bi morali priti v Markovce. Ampak, žal tako je, na to ne moremo vplivati. Smo pa mi zdaj tu na obisku v vaših radijskih prostorih vsi rojeni Markovčani, tako da boljšega originala od tega ni.
Med skupino korantov je bil tudi lik tako imenovanega »hudičeka«, ki ima več nalog. Najpomembnejša je usmerjanje korantov, ker ti ne vidijo dobro, da jih potegne za kožuh in pomaga pri varnem prestopu čez prag. Usmerja jih tudi v gneči, pazi nanje, da so varni na poteh in jih na cestah ne povozi kakšen avto. »Ima pa »hudiček« še nekaj drugih zelo važnih nalog«, je skrivnostno in nagajivo hudomušno pripomnil mož, preoblečen v ta lik, in Juretov sogovornik ob obisku korantov Radia Ognjišče.
Pravilo, kdaj korant sme sneti masko, je takšno, da se lahko odkrije v hiši svojega dekleta. Zavese na oknih so se zagrnile, tako nihče ni vedel, kdo je. Resnično je bila skrivnostna maska. Nekoč so si fantje zvonce okrog pasu celo zaklenili, zavezovali, da jih res nihče ni mogel sleči. Ker največja sramota za koranta je, če so mu uspeli sneti masko in ga razkrili.«
Običaj koranta je bil pred devetimi leti z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je povečati zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, spodbuditi njegovo ohranjanje.
»Mladina, ja, … moram reči, ne glede na elektroniko, korant še stalno »lavfa« analogno, »tak da«, ni se bati za prihodnost našega tako zvanega fašenka«, imamo mladino, imamo podmladek.«
“Fašenk” se konča na pepelnico točno ob polnoči. Če je kdo to prespal, ali kje obležal, si je moral zatlačiti papir v zvonce, da na poti do doma po vasi ni cingljalo.
Iz vasi, od koder izvira najbolj priljubljena in prepoznavna tradicionalna pustna maska, so prišli v »belo Ljubljano«, tudi na Radio Ognjišče, koranti. V njih je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Izdelujejo jih posebni mojstri.
»Izvirni korant je doma v vasi Markovci. Oblečen je v ovčjo kožo, v masko, ki je za nekoga grozljiva za drugega ponos, v gamaše, oziroma v »štucnje«, kot jim rečemo pri nas, pa v črne čevlje z raznobarvnimi vezalkami. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Glavna oprema koranta pa je »ježevka«, po eni strani služi zavarovanju, po drugi strani pa se nanjo navezujejo robci. Korant, ki jih od deklet zbere največ, je »naj korant« v tistem letu. Ta naša korantija je preplavila Slovenijo, kar je škoda. Kajti, če hočemo videti prave beneške maske, moramo priti v Benetke, tako bi bilo prav tudi, če bi hoteli videti pravega koranta, bi morali priti v Markovce. Ampak, žal tako je, na to ne moremo vplivati. Smo pa mi zdaj tu na obisku v vaših radijskih prostorih vsi rojeni Markovčani, tako da boljšega originala od tega ni.
Med skupino korantov je bil tudi lik tako imenovanega »hudičeka«, ki ima več nalog. Najpomembnejša je usmerjanje korantov, ker ti ne vidijo dobro, da jih potegne za kožuh in pomaga pri varnem prestopu čez prag. Usmerja jih tudi v gneči, pazi nanje, da so varni na poteh in jih na cestah ne povozi kakšen avto. »Ima pa »hudiček« še nekaj drugih zelo važnih nalog«, je skrivnostno in nagajivo hudomušno pripomnil mož, preoblečen v ta lik, in Juretov sogovornik ob obisku korantov Radia Ognjišče.
Pravilo, kdaj korant sme sneti masko, je takšno, da se lahko odkrije v hiši svojega dekleta. Zavese na oknih so se zagrnile, tako nihče ni vedel, kdo je. Resnično je bila skrivnostna maska. Nekoč so si fantje zvonce okrog pasu celo zaklenili, zavezovali, da jih res nihče ni mogel sleči. Ker največja sramota za koranta je, če so mu uspeli sneti masko in ga razkrili.«
Običaj koranta je bil pred devetimi leti z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je povečati zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, spodbuditi njegovo ohranjanje.
»Mladina, ja, … moram reči, ne glede na elektroniko, korant še stalno »lavfa« analogno, »tak da«, ni se bati za prihodnost našega tako zvanega fašenka«, imamo mladino, imamo podmladek.«
“Fašenk” se konča na pepelnico točno ob polnoči. Če je kdo to prespal, ali kje obležal, si je moral zatlačiti papir v zvonce, da na poti do doma po vasi ni cingljalo.
Dan po svečnici smo se posvetili vedno aktualnemu vprašanju poklicanosti in poslanstva. Kje se v tem svetu danes lahko uresničim, kako lahko odkrijem svoje poslanstvo in v njem vztrajam? Ob teh vprašanjih je razmišljal klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik. Svoje so dodali poslušalci z zgodbami, ki jih piše življenje. Rdeča nit se je tokrat spletla okrog alkohola in njegovih posledic v celih rodovih. Vprašanje za gosta v prihodnji oddaji lahko vedno napišete na el. naslov: za.zivljenje@ognjisce.si
Dan po svečnici smo se posvetili vedno aktualnemu vprašanju poklicanosti in poslanstva. Kje se v tem svetu danes lahko uresničim, kako lahko odkrijem svoje poslanstvo in v njem vztrajam? Ob teh vprašanjih je razmišljal klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik. Svoje so dodali poslušalci z zgodbami, ki jih piše življenje. Rdeča nit se je tokrat spletla okrog alkohola in njegovih posledic v celih rodovih. Vprašanje za gosta v prihodnji oddaji lahko vedno napišete na el. naslov: za.zivljenje@ognjisce.si
Poslušalka je vprašala sestro Nikolino, kaj narediti, da se cmoki ne razkuhajo? Sestra Nikolina ji je svetovala, naj v hladni vodi, preden bo vanju položila cmoke, razmeša malo moke. Drugi nasvet je, da narezanemu kruhu doda muškatni orešček, peteršilj, prepraženo čebulo, narezano mesnino in jajca. Potrese z moko in prelije z mlekom. Pri 30 dag kruha potrese z dvema žlicama ostre moke. Torej: suhe sestavine med seboj pomešamo in nato šele prelijemo, pomešamo, rahlo potlačimo in pustimo, da se lepo razvlaži. Še ena možnost je, da cmoke kuhamo v serveti kot štruco: vlažno servieto potresemo z drobtinami, nanesemo maso v obliki klobase, ohlapno zavijemo in ob robovih stisnemo, zavežemo ter damo kuhati v vrelo slano vodo, da čim prej zakrkne in začne kuhati ...
Poslušalka je vprašala sestro Nikolino, kaj narediti, da se cmoki ne razkuhajo? Sestra Nikolina ji je svetovala, naj v hladni vodi, preden bo vanju položila cmoke, razmeša malo moke. Drugi nasvet je, da narezanemu kruhu doda muškatni orešček, peteršilj, prepraženo čebulo, narezano mesnino in jajca. Potrese z moko in prelije z mlekom. Pri 30 dag kruha potrese z dvema žlicama ostre moke. Torej: suhe sestavine med seboj pomešamo in nato šele prelijemo, pomešamo, rahlo potlačimo in pustimo, da se lepo razvlaži. Še ena možnost je, da cmoke kuhamo v serveti kot štruco: vlažno servieto potresemo z drobtinami, nanesemo maso v obliki klobase, ohlapno zavijemo in ob robovih stisnemo, zavežemo ter damo kuhati v vrelo slano vodo, da čim prej zakrkne in začne kuhati ...
Tokrat sta bila gosta v oddaji Za življenje zakonca Perko, ki sta spregovorila o vrednotah v zakonu, vabljeni k poslušanju.
Rojaki iz Argentine že 90 let romajo v Marijino narodno svetišče v Lujan. Letošnje romanje bo v nedeljo, 5. maja, nam je povedal slovenski duhovnik v Buenos Airesu Robert Brest. Najprej je sveta spoved, nato je v baziliki sveta maša in po njej je čas za kosilo. Popoldne je procesija, v kateri rojaki - veliko jih je tudi v narodnih nošah - nosijo podobo Marije Pomagaj z Brezij, podobo lujanske Marije in tudi svetogorske Marije za predvojno izseljensko skupnost. V teh dneh že poteka duhovna priprava.
Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.
V oddaji je bil z nami p. Branko Cestnik. Kot vedno smo začeli z dobro novico, tokrat o minuli nedelji Dobrega pastirja in tednu molitve za duhovne poklice. Med drugim smo se vprašali: kakšna bo Cerkev jutrišnjega dne in se navezali tudi na razpravo o evtanaziji.
Evropsko sodišče za človekove pravice je 9. aprila izreklo prelomno sodbo, v kateri je Švico obtožilo pomanjkljivega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Kaj to dejansko pomeni tudi za kmetijstvo je povedal prof. dr. Jernej Letnar Černič. V oddaji pa smo se ustavili tudi ob prehodu hladne fronte in s tem povezanim nastankom pozebe v nekaterih krajih.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Slišali ste 27. del radijskega romana Dragulj v pesku Tesse Afshar, ki je izšla pri založbi Družina. Rahabi in njeni družini končno postavijo šotor v taboru med Hebrejci, dobijo pa tudi prve prijatelje!
Ko boš prišla na Bled - Jelka Cvetežar, Una Lacrima Sul Viso - Bobby Solo, Is this the way to Amarillo - Tony Christie, Moje orglice – Janko Ropret, Fremde in der Nacht – Peter Beil, Woman in love – Barbra Streisand, Zaljubljena - Ditka Haberl, Lola - Pro arte, Save yoru love - Renee and Renato, Ljubi me spomladi - Jožica Svete in Peter Ambrož, Le Moribond - Jacques Brel, The Longest Time - Billy Joel, Gondola, gondola - Sergio Bruni, Sara - Bob Dylan ...
Dr. Žiga Zaplotnik je asistent na Katedri za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, ki dela kot raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) v Bonnu, kjer se ukvarjajo z napovedjo vremena, po novem pa tudi z razvojem računalniškega modeliranja vremenskih in podnebnih vzorcev, ki bodo v prihodnje – tako vsaj upajo, poskušali odgovoriti na pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih pojavov. Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. Zakaj prihaja do takšnih vremenskih odklonov in kako lahko ukrepamo s svojimi drugačnimi življenjskimi izbirami?, je bilo osrednje vprašanje pogovora.
Ob Svetovnem dnevu Zemlje, ki ga obeležujemo dvaindvajsetega aprila, smo k pogovoru za poljudnejšo razlago podnebnih sprememb povabili vse bolj prepoznavnega in priznanega meteorologa, ki pri svojem profesionalnem delu združuje med drugimi tudi znanja fizike, matematike, tudi kemije, v prepletu z meteorologijo.
Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, in posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema.
Podnebne spremembe so eden večjih problemov, s katerim se sooča človeštvo, in je natančnost podajanja informacij s strani strokovnjakov izjemno pomembna za spodbujanje zaupanja v javnosti do omenjenega problema.«
Zgodovina fizike podnebnih sprememb sega v leto 1856.
»Družba je napredovala do te mere, da omogoča deležu ljudi ukvarjanje z raziskovanjem, z znanostjo, z odkrivanjem novega in razumevanjem obstoječega. Ta privilegij uživam tudi sam, poklicno se ukvarjam s področjem vremena, podnebja, napovedovanja vremena in razvoja klime, kar mi omogoča pregled nad literaturo, članki, to vsebino tako lahko predajam naprej med javnost.«
Fizikalno napovedljiva dejstva o spremembi podnebja niso novost, vse se je praktično vedelo že dvajset, trideset let nazaj.
Vzorce mikroplastike najdemo v sloju tal širom sveta, se bo o nas govorilo kot o plastični družbi?
»Mikroplastiko najdemo tako v kopenskih kot ledeniških vzorcih, ta bo zaznamovala dobo, ki se ji reče antropocen. Lahko se bo govorilo o nas kot o plastični družbi, lahko se bo govorilo tudi o fosilni družbi, kajti odtis ogljikovega dioksida v ledenih vrtinah oziroma v kopenskem ledu - ki bo seveda obstal in prešel to naše obdobje ogrevanja, bo za vedno pričal o naših aktivnostih.!«
Od kod teorije zarot?
»Če se odmaknemo od študij klime in se posvetimo bolj študijam vedenjskih vzorcev ljudi, slednje kažejo, da je precej lažje sprejeti poenostavljene, prikupne razlage pojavov, kot pa znanstveno kompleksne razlage, ki terjajo ogromno predznanja, zelo dobro matematično in fizikalno pismenost, poznavanje osnovnih konceptov, s katerimi potem sploh lahko razumemo naprej omenjene posledice. Precej lažje je seveda verjeti poenostavljeni razlagi, kar je praktično princip vseh teorij zarot. Če se vrnemo na osnovne dokaze podnebnih sprememb, obstaja nekaj neizpodbitnih fizikalnih dokazov, zakaj se podnebne spremembe dogajajo in zakaj smo zanje trenutno krivi izključno ljudje.«
Resnica ni vedno prijetna, včasih je znanstveno dejstvo tudi neljubo.
»Naša velika prednost pred preteklimi civilizacijami, ki so (že)propadle, je v orodjih, ki nam dajejo vpogled v prihodnost, izkoristimo jo. Po drugi strani pa je seveda tudi naše znanje o klimatskih sistemih omejeno. Ne vemo vsega, zato se tudi znanstveni razvoj še dogaja. Ne vemo kakšen bo nadalni potek emisij, to je odvisno od naših družbenih pogodb, od družbenega konsenza - po kakšni poti bomo stopali, pa tudi od – se bom posul s pepelom, neznanja o našem klimatskem sistemu. To neznanje sugerira negotovost, zaradi katere moramo (hitro)zmanjšati emisije toplogrednih plinov.«
Naša doba, v kateri se je razvila človeška civilizacija, je temeljila na dvanajst tisoč letih stabilne klime, zdaj smo to destabilizirali.
Kaj lahko naredimo?
»Ja, glavna stvar je vse napore vložiti v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, omejiti dvig povprečne globalne temperature na dva cela nič stopinj Celzija kot skrajno mero, kar bo preprečilo, da se (skoraj zagotovo) v klimatskem sistemu izognemo izvedbi množice negativnih podnebnih povratnih zank, ki bi ogrevanje oz. nadaljevanje podnebnih sprememb še podaljšalo.
Napredek v resnem obravnavanju podnebnih spremembe je, tudi podpora javnosti je vse višja, ljudje se zavedamo svojega vpliva s škodljivimi posegi in načinom življenja, koliko smo pripravljeni dejavno in čim prej ukrepati, pa je drugo vprašanje. Toda, imamo dolg. Odplačevanje je lahko boleče, kajti dolgo smo emisije jemali na kredit, ki ga velik del prebivalstva, roko na srce, ne bo odplačeval, ampak ga bodo namesto nas naši zanamci. Je to pošteno? Mislim, da ne. Toda obstaja upanje in tehnološke rešitve so del tega upanja, da lahko uspemo zmanjšati emisije toplogrednih plinov, tudi brez večjih sistemskih sprememb v kakovosti bivanja.
S pogostim letenjem povzročamo izjemen ogljični odtis. Emisije teh sektorjev so izredno pomembne, emisije bomo na nivoju posameznikov zmanjšali tudi s prehodom iz hrane pretežno živalskega na hrano pretežno rastlinskega izvora.
Imamo sektorje, ki zahtevajo spremembe tudi na naši strani, kot so sektorji aviacije, kmetijstva in rabe tal. Letalstvo je sektor, ki se kot kaže še nekaj časa ne bo uspel okoljsko razogljičiti. Smo pripravljeni spremeniti način bivanja oziroma tipične prehranjevalne vzorce? Moj namen ni preprečevanje, ampak podajanje objektivnih informacij.«