Citat: Cerkev je odgovorna za stvarstvo in mora to odgovornost uveljavljati tudi javno.
Citat: Cerkev je odgovorna za stvarstvo in mora to odgovornost uveljavljati tudi javno.
V oddaji smo gostili Aleša Abrama iz Društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo. Povedal nam je, kako pravilno skrbeti za te živali, kakšno okolje potrebujejo in kdaj moramo biti previdni pri rokovanju z njimi.
V oddaji smo gostili Aleša Abrama iz Društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo. Povedal nam je, kako pravilno skrbeti za te živali, kakšno okolje potrebujejo in kdaj moramo biti previdni pri rokovanju z njimi.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Ideja je hvalevredna in v publikaciji s 40 stranmi najdemo zbranih veliko namigov in napotkov za pametne vsakodnevne odločitve, ki pripomorejo k smotrni rabi virov, k skrbi za okolje in naš planet in se na koncu poznajo tudi v naši denarnici. A žal se avtorji tudi tokrat niso mogli otresti aktivizma. Tako lahko v publikaciji najdemo številne trditve, ki kmetijsko pridelavo, še posebej pa živinorejo pribijajo na križ. In to na podlagi posplošenih in velikokrat iz konteksta iztrganih trditev …
Ideja je hvalevredna in v publikaciji s 40 stranmi najdemo zbranih veliko namigov in napotkov za pametne vsakodnevne odločitve, ki pripomorejo k smotrni rabi virov, k skrbi za okolje in naš planet in se na koncu poznajo tudi v naši denarnici. A žal se avtorji tudi tokrat niso mogli otresti aktivizma. Tako lahko v publikaciji najdemo številne trditve, ki kmetijsko pridelavo, še posebej pa živinorejo pribijajo na križ. In to na podlagi posplošenih in velikokrat iz konteksta iztrganih trditev …
Zbirna stranka Slovencev v Italiji Slovenska skupnost bo na jutrišnjem 16. deželnem kongresu v Repnu izbirala novo vodstvo. Zbrane bo ob odprtju delovnega popoldneva najprej nagovoril dosedanji deželni predsednik Peter Močnik, sledilo bo poročilo deželnega političnega tajnika Igorja Gabrovca, ki stranko lipove vejice krmari od leta 2015. V istem obdobju je tudi njen deželni svetnik skozi tri zakonodajna obdobja, ko je državno in deželno politiko zaznamovalo veliko sprememb. Slovenska skupnost je stranka, ki ima na deželni ravni najdaljšo politično tradicijo, saj je od prvega zakonodajnega obdobja leta 1964 do danes edina preživela z istim imenom in simbolom, z jasnim ciljem narodnostne politike in trdnem zagovarjanju samostojnega političnega nastopanja. Svet, okolje in družba se vse bolj sunkovito spreminjajo in temu se mora nedvomno prilagajati tudi stranka, če želi ostati aktualna. To in še marsikaj drugega bo podlaga za bogato debato.
Zbirna stranka Slovencev v Italiji Slovenska skupnost bo na jutrišnjem 16. deželnem kongresu v Repnu izbirala novo vodstvo. Zbrane bo ob odprtju delovnega popoldneva najprej nagovoril dosedanji deželni predsednik Peter Močnik, sledilo bo poročilo deželnega političnega tajnika Igorja Gabrovca, ki stranko lipove vejice krmari od leta 2015. V istem obdobju je tudi njen deželni svetnik skozi tri zakonodajna obdobja, ko je državno in deželno politiko zaznamovalo veliko sprememb. Slovenska skupnost je stranka, ki ima na deželni ravni najdaljšo politično tradicijo, saj je od prvega zakonodajnega obdobja leta 1964 do danes edina preživela z istim imenom in simbolom, z jasnim ciljem narodnostne politike in trdnem zagovarjanju samostojnega političnega nastopanja. Svet, okolje in družba se vse bolj sunkovito spreminjajo in temu se mora nedvomno prilagajati tudi stranka, če želi ostati aktualna. To in še marsikaj drugega bo podlaga za bogato debato.
Včerajšnjo sejo odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor je zahtevala poslanska skupina NSi, ker menijo, da je novela energetskega zakona, ki jo je vlada v parlamentarno proceduro vložila v začetku decembra, neprimerna in škodljiva. Koalicijski poslanci opoziciji očitajo zavajanje javnosti, kmet Janez Beja pa v imenu Zveze lastnikov gozdov opozarja celo na neustavnost …
Včerajšnjo sejo odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor je zahtevala poslanska skupina NSi, ker menijo, da je novela energetskega zakona, ki jo je vlada v parlamentarno proceduro vložila v začetku decembra, neprimerna in škodljiva. Koalicijski poslanci opoziciji očitajo zavajanje javnosti, kmet Janez Beja pa v imenu Zveze lastnikov gozdov opozarja celo na neustavnost …
V današnji epizodi govorimo o želenem okolju in družbi. Želimo si več zaupanja, sodelovanja in vzajemnega spoštovanja. Potrebujemo organizacijo usmerjeno v sodelovanje, namesto apatičnosti in nemotiviranosti. Prizadevajmo si za rast skozi drugačnost pogledov in priznavanje dosežkov drugih. Skupaj ustvarimo boljše okolje za prihodnost.
V današnji epizodi govorimo o želenem okolju in družbi. Želimo si več zaupanja, sodelovanja in vzajemnega spoštovanja. Potrebujemo organizacijo usmerjeno v sodelovanje, namesto apatičnosti in nemotiviranosti. Prizadevajmo si za rast skozi drugačnost pogledov in priznavanje dosežkov drugih. Skupaj ustvarimo boljše okolje za prihodnost.
V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.
Gostili smo zdravnico in terapevtko Sanjo Rozman, ki je napisala več knjig, zadnjo, z naslovom Ujetniki preteklosti, prav pred kratkim.
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.
Prvi gost v Misijonskem jutru, ki je v tem tednu potekal namesto Svetovalnice, je bil prefekt ljubljanskih bogoslovcev, dr. Matjaž Célarc. Govorili smo o moči Božje besede.
Ameriški podatki o duševnem zdravju najstnikov kažejo, da je vsaka tretja najstnica v zadnjem letu resno premišljevala o samomoru, stopnja depresije pa se je v zadnjem desetletju podvojila pri vseh najstnikih. Strokovnjaki izpostavljajo naslednje rešitve: zdrava prehrana, gibanje v naravi in medsebojni odnosi. S pomočjo spletne strani Aleteia.si smo že lani pripravili dva prispevka s to tematiko in smo ju ob tednu katoliškega šolstva ponovili.
Brat Štefan Kožuh je drugi misijonski nagovor pripravil v Porcijunkuli, ki stoji v cerkvi sv. Marije Angelske pri Assisiju. Razmišljal je o moči Božje besede. Ko Jezus zagotovi, da bo z nami do konca časa, ostaja z nami na različne načine, vključno z besedo in zakramenti, je dejal. Ob sklepu misijonskega nagovora je nakazal, na kakšen način naj se lotimo branja Svetega pisma.
Štiridesetdnevni čas po razposajenem in norčavem pustu do velike noči ljudem prinaša post, čas odrekanja, premišljevanja in molitve. Čas ko se življenje nagne k skromnosti, umirjenosti in tišini. V sklopu letošnjega radijskega misijona smo za tokratno uro, namenjene slovenski ljudski glasbi, izbrali nabožne, pripovedne in postne pesmi, vezane na predvelikonočni čas.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
V Galeriji Družina v Ljubljani prav v teh trenutkih poteka zaprtje razstave Vincenca Gotthardta Na robu barve, avtor bere iz svojega romana Na drugem koncu sveta, za glasbeno spremljavo skrbi Ljubljanski trio. Še do 6. aprila bo v Ljubljani na ogled razstava slikarja in fotografa z avstrijske Koroške Karla Vouka Skrito in razkrito, in sicer v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in v Video galeriji KLET. V prvem delu so predstavljene antropomorfne maske, ki jih ustvarja iz kartonske embalaže, v drugem kratki film Narava_Narava. Nocoj pa bodo v okviru tradicionalnih ponedeljkovih večerov Društva slovenskih izobražencev v Trstu v Peterlinovi dvorani predvajali dokumentarni film Dušana Moravca o Dušanu Jelinčiču Tržaške prikazni. Po filmu se bo s tržaškim pisateljem in alpinistom pogovarjal scenarist Robi Šabec.