Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Komentar Domovina.je
Predvolilna vročica v Sloveniji se zaostruje, čeprav je do rednih volitev še vsaj dobrega pol leta. Vladajoči so očitno malo pozno – ampak hej, bolje pozno kot nikoli, kajne – spoznali, da nebuloze tipa: vladali bomo, dokler se ne bomo naveličali, ciljamo na tri mandate in podobno, ne prinašajo volilnih zmag. Zato so vpregli vse sile. Ne v to, če je slučajno kdo zmotno pomislil, da bi naredili čim več za Slovenijo, ampak v to, kako bi si nagrabili čim več zase.
Komentar Domovina.je
Predvolilna vročica v Sloveniji se zaostruje, čeprav je do rednih volitev še vsaj dobrega pol leta. Vladajoči so očitno malo pozno – ampak hej, bolje pozno kot nikoli, kajne – spoznali, da nebuloze tipa: vladali bomo, dokler se ne bomo naveličali, ciljamo na tri mandate in podobno, ne prinašajo volilnih zmag. Zato so vpregli vse sile. Ne v to, če je slučajno kdo zmotno pomislil, da bi naredili čim več za Slovenijo, ampak v to, kako bi si nagrabili čim več zase.
Komentar Domovina.je
Prebrali smo komentar urednice Domovine Erike Ašič z naslovom Tudi ljudje bi radi živeli. V celoti si ga lahko preberete na naši spletni strani.
Komentar Domovina.je
Prebrali smo komentar urednice Domovine Erike Ašič z naslovom Tudi ljudje bi radi živeli. V celoti si ga lahko preberete na naši spletni strani.
Komentar Domovina.je
Komentar Domovina.je
Komentar Domovina.je
Tokrat smo poslušali o dogodkih preteklega tedna, ki se nam bodo vtisnili globoko v spomin. Sporočajo nam namreč o odnosu politikov do nas, do življenja, človekovega dostojanstva in našega naroda.
Komentar Domovina.je
Tokrat smo poslušali o dogodkih preteklega tedna, ki se nam bodo vtisnili globoko v spomin. Sporočajo nam namreč o odnosu politikov do nas, do življenja, človekovega dostojanstva in našega naroda.
Komentar Domovina.je
Na spletnem portalu Domovina.je so objavili komentar novinarja Nenada Glcksa, ki nosi naslov »Stisnjeni v primež vlade Roberta Goloba«. Med drugim je zapisal: »Zaradi dodatnih obremenitev plač iz naslova plačevanja dolgotrajne oskrbe z dvema odstotnima točkama se bo letos davčni primež zvišal že na 46,6 odstotka.«
Komentar Domovina.je
Na spletnem portalu Domovina.je so objavili komentar novinarja Nenada Glcksa, ki nosi naslov »Stisnjeni v primež vlade Roberta Goloba«. Med drugim je zapisal: »Zaradi dodatnih obremenitev plač iz naslova plačevanja dolgotrajne oskrbe z dvema odstotnima točkama se bo letos davčni primež zvišal že na 46,6 odstotka.«
Komentar Domovina.je
Avtorica v komentarju razmišlja o zaskrbljujoči zasvojenosti slovenskih najstnikov z marihuano in drugimi omamnimi snovmi. Po njenih besedah kajenje vejpov, uporaba fug in žvečljivega tobaka pri 15 letih nikakor ne more biti zdravo. Pri tem se sprašuje, zakaj mladi potrebujejo omamo. Česa imajo preveč ali premalo, da se tako pogosto odločajo za beg? Erika Ašič sklene, da so omame posledica stanja v družbi.
Komentar Domovina.je
Avtorica v komentarju razmišlja o zaskrbljujoči zasvojenosti slovenskih najstnikov z marihuano in drugimi omamnimi snovmi. Po njenih besedah kajenje vejpov, uporaba fug in žvečljivega tobaka pri 15 letih nikakor ne more biti zdravo. Pri tem se sprašuje, zakaj mladi potrebujejo omamo. Česa imajo preveč ali premalo, da se tako pogosto odločajo za beg? Erika Ašič sklene, da so omame posledica stanja v družbi.
Komentar Domovina.je
Po izkušnjah s trenutnim slovenskim premierjem vemo, da je količina laži, ki bruhajo iz njega, sorazmerna s težavami, v katerih se znajde. Večja je težava, bolj laže in zavaja javnost. S podpisom zaveze Slovenije na vrhu Nata za dvig izdatkov za obrambo na pet odstotkov BDP se je pred levo usmerjenimi slovenskimi volivci znašel v velikih težavah. Skladno s tem je v preteklih dneh ustvaril enormno količino laži.
Komentar Domovina.je
Po izkušnjah s trenutnim slovenskim premierjem vemo, da je količina laži, ki bruhajo iz njega, sorazmerna s težavami, v katerih se znajde. Večja je težava, bolj laže in zavaja javnost. S podpisom zaveze Slovenije na vrhu Nata za dvig izdatkov za obrambo na pet odstotkov BDP se je pred levo usmerjenimi slovenskimi volivci znašel v velikih težavah. Skladno s tem je v preteklih dneh ustvaril enormno količino laži.
Komentar Domovina.je
Kaj se je zgodilo v teh 34 letih, ko smo začeli s takim navdušenjem? Kot da bi nas nekaj vleklo navzdol. Brez sodelovanja še nobena skupnost ni obstala – niti zakon, niti družina, niti delovna skupina, kaj šele država.
Komentar Domovina.je
Kaj se je zgodilo v teh 34 letih, ko smo začeli s takim navdušenjem? Kot da bi nas nekaj vleklo navzdol. Brez sodelovanja še nobena skupnost ni obstala – niti zakon, niti družina, niti delovna skupina, kaj šele država.
Svetovalnica
Tokrat smo se bomo posvetili poletnemu branju – spregovorili smo o tem, kaj radi beremo, kako izbiramo knjige za dopust in koliko Slovenci sploh beremo v vročih mesecih in sicer. Naša gostja je bila Ana Zdravje, knjižničarka iz Mestne knjižnice Ljubljana, ki je z nami delila tudi aktualne bralne trende ter vpogled v to, kako se bralne navade spreminjajo.
Moja zgodba
V tokratni oddaji Moja zgodba smo predstavili pretresljive življenjske zgodbe sedmih pričevalk - političnih begunk, ki so ob koncu druge svetovne vojne iz strahu pred komunističnim nasiljem zapustile svojo domovino, Slovenijo. Njihove izkušnje so podrobno opisane v knjigi Čez ocean v novo življenje, ki jo je leta 2024 izdal Študijski center za narodno spravo.
Doživetja narave
Veliko več kot le pločevinasto konstrukcijo so pred 130 leti prinesli in sestavili na vrhu Triglava. Postavitvi Aljaževega stolpa in njegovemu pomenu za slovenski narod smo se posvetili v prvem delu, v nadaljevanju pa smo se spomnili še enega izjemnega podviga, ki je slovenski alpinizem postavil ob bok svetovnim velesilam: ob 50-letnici Makaluja so spregovorili nekateri akterji tega zgodovinskega vzpona. V zaključku smo namignili še na dve aktualni spodbudi za obiskovanje vrhov v tem poletju.
Naš pogled
»Statistika poroča, da najstniki v povprečju gledajo v zaslone 8 ur in 36 minut na dan. Telefoni so nam ukradli otroke. Zato jim jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo.«
Komentar tedna
Tako se je leta 1931 spraševal Albert Einstein. Tako kot Freud je poskušal ugotoviti, ali obstaja način, kako rešiti človeštvo pred grožnjo nove svetovne vojne. Odgovora seveda nista našla. Freud je umrl tri tedne po nemški invaziji na Poljsko, 1. 9. 1939, Einstein pa leta 1955, tri mesece pred deseto obletnico napada Američanov z atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki, 6. in 9. avgusta 1945.
Komentar je pripravil Milan Knep, tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije.
Radijski roman
V prvem delu romana Pot do Resnice smo slišali zgodbo Aninega otroštva. Avtorica romana, ki je izšel pri založbi ognjišče je Ana S. T.
Ob radijskem ognjišču
V oddaji z zimzeleno glasbo, ki jo vrtimo tudi z vinilnih plošč, smo odšli v šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta minulega stoletja … Spomnili smo se tudi Gabi Novak. Povabili smo vas k sodelovanju z glasbenimi spomini.
0:01:13_JOŽICA SVETE - NAJINO IN NAŠE MORJE
0:06:15_GABI NOVAK - VINO I GITARE
0:09:51_MARIA MCKEE - SHOW ME HEAVEN
0:14:32_Stane Mancini - Mandolina
0:19:08_Mario Tessuto - Lisa Dagli Occhi Blu
0:20:49_GABI NOVAK - DUGA JE DUGA NOČ
0:24:40_ELVIS PRESLEY - CANT HELP FALLING IN LOVE
0:28:31_ANDREJ ŠIFRER - KO ZVONOVI ZAPOJO
0:33:12_GABI&ARSEN - PJESNIKOVA ŽENA
0:36:33_ANGELA WIEDEL - SANTA MARIA DELLA MONTAGNA
0:40:35_Nino Robić - Zemlja Pleše
0:43:05_Radojka Šverko - Kud plovi ovaj brod
0:45:56_GIANNI MORANDI - NOTTE DI FERRAGOSTO
0:48:42_QUEEN - HEAVEN FOR EVERYONE
0:56:33_NICOLA DI BARI - LA PRIMA COSA BELLA
0:59:44_IRENA VRČKOVNIK - IL TEMPO PASSATO
1:05:21_BETI JURKOVIČ - SPOMIN
1:08:27_TOM JONES - I`M COMING HOME
1:16:39_Vice Vukov - Zvona moga grada
1:20:51_GIGLIOLA CINQUETTI - NON NO LETA
1:24:38_Duo sa Kvarnera - Mandoline u noći
1:28:02_DOMINIK KRT FRANC JUVAN - PODOBICA
Via positiva
Blizu najstarejšega mesta v Sloveniji je poseben park prostoživečih živali Destrnik, na domačiji družine Horvat. Z Aleksandrom smo se sprehodili po njem in v oddaji opozorili na pomen izobraževanja, obveščanja in skrbi za ogrožene živalske vrste.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.