Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Komentar Domovina.je
Kaj se je zgodilo v teh 34 letih, ko smo začeli s takim navdušenjem? Kot da bi nas nekaj vleklo navzdol. Brez sodelovanja še nobena skupnost ni obstala – niti zakon, niti družina, niti delovna skupina, kaj šele država.
Komentar Domovina.je
Kaj se je zgodilo v teh 34 letih, ko smo začeli s takim navdušenjem? Kot da bi nas nekaj vleklo navzdol. Brez sodelovanja še nobena skupnost ni obstala – niti zakon, niti družina, niti delovna skupina, kaj šele država.
Komentar Domovina.je
Nenad Glücks v komentarju za Domovino razmišlja, da bi lahko zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek postal temelj za dogovor o nenapadanju med desnosredinskimi strankami pred volitvami 2026. Brez tega bi levi pol, kljub slabi vladavini Roberta Goloba, lahko znova prevzel oblast. Kritičen je do razdrobljenosti na desnici, pogojevanj sodelovanja in pomanjkanja širše privlačnosti SDS-ove medijske sfere. Poudarja potrebo po odgovornem sodelovanju in preseganju izključevanja.
Komentar Domovina.je
Nenad Glücks v komentarju za Domovino razmišlja, da bi lahko zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek postal temelj za dogovor o nenapadanju med desnosredinskimi strankami pred volitvami 2026. Brez tega bi levi pol, kljub slabi vladavini Roberta Goloba, lahko znova prevzel oblast. Kritičen je do razdrobljenosti na desnici, pogojevanj sodelovanja in pomanjkanja širše privlačnosti SDS-ove medijske sfere. Poudarja potrebo po odgovornem sodelovanju in preseganju izključevanja.
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine Erika Ašič se v tokratnem komentarju sprašuje »Koliko točk si pa ti vreden?« Med drugim zapiše: »Skozi celoten šolski sistem mladim dopovedujemo, da je pomembno pridobivati točke. Ne znanja, veščin in kakovostnega razumevanja temeljnih konceptov – med tem in ocenami (pre)večkrat sploh ni kakšne posebne povezave. Zasuli smo jih s količino, kar jim preprečuje, da bi razvili kakovost. Pridobivanje točk smo pomaknili tudi navzdol po osnovnošolski vertikali.« zapiše Erika Ašič.
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine Erika Ašič se v tokratnem komentarju sprašuje »Koliko točk si pa ti vreden?« Med drugim zapiše: »Skozi celoten šolski sistem mladim dopovedujemo, da je pomembno pridobivati točke. Ne znanja, veščin in kakovostnega razumevanja temeljnih konceptov – med tem in ocenami (pre)večkrat sploh ni kakšne posebne povezave. Zasuli smo jih s količino, kar jim preprečuje, da bi razvili kakovost. Pridobivanje točk smo pomaknili tudi navzdol po osnovnošolski vertikali.« zapiše Erika Ašič.
Komentar Domovina.je
Napadi jurišnic z levega političnega pola na nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ki si je drznil povedati svoje mnenje, da Izrael v Gazi ne izvaja genocida, so v funkciji zavržnega prizadevanja za uporabo tega konflikta za pridobivanje volilne podpore v Sloveniji. Pri tem pritlehnem početju prednjači primitivna predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.
S temi besedami je svoj komentar na portalu Domovina.je začel Nenad Glücks.
Komentar Domovina.je
Napadi jurišnic z levega političnega pola na nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ki si je drznil povedati svoje mnenje, da Izrael v Gazi ne izvaja genocida, so v funkciji zavržnega prizadevanja za uporabo tega konflikta za pridobivanje volilne podpore v Sloveniji. Pri tem pritlehnem početju prednjači primitivna predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.
S temi besedami je svoj komentar na portalu Domovina.je začel Nenad Glücks.
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine Erika Ašič je v tokratnem komentarju med drugim zapisala: »Če kot narod ne razrešimo svoje preteklosti, ne moremo naprej. To je kot gnojna rana, čez katero smo zalepili obliž, da se ne vidi in ne vonja – toda spodaj gnije, se zažira vedno globlje ter vedno bolj smrdi. Dokler rana ni očiščena, se ne more začeti zdraviti.«
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine Erika Ašič je v tokratnem komentarju med drugim zapisala: »Če kot narod ne razrešimo svoje preteklosti, ne moremo naprej. To je kot gnojna rana, čez katero smo zalepili obliž, da se ne vidi in ne vonja – toda spodaj gnije, se zažira vedno globlje ter vedno bolj smrdi. Dokler rana ni očiščena, se ne more začeti zdraviti.«
Komentar Domovina.je
Nenad Glücks je v tokratnem komentarju na portalu Domovina med drugim zapisal: Med slabimi kazalniki velja omeniti, da so se bruto investicije v osnovna sredstva znižale za 5,1 odstotka, enak padec je bil tudi v prejšnjem četrtletju. Na Statističnem uradu RS so zapisali, da so k padcu BDP najbolj pripomogle zmanjšane investicije v gradbeništvu. In kako se je na te ugotovitve odzval minister za finance Klemen Boštjančič? Kot je dejal na TV Slovenija, ga je znižanje BDP presenetilo, posebej pa je presenečen nad podatkom o velikem padcu investicij v gradbeništvu, češ da imamo vendar zdaj toliko gradbenih investicij, da ni dovolj delavcev za vse.
Komentar Domovina.je
Nenad Glücks je v tokratnem komentarju na portalu Domovina med drugim zapisal: Med slabimi kazalniki velja omeniti, da so se bruto investicije v osnovna sredstva znižale za 5,1 odstotka, enak padec je bil tudi v prejšnjem četrtletju. Na Statističnem uradu RS so zapisali, da so k padcu BDP najbolj pripomogle zmanjšane investicije v gradbeništvu. In kako se je na te ugotovitve odzval minister za finance Klemen Boštjančič? Kot je dejal na TV Slovenija, ga je znižanje BDP presenetilo, posebej pa je presenečen nad podatkom o velikem padcu investicij v gradbeništvu, češ da imamo vendar zdaj toliko gradbenih investicij, da ni dovolj delavcev za vse.
Komentar Domovina.je
V nedeljo smo na referendumu odločali o dodatkih k pokojninam za tiste, ki bi jih imenovali umetnike. Nekateri smo šli na volišča, večina ne. Po zelo odločni zavrnitvi novega zakona poslušamo neverjetne izjave in interpretacije rezultatov s strani predsednika vlade, ministrice za kulturo in njunih sodelavcev.
Komentar Domovina.je
V nedeljo smo na referendumu odločali o dodatkih k pokojninam za tiste, ki bi jih imenovali umetnike. Nekateri smo šli na volišča, večina ne. Po zelo odločni zavrnitvi novega zakona poslušamo neverjetne izjave in interpretacije rezultatov s strani predsednika vlade, ministrice za kulturo in njunih sodelavcev.
Komentar Domovina.je
Pred nami sta dva praznika upora. Prvi je v nedeljo, 11. maja, ko bo referendum, na katerem bomo volivci odločili, ali naj vladni zakon o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke pade ali ne. Drugi je 13. maja, na dan, ko se je leta 1941 na Slovenskem začel resnični oboroženi boj zoper (italijanskega) okupatorja. Temu so se prvi uprli tigrovci, ne pa komunisti, kot lažnivo razglašajo.
Komentar Domovina.je
Pred nami sta dva praznika upora. Prvi je v nedeljo, 11. maja, ko bo referendum, na katerem bomo volivci odločili, ali naj vladni zakon o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke pade ali ne. Drugi je 13. maja, na dan, ko se je leta 1941 na Slovenskem začel resnični oboroženi boj zoper (italijanskega) okupatorja. Temu so se prvi uprli tigrovci, ne pa komunisti, kot lažnivo razglašajo.
Naš gost
Prof. dr. Marija Strojnik (Scholl) razvija tehnike optičnega inženiringa, vključno z infrardečimi in interferometričnimi metodami v podporo rešitvam različnih izzivov. Eden izmed teh je predlog za iskanje planetov zunaj našega sončnega sistema. Je prva ženska, ki je doktorirala na Fakulteti za optično znanost Univerze v Arizoni. Magistrirala je iz fizike, optike in inženiringa. Je častna članica več organizacij, od letos tudi Inženirske akademije Slovenije. Prejela je nagrado za zasnovo, implementacijo in demonstracijo avtonomne tehnike za inteligentno optično navigacijo, ki je bila prvič uporabljena pri Nasini misiji na Saturn. Letos je prejela Richardsonove medalje za inženirske dosežke ameriškega optičnega društva. Bila je urednica znanstvenih revij. Je članica Mehiške akademije znanosti in umetnosti ter zaslužna mehiška narodna znanstvenica.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 30. junij 2025 ob 05-ih
Slovencem po svetu in domovini
Izseljensko društvo Slovenija v svetu pripravlja 31. Tabor Slovencev po svetu. Generalni tajnik Boštjan Kocmur je povedal, da se bodo lotili 80-letnice povojnega begunstva. Sveto mašo za Slovence doma in po svetu bo daroval škof Anton Jamnik, pri okrogli mizi z naslovom 80 let zvestobe in ustvarjalnosti bodo sodelovali dr. Zdravko Inzko, Jernej Dobovšek in Martin Brecelj. V kulturnem programu bodo sodelovali maturantje iz Argentine Rast 54, Gledališka skupina Slovenska vas in Folklorna skupina Pristava iz Argentine. Tabor bo potekal to nedeljo popoldne v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani.
Spoznanje več, predsodek manj
Gost oddaje Spoznanje več predsodek manj je bil p. Branko Cestnik. Med drugim smo govorili o 80 letnici konca 2. svetovne vojne, o Perziji in judovstvu, ki sta povezana že 2500 let, pa o umetni inteligenci. Seveda pa nismo mogli niti mimo največjega državnega praznika Dneva državnosti.
Svetovalnica
V času Svetovalnice smo vas tokrat vprašali, katerih tem naj se lotimo v prihodnje. Povedali ste nam, katere teme se vam zdijo najbolj potrebne, aktualne, čemu bi z veseljem prisluhnili, na kakšno vsebino bi morda tudi sami radi zastavili vprašanje.
Kulturni utrinki
V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled razstava z naslovom Neandertalčeva piščal - 60.000 let glasbe, ki so jo pripravili ob 30. obletnici odkritja najstarejšega glasbila na svetu. Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični pa ponuja v ogled razstavo »Stiški opat Jakob Reinprecht kot naročnik zgodnjebaročnih umetnin«. Avtorica je direktorica muzeja mag. Nataša Polajnar Frelih, ki se z razstavo pridružuje projektu Barok v Sloveniji.
Komentar Zanima.me
Življenje išče pot
S pomočjo tolmačke slovenskega znakovnega jezika Natašo Kordiš smo gostili gluho učiteljico likovne umetnosti in državljanske vzgoje mag. Petra Rezar. O njeni poti, o ovirah in polževem vsadku.
Svetovalnica
V času Svetovalnice smo vas tokrat vprašali, katerih tem naj se lotimo v prihodnje. Povedali ste nam, katere teme se vam zdijo najbolj potrebne, aktualne, čemu bi z veseljem prisluhnili, na kakšno vsebino bi morda tudi sami radi zastavili vprašanje.