V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
Lojze Wieser je slovenski narodni delavec in založnik iz Celovca. Vodil je najprej založbo Drava, zadnjih več kot trideset let pa vodi svojo Založbo Wieser. Za življenjsko delo na področju založništva za leto 2022 je prejel Schwentnerjevo nagrado. S svojim založniškim delom predstavlja most med slovensko, avstrijsko in nemško literaturo. Je tudi tenkočuten avtor, zagovornik miru in stališča, da sta jezik in kultura neodtujljivi človekovi pravici ter podlagi za medsebojno razumevanje. Prodoren slovenski narodni delavec je tudi avtor najboljše kuharske knjige na svetu s področja gastronomije “Svatba okusov - poroka Alp in Jadrana.” Zanimajo ga okusi našega širšega kulturnega prostora. Večkrat nagrajeni avtor knjig in dokumentarnih filmov pravi, da so tudi jedi poetičen izraz kulture, saj so se ljudje v preteklosti, včasih kljub hudemu pomanjkanju, znašli in zmogli ustvariti vrhunsko gastronomijo. Kako kultura izoblikuje človeka, je ena od osnovnih niti pogovora z njim.
Lojze Wieser je slovenski narodni delavec in založnik iz Celovca. Vodil je najprej založbo Drava, zadnjih več kot trideset let pa vodi svojo Založbo Wieser. Za življenjsko delo na področju založništva za leto 2022 je prejel Schwentnerjevo nagrado. S svojim založniškim delom predstavlja most med slovensko, avstrijsko in nemško literaturo. Je tudi tenkočuten avtor, zagovornik miru in stališča, da sta jezik in kultura neodtujljivi človekovi pravici ter podlagi za medsebojno razumevanje. Prodoren slovenski narodni delavec je tudi avtor najboljše kuharske knjige na svetu s področja gastronomije “Svatba okusov - poroka Alp in Jadrana.” Zanimajo ga okusi našega širšega kulturnega prostora. Večkrat nagrajeni avtor knjig in dokumentarnih filmov pravi, da so tudi jedi poetičen izraz kulture, saj so se ljudje v preteklosti, včasih kljub hudemu pomanjkanju, znašli in zmogli ustvariti vrhunsko gastronomijo. Kako kultura izoblikuje človeka, je ena od osnovnih niti pogovora z njim.
Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura-Natura Slovenija je objavilo razpis za priznanja Naša Slovenija. O tem smo se pogovarjali s predsednikom Slavkom Mežkom. Razpis je odprt je do 3. maja, podelitev priznanj pa bo v Svečah na Koroškem.
Gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura-Natura Slovenija je objavilo razpis za priznanja Naša Slovenija. O tem smo se pogovarjali s predsednikom Slavkom Mežkom. Razpis je odprt je do 3. maja, podelitev priznanj pa bo v Svečah na Koroškem.
V Bologni je bil nedavno sejem nabožnih predmetov, ki sta ga obiskala tudi Jernej Hrovatin in Tanja Štuhec iz knjigarne Ognjišče. Vprašali smo ju o dediščini verske opreme in če je napredek viden tudi na omenjenem področju.
V Bologni je bil nedavno sejem nabožnih predmetov, ki sta ga obiskala tudi Jernej Hrovatin in Tanja Štuhec iz knjigarne Ognjišče. Vprašali smo ju o dediščini verske opreme in če je napredek viden tudi na omenjenem področju.
Lado Rot je v otroštvu preživljal počitniški čas na Pokljuki, kjer se je začela njegova ljubezen do gobarjenja in narave sploh. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu in novi ideji obujanja ter ohranjanja gobarskega znanja prednikov.
Lado Rot je v otroštvu preživljal počitniški čas na Pokljuki, kjer se je začela njegova ljubezen do gobarjenja in narave sploh. Pogovarjali smo se o drugačnem pristopu in novi ideji obujanja ter ohranjanja gobarskega znanja prednikov.
Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc je najstarejša folklorna skupina v Sloveniji in pomemben del slovenskega pustnega časa. Ob devetdesetletnici delovanja, ki so jo obeležili lani, so mladi člani tisti, ki ohranjajo in skrbijo za izročilo. Vodi jih Tina Urih, s katero smo se pogovarjali. V pustnem času so poznani kot Cirkuški ploharji zaradi običaja vleke borovega ploha, ki so ga uspešno vpisali tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS.
Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc je najstarejša folklorna skupina v Sloveniji in pomemben del slovenskega pustnega časa. Ob devetdesetletnici delovanja, ki so jo obeležili lani, so mladi člani tisti, ki ohranjajo in skrbijo za izročilo. Vodi jih Tina Urih, s katero smo se pogovarjali. V pustnem času so poznani kot Cirkuški ploharji zaradi običaja vleke borovega ploha, ki so ga uspešno vpisali tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS.
Iz vasi, od koder izvira najbolj priljubljena in prepoznavna tradicionalna pustna maska, so prišli v »belo Ljubljano«, tudi na Radio Ognjišče, koranti. V njih je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Izdelujejo jih posebni mojstri.
»Izvirni korant je doma v vasi Markovci. Oblečen je v ovčjo kožo, v masko, ki je za nekoga grozljiva za drugega ponos, v gamaše, oziroma v »štucnje«, kot jim rečemo pri nas, pa v črne čevlje z raznobarvnimi vezalkami. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Glavna oprema koranta pa je »ježevka«, po eni strani služi zavarovanju, po drugi strani pa se nanjo navezujejo robci. Korant, ki jih od deklet zbere največ, je »naj korant« v tistem letu. Ta naša korantija je preplavila Slovenijo, kar je škoda. Kajti, če hočemo videti prave beneške maske, moramo priti v Benetke, tako bi bilo prav tudi, če bi hoteli videti pravega koranta, bi morali priti v Markovce. Ampak, žal tako je, na to ne moremo vplivati. Smo pa mi zdaj tu na obisku v vaših radijskih prostorih vsi rojeni Markovčani, tako da boljšega originala od tega ni.
Med skupino korantov je bil tudi lik tako imenovanega »hudičeka«, ki ima več nalog. Najpomembnejša je usmerjanje korantov, ker ti ne vidijo dobro, da jih potegne za kožuh in pomaga pri varnem prestopu čez prag. Usmerja jih tudi v gneči, pazi nanje, da so varni na poteh in jih na cestah ne povozi kakšen avto. »Ima pa »hudiček« še nekaj drugih zelo važnih nalog«, je skrivnostno in nagajivo hudomušno pripomnil mož, preoblečen v ta lik, in Juretov sogovornik ob obisku korantov Radia Ognjišče.
Pravilo, kdaj korant sme sneti masko, je takšno, da se lahko odkrije v hiši svojega dekleta. Zavese na oknih so se zagrnile, tako nihče ni vedel, kdo je. Resnično je bila skrivnostna maska. Nekoč so si fantje zvonce okrog pasu celo zaklenili, zavezovali, da jih res nihče ni mogel sleči. Ker največja sramota za koranta je, če so mu uspeli sneti masko in ga razkrili.«
Običaj koranta je bil pred devetimi leti z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je povečati zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, spodbuditi njegovo ohranjanje.
»Mladina, ja, … moram reči, ne glede na elektroniko, korant še stalno »lavfa« analogno, »tak da«, ni se bati za prihodnost našega tako zvanega fašenka«, imamo mladino, imamo podmladek.«
“Fašenk” se konča na pepelnico točno ob polnoči. Če je kdo to prespal, ali kje obležal, si je moral zatlačiti papir v zvonce, da na poti do doma po vasi ni cingljalo.
Iz vasi, od koder izvira najbolj priljubljena in prepoznavna tradicionalna pustna maska, so prišli v »belo Ljubljano«, tudi na Radio Ognjišče, koranti. V njih je še vedno nekaj vzvišenega, mogočnega in skrivnostnega. Izdelujejo jih posebni mojstri.
»Izvirni korant je doma v vasi Markovci. Oblečen je v ovčjo kožo, v masko, ki je za nekoga grozljiva za drugega ponos, v gamaše, oziroma v »štucnje«, kot jim rečemo pri nas, pa v črne čevlje z raznobarvnimi vezalkami. Za pasom ima obešeno verigo s kravjimi zvonci. Glavna oprema koranta pa je »ježevka«, po eni strani služi zavarovanju, po drugi strani pa se nanjo navezujejo robci. Korant, ki jih od deklet zbere največ, je »naj korant« v tistem letu. Ta naša korantija je preplavila Slovenijo, kar je škoda. Kajti, če hočemo videti prave beneške maske, moramo priti v Benetke, tako bi bilo prav tudi, če bi hoteli videti pravega koranta, bi morali priti v Markovce. Ampak, žal tako je, na to ne moremo vplivati. Smo pa mi zdaj tu na obisku v vaših radijskih prostorih vsi rojeni Markovčani, tako da boljšega originala od tega ni.
Med skupino korantov je bil tudi lik tako imenovanega »hudičeka«, ki ima več nalog. Najpomembnejša je usmerjanje korantov, ker ti ne vidijo dobro, da jih potegne za kožuh in pomaga pri varnem prestopu čez prag. Usmerja jih tudi v gneči, pazi nanje, da so varni na poteh in jih na cestah ne povozi kakšen avto. »Ima pa »hudiček« še nekaj drugih zelo važnih nalog«, je skrivnostno in nagajivo hudomušno pripomnil mož, preoblečen v ta lik, in Juretov sogovornik ob obisku korantov Radia Ognjišče.
Pravilo, kdaj korant sme sneti masko, je takšno, da se lahko odkrije v hiši svojega dekleta. Zavese na oknih so se zagrnile, tako nihče ni vedel, kdo je. Resnično je bila skrivnostna maska. Nekoč so si fantje zvonce okrog pasu celo zaklenili, zavezovali, da jih res nihče ni mogel sleči. Ker največja sramota za koranta je, če so mu uspeli sneti masko in ga razkrili.«
Običaj koranta je bil pred devetimi leti z državnim odlokom razglašen za živo mojstrovino državnega pomena. Namen razglasitve je povečati zavedanje njegovega pomena na lokalni, regionalni in državni ravni, prepoznavnost ter predvsem, spodbuditi njegovo ohranjanje.
»Mladina, ja, … moram reči, ne glede na elektroniko, korant še stalno »lavfa« analogno, »tak da«, ni se bati za prihodnost našega tako zvanega fašenka«, imamo mladino, imamo podmladek.«
“Fašenk” se konča na pepelnico točno ob polnoči. Če je kdo to prespal, ali kje obležal, si je moral zatlačiti papir v zvonce, da na poti do doma po vasi ni cingljalo.
V Cerkljah ob Krki, kjer smo se v letu 2023 srečali s skupino poslušalk in poslušalcev ob tradicionalnem kolesarskem romanju, nas je pogostila tudi Helena Volčanšek z umetelno spečeno krušno dobroto - sončnico. Njena je posebna, ker je maslena in sladkega okusa, speče jo največkrat za posebne priložnosti.
V Cerkljah ob Krki, kjer smo se v letu 2023 srečali s skupino poslušalk in poslušalcev ob tradicionalnem kolesarskem romanju, nas je pogostila tudi Helena Volčanšek z umetelno spečeno krušno dobroto - sončnico. Njena je posebna, ker je maslena in sladkega okusa, speče jo največkrat za posebne priložnosti.
Na prvi dan letošnjega radijskega misijona je bila oddaja Moja zgodbe posvečena mučencu, salezijanskemu bogoslovcu Bernardu Štuhecu, ki je bila ena od žrtev totalitarizmov 20. stoletja. Ob koncu 2. sv. vojne je z domobranci odšel na Koroško. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. V oddaji Moja zgodba je o njegovem življenju spregovoril zgodovinar dr. Aleš Maver.
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.
V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.
Prvi gost v Misijonskem jutru, ki je v tem tednu potekal namesto Svetovalnice, je bil prefekt ljubljanskih bogoslovcev, dr. Matjaž Célarc. Govorili smo o moči Božje besede.
Brat Štefan Kožuh je drugi misijonski nagovor pripravil v Porcijunkuli, ki stoji v cerkvi sv. Marije Angelske pri Assisiju. Razmišljal je o moči Božje besede. Ko Jezus zagotovi, da bo z nami do konca časa, ostaja z nami na različne načine, vključno z besedo in zakramenti, je dejal. Ob sklepu misijonskega nagovora je nakazal, na kakšen način naj se lotimo branja Svetega pisma.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče