Z vodjo hiše Ljubhospic Tatjano Fink smo v julijskem Nedeljskem klepetu govorili o prostvoljcih, kI v hiši Ljubhospic spremljajo umirajoče.

Jon Kanjir deli ganljivo zgodbo o pomenu spoštovanja želja umirajočih ter poudarja vlogo prisotnosti in podpore v palijativni oskrbi. Izpostavlja, da je ključno ustvarjanje smiselnih trenutkov med oskrbo ter spoštovanje želja umirajočih za dostojno slovo in olajšanje procesa žalovanja. Prostovoljstvo pri Hospicu kot način ustvarjanja povezanih skupnosti in izboljšanja kakovosti življenja v vseh fazah. Spodbuja k prostovoljnim dejavnostim in deljenju talentov za bolj srečno življenje in preprečevanje osamljenosti.

Smo v tednu pred referendumom o možnosti uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki mu verske skupnosti v Sloveniji skupno nasprotujejo. Kako doživljajo svoje zadnje obdobje življenja neozdravljivo bolni nam je približala voditeljica Ljubhospica Tatjana Fink. Po njenih besedah se trpljenja večkrat bolj bojijo svojci, kot pa umirajoči: In tisti, ki se tako bojijo tega neznosnega trpljenja, ki vodi človeka v smrt in o katerem se v zadnjem času veliko govori v slovenski družbi, mislim, da niso nikoli bili zelo zraven nekega umirajočega človeka.« 

Ob bližnjem odločanju na referendumu tudi o samomoru z medicinsko pomočjo smo v premislek, da bi vedeli, o čem odločamo, povabili v studio Jona Kanjirja, sodelavca radia, mladega moža številnih zanimanj, tudi prostovoljca pri Slovenskem društvu Hospic. Šele ob postelji umirajočega pogosto spoznamo, kaj v življenje šteje, pravi Jon. Povedal je, kako se uči o življenju, ko spremlja umirajoče in žalujoče, zakaj ob spremljanju umirajočih še bolj ljubi življenje.   

Z nami je svoja razmišljanja in spoznanja o življenju, ki jih je dobila tudi s spremljanjem umirajočih, delila učiteljica biologije na Gimnaziji in veterinarski šoli v Ljubljani Mihaela Terkov. 

Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.

Uvodoma smo prisluhnili duhovnemu nagovoru, ki ga je pripravil nadškof Anton Stres. Nadaljevali smo z molitvijo prvih nedeljskih večernic 5. postne nedelje in z molitvijo križevega pota, s katerim smo počastili spomin na mučeniško smrt božjega služabnika Danijela Halasa, ki je 16. marca leta 1945 daroval svoje življenje za Kristusa. Med premišljevanjem postaj križevega pota pa smo imeli v mislih molitveni namen papeža Frančiška za marec: molimo za tiste, ki na različnih koncih sveta tvegajo življenje za evangelij, da bi navdihnili Cerkev z lastnim pogumom in misijonarskim poletom. Zadnje dejanje duhovnega večera je bila Radijska kateheza za bolnike. Naš gost je bil salezijanec Franc Šenk, ki je spregovoril o tem, kakšna naj bo molitev z bolnikom ali z umirajočim. Ovrednotil je tudi pomen darovanja trpljenja trpečemu Kristusu ter podal tudi nekaj načinov molitve, ki pomagajo v času bolezni, slabosti in slabega počutja. 

Tokratni gost, salezijanec g. Franc Šenk, je spregovoril o tem, kakšna naj bo molitev z bolnikom ali z umirajočim. Ovrednotil je tudi pomen darovanja trpljenja trpečemu Kristusu ter podal nekaj praktičnih načinov molitve, ki nam pomagajo v času bolezni, slabosti in slabega počutja.