Z vodjo hiše Ljubhospic Tatjano Fink smo v julijskem Nedeljskem klepetu govorili o prostvoljcih, kI v hiši Ljubhospic spremljajo umirajoče.

Jon Kanjir deli ganljivo zgodbo o pomenu spoštovanja želja umirajočih ter poudarja vlogo prisotnosti in podpore v palijativni oskrbi. Izpostavlja, da je ključno ustvarjanje smiselnih trenutkov med oskrbo ter spoštovanje želja umirajočih za dostojno slovo in olajšanje procesa žalovanja. Prostovoljstvo pri Hospicu kot način ustvarjanja povezanih skupnosti in izboljšanja kakovosti življenja v vseh fazah. Spodbuja k prostovoljnim dejavnostim in deljenju talentov za bolj srečno življenje in preprečevanje osamljenosti.

Smo v tednu pred referendumom o možnosti uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki mu verske skupnosti v Sloveniji skupno nasprotujejo. Kako doživljajo svoje zadnje obdobje življenja neozdravljivo bolni nam je približala voditeljica Ljubhospica Tatjana Fink. Po njenih besedah se trpljenja večkrat bolj bojijo svojci, kot pa umirajoči: In tisti, ki se tako bojijo tega neznosnega trpljenja, ki vodi človeka v smrt in o katerem se v zadnjem času veliko govori v slovenski družbi, mislim, da niso nikoli bili zelo zraven nekega umirajočega človeka.« 

V februarskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Spregovorila je o pomenu spremljanja umirajočih, ki je nenadomestljivo za umirajočega in obenem zelo dragoceno za spremljevalca. V oddaji tudi o tem, zakaj žalovanje postaja še večji tabu od umiranja in zakaj šele z zavedanjem minljivosti začnemo bolj polno živeti.

V tokratni rubriki smo podali razmišljanje o dostojanstvu človeka, ki mu ga ne more odvzeti niti demenca ali duševna motnja, čeprav nekateri filozofi zagovarjajo stališče, da ima človek dostojanstvo le takrat, ko je priseben, ko izraža svoje potrebe in ko je koristen. Diametralno drugače razmišljajo sodelavci Ljubhospica, kjer ne zagovarjajo evtanazije ali samomora s pomočjo, ker iz izkušnje vedo, da nihče ne prosi za to, če je poskrbljeno za lajšanje bolečin in sočutno bližino. Vodja hiše Tatjani Fink.

Dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju. To je temeljna misel vseh, ki v Hiši Ljubhospica skrbijo za umirajoče. Skrbijo pa tudi za njihove svojce, jim omogočajo prostor in priložnost za slovo od najdražjih. Zato je vodja hiše Tatjana Fink spregovorila o kulturi poslavljanja.

Letošnji junij je čudovit mesec, poln življenja. Vse cveti, kmetje kosijo travo, na cestah so kolesarji, zjutraj nas prebuja sonce … A prav to življenje se pretaka tudi v Hiši Ljubhospica, kjer s konkretno ljubeznijo skrbijo za tiste, ki se poslavljajo s tega sveta. Zato vodja Hiše Tatjana Fink pravi, da to ni hiša smrti temveč hiša življenja.

Letošnji cikel oddaj Nedeljski klepet zaokrožujemo s pogovorom s Tatjano Fink, vodjo hiše Ljubhospica, s katero smo se pogovarjali o tem, kako gleda na življenje po večletnem spremljanju umirajočih, kaj je bistveno za to, da umremo brez strahu, o pomenu žalovanja, ki ga žal vedno bolj izrinjamo iz našega življenja pa tudi o prostovoljcih, ki delujejo v okviru hiše.