»Mnogo našega dela bo lahko nadomestila umetna inteligenca, osebnih pričevanj pa ne,« mi je nedavno nekdo dejal v pogovoru. Zamislila sem se: res si bo lahko umetna inteligenca osebne zgodbe izmislila, vendar pristnega osebnega stika, ki je bistveno za pričevanje, ne bo mogla nadomestiti. Nedavno je na njene pasti v svoji prvi okrožnici opozoril papež Leon XIV.

“…predstavitve ministrskih kandidatov vse po vrsti kažejo, da oblast prevzemajo umirjeni, trezni in sposobni ljudje, ki vedo kaj hočejo, ki vedo, kaj so prioritete in ki zares želijo delati za dobro nas vseh, za dobro naše dežele Slovenije.”

Sestavljanje nove slovenske vlade po zadnjih parlamentarnih volitvah je pokazalo marsikaj. Predvsem pa to, da je v politiki še vedno mogoče povezovati. Da je mogoče preseči razlike, zamere, ego in parcialne interese, če obstaja jasen cilj – bolj normalna, razvojna in urejena Slovenija. Prav to je v teh tednih dokazal Janez Janša. Marsikdo ga je že politično odpisoval, marsikdo je govoril, da ne more več povezati sredine in desnice. A rezultat govori drugače. Uspelo mu je za isto mizo pripeljati SDS, introjčekNSi, SLS, Fokus, Demokrate ter tudi Resnico. Stranke, ki imajo med seboj razlike, različne poudarke in različne politične zgodbe. Toda vse so očitno razumele nekaj zelo preprostega: da je Slovenija po zadnjih letih eksperimentiranja, ideoloških obračunavanj in političnega aktivizma potrebovala spremembo smeri.

V rubriki je Marjana Debevec delila svoje spomine na obisk sv. papeža Pavla II. v Sloveniji pred 30. leti, ko je bila del skupine plesalcev na srečanju z mladimi v Postojni. Spregovorila pa je tudi o tem, v čem jo danes poljski papež navdihuje.

Do Ritma srca je le še 9 dni, priprave so v polnem zamahu …

Jezus Kristus se je rodil okoli leta nič in dogodek se je zdel dovolj pomemben, da po njem še danes štejemo leta. Kaj vse se je zgodilo do leta Gospodovega 1945, ko je tolpa revolucionarjev določila in odločila, da bomo od tega časa naprej, leta šteli tako, kot bodo oni ukazali! Zgodovino namreč pišejo zmagovalci in ker smo zmagali in ker vladamo, bo vse tako, kot bomo ukazali in zapovedali …

»Smo pripravljeni prisluhniti resnici, tudi če bo zaradi nje ogroženo naše udobje, ali pa v prostor vržemo brezoblično vprašanje: «Kaj je resnica?» in si kot lastnik teh besed, v znak brezbrižnosti, umijemo roke?«
Vprašanje v Našem pogledu zastavlja avtor Tadej Sadar, ki nadaljuje, da so mnoge vojne: »povezane z nezmožnostjo človeka, da bi se odpovedal najmanjši pridobljeni dobrini.«

Včasih me spremljanje dnevnih novic, neresno, neodgovorno in nevarno ravnanje odločevalcev, spravi v velike skrbi za prihodnost, ampak poskušam tudi te skrbi prepustiti v Božje roke. Enkrat sem nekje prebrala, da če skrbiš, je kot, da moliš, da se bo zgodilo nekaj slabega, zato poskušam odmisliti hude misli. Marsikdaj je težko razločevati, kaj je še moja odgovornost in kaj ne več, zato je na tem mestu čas za molitev za notranji mir: O, Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!