Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, strahov in sramu.
Ljudje potrebujemo vez z drugimi, stiki nas osmišljajo. Zato je razhod lahko za mnoge zelo boleč in nekatere zlomi. Ste pravkar s težkim srcem odšli iz zveze, ali pa ste morali sprejeti odhod partnerja, ste že dolgo ločeni, a imate občutek, da še ne morete zadihati? Se vam zdi, da ne boste nikoli več zaživeli polno in radostno? Pogovarjali smo se z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki tudi iz svojih izkušenj pomaga posameznikom iz malodušja, strahov in sramu.
Ko poidejo drva, ogenj ugasne, ko ni podpihovalca, preneha prepir (Pregovori 26, 20).
Ko poidejo drva, ogenj ugasne, ko ni podpihovalca, preneha prepir (Pregovori 26, 20).
Spomladi se zgostijo državni prazniki, kar vedno prinese s sabo tudi prepire. Nič čudnega: Gre za 27. april in 1. maj in 9. maj in zdaj še za 17. maj… Sami dnevi, ki imajo v temeljih toliko ideološkega, tudi mitološkega naboja, da kličejo po izmenjavi besed. Mnogi mislijo, da tudi po novem premisleku, popravljanju, celo ukinjanju. Spomin na žrtve komunizma je bil pravkar ukinjen. Vlada mu je pristrigla peruti, na korespondenčni seji! Tik pred zdajci! In celo med pomembno mednarodno konferenco o genocidu in podobnih nečloveških dejanjih!
Spomladi se zgostijo državni prazniki, kar vedno prinese s sabo tudi prepire. Nič čudnega: Gre za 27. april in 1. maj in 9. maj in zdaj še za 17. maj… Sami dnevi, ki imajo v temeljih toliko ideološkega, tudi mitološkega naboja, da kličejo po izmenjavi besed. Mnogi mislijo, da tudi po novem premisleku, popravljanju, celo ukinjanju. Spomin na žrtve komunizma je bil pravkar ukinjen. Vlada mu je pristrigla peruti, na korespondenčni seji! Tik pred zdajci! In celo med pomembno mednarodno konferenco o genocidu in podobnih nečloveških dejanjih!
Vem, da je marsikdo začuden, ko te zagleda, kjer bi te najmanj …
Vem, da je marsikdo začuden, ko te zagleda, kjer bi te najmanj …
Boljši je zalogaj suhega kruha v miru kakor hiša, polna mesa, v prepiru (Pregovori 17, 1).
Boljši je zalogaj suhega kruha v miru kakor hiša, polna mesa, v prepiru (Pregovori 17, 1).
Da bi lahko živeli in uresničili kitico naše državne himne: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«; je nujno potrebno spet oživeti eno kitico prej, ki pravi: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere«! Da bi bili tolerantni in spoštljivi do drugih narodov in kultur, se moramo naučiti ljubiti, spoštovati in biti ponosni na svoj narod, svojo kulturo in svojo zgodovino.
Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.
Da bi lahko živeli in uresničili kitico naše državne himne: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«; je nujno potrebno spet oživeti eno kitico prej, ki pravi: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere«! Da bi bili tolerantni in spoštljivi do drugih narodov in kultur, se moramo naučiti ljubiti, spoštovati in biti ponosni na svoj narod, svojo kulturo in svojo zgodovino.
Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.
Viktor Blažič je bil avtor s pristranskimi poročili o Bližnjem vzhodu, ki so razkrila manipulacije v medijih med Jom Kipursko vojno leta 1973. Kljub cenzuri je vztrajal pri objavljanju resnice, kar je sprožilo konflikt z vodstvom uredništva.
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.
Na prvi dan letošnjega radijskega misijona je bila oddaja Moja zgodbe posvečena mučencu, salezijanskemu bogoslovcu Bernardu Štuhecu, ki je bila ena od žrtev totalitarizmov 20. stoletja. Ob koncu 2. sv. vojne je z domobranci odšel na Koroško. Nazadnje so ga videli kot ujetnika na Teharjah, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. V oddaji Moja zgodba je o njegovem življenju spregovoril zgodovinar dr. Aleš Maver.
Zakaj se zdi, da današnja mlada generacija ne vidi smisla in se njeno uporništvo pogosto ne kaže v tem, da bi nekaj v družbi spremenili na bolje? Nase opozarjajo z duševnimi stiskami, ki so v porastu. Je lahko vzgoja za kreposti eden od načinov, da popravimo tečaje, s katerih je padel svet?
Ameriški podatki o duševnem zdravju najstnikov kažejo, da je vsaka tretja najstnica v zadnjem letu resno premišljevala o samomoru, stopnja depresije pa se je v zadnjem desetletju podvojila pri vseh najstnikih. Strokovnjaki izpostavljajo naslednje rešitve: zdrava prehrana, gibanje v naravi in medsebojni odnosi. S pomočjo spletne strani Aleteia.si smo že lani pripravili dva prispevka s to tematiko in smo ju ob tednu katoliškega šolstva ponovili.
Brat Štefan Kožuh je drugi misijonski nagovor pripravil v Porcijunkuli, ki stoji v cerkvi sv. Marije Angelske pri Assisiju. Razmišljal je o moči Božje besede. Ko Jezus zagotovi, da bo z nami do konca časa, ostaja z nami na različne načine, vključno z besedo in zakramenti, je dejal. Ob sklepu misijonskega nagovora je nakazal, na kakšen način naj se lotimo branja Svetega pisma.
Štiridesetdnevni čas po razposajenem in norčavem pustu do velike noči ljudem prinaša post, čas odrekanja, premišljevanja in molitve. Čas ko se življenje nagne k skromnosti, umirjenosti in tišini. V sklopu letošnjega radijskega misijona smo za tokratno uro, namenjene slovenski ljudski glasbi, izbrali nabožne, pripovedne in postne pesmi, vezane na predvelikonočni čas.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
V Galeriji Družina v Ljubljani prav v teh trenutkih poteka zaprtje razstave Vincenca Gotthardta Na robu barve, avtor bere iz svojega romana Na drugem koncu sveta, za glasbeno spremljavo skrbi Ljubljanski trio. Še do 6. aprila bo v Ljubljani na ogled razstava slikarja in fotografa z avstrijske Koroške Karla Vouka Skrito in razkrito, in sicer v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in v Video galeriji KLET. V prvem delu so predstavljene antropomorfne maske, ki jih ustvarja iz kartonske embalaže, v drugem kratki film Narava_Narava. Nocoj pa bodo v okviru tradicionalnih ponedeljkovih večerov Društva slovenskih izobražencev v Trstu v Peterlinovi dvorani predvajali dokumentarni film Dušana Moravca o Dušanu Jelinčiču Tržaške prikazni. Po filmu se bo s tržaškim pisateljem in alpinistom pogovarjal scenarist Robi Šabec.