Naš gost

VEČ ...|10. 2. 2024
Herta Maurer-Lausegger

Ker je bila prva, ki je  koroška slovenska narečja dokumentirala s kamero, ji upravičeno pravijo Pionirka avdiovizualne dialektologije. Sicer pa se jezikoslovka in etnologinja z avstrijske Koroške veliko posvečala bukovniku Andreju Šusterju Drabosnjaku, ukvarjala pa se je tudi s temami ljudske kulture, koroškega ljudskega pismenstva in večjezičnosti.

Herta Maurer-Lausegger

Ker je bila prva, ki je  koroška slovenska narečja dokumentirala s kamero, ji upravičeno pravijo Pionirka avdiovizualne dialektologije. Sicer pa se jezikoslovka in etnologinja z avstrijske Koroške veliko posvečala bukovniku Andreju Šusterju Drabosnjaku, ukvarjala pa se je tudi s temami ljudske kulture, koroškega ljudskega pismenstva in večjezičnosti.

spominživljenjekoroškazamejstvonarečjakameradrabosnjak

Naš gost

Herta Maurer-Lausegger

Ker je bila prva, ki je  koroška slovenska narečja dokumentirala s kamero, ji upravičeno pravijo Pionirka avdiovizualne dialektologije. Sicer pa se jezikoslovka in etnologinja z avstrijske Koroške veliko posvečala bukovniku Andreju Šusterju Drabosnjaku, ukvarjala pa se je tudi s temami ljudske kulture, koroškega ljudskega pismenstva in večjezičnosti.

VEČ ...|10. 2. 2024
Herta Maurer-Lausegger

Ker je bila prva, ki je  koroška slovenska narečja dokumentirala s kamero, ji upravičeno pravijo Pionirka avdiovizualne dialektologije. Sicer pa se jezikoslovka in etnologinja z avstrijske Koroške veliko posvečala bukovniku Andreju Šusterju Drabosnjaku, ukvarjala pa se je tudi s temami ljudske kulture, koroškega ljudskega pismenstva in večjezičnosti.

Matjaž Merljak

spominživljenjekoroškazamejstvonarečjakameradrabosnjak

Informativni prispevki

VEČ ...|4. 9. 2023
Čakš o razmerah v politiki po poplavah

Z urednikom portala Domovina.je smo se pogovarjali o premešanih kartah v politiki, o tem, komu je pojavljanje pred kamerami koristilo, in o tem, kako bi se utegnili obrniti pogovori o sodelovanju pred evropskimi volitvami.

Čakš o razmerah v politiki po poplavah

Z urednikom portala Domovina.je smo se pogovarjali o premešanih kartah v politiki, o tem, komu je pojavljanje pred kamerami koristilo, in o tem, kako bi se utegnili obrniti pogovori o sodelovanju pred evropskimi volitvami.

Informativni prispevki

Čakš o razmerah v politiki po poplavah

Z urednikom portala Domovina.je smo se pogovarjali o premešanih kartah v politiki, o tem, komu je pojavljanje pred kamerami koristilo, in o tem, kako bi se utegnili obrniti pogovori o sodelovanju pred evropskimi volitvami.

VEČ ...|4. 9. 2023
Čakš o razmerah v politiki po poplavah

Z urednikom portala Domovina.je smo se pogovarjali o premešanih kartah v politiki, o tem, komu je pojavljanje pred kamerami koristilo, in o tem, kako bi se utegnili obrniti pogovori o sodelovanju pred evropskimi volitvami.

Radio Ognjišče

Naš pogled

VEČ ...|25. 4. 2023
Ob obletnici, ki to ni!

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...


 

In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?


 

Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.


 

In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.


 

Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.


 

Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!


 

Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.


 

Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...


 

In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...


 

Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.


 

Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!


 

Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

Ob obletnici, ki to ni!

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...


 

In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?


 

Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.


 

In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.


 

Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.


 

Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!


 

Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.


 

Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...


 

In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...


 

Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.


 

Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!


 

Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

komentarpolitikavladakmetje

Naš pogled

Ob obletnici, ki to ni!

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...


 

In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?


 

Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.


 

In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.


 

Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.


 

Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!


 

Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.


 

Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...


 

In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...


 

Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.


 

Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!


 

Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

VEČ ...|25. 4. 2023
Ob obletnici, ki to ni!

24. aprila 2022 so volitve prinesle novo sestavo državnega zbora. Včeraj je tako minilo leto dni od tega dogodka. V predvolilni kampanji, ki jo je zaznamovala korona in izogibanje glavnega akterja volitev prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba jasnim odgovorom, predvsem pa predstavitvi programa, smo slišali veliko obljub. Še več, bilo je toliko zatrjevanja, česa ne bodo počeli v primeru izvolitve, da so mnogi nasledli tem besedam in praznim obljubam in tako kot že tolikokrat poprej kupili mačka v žaklju. Brez programa, brez jasnih obrazov, kdo bo zastopal volivce, še več, karizma je bila pred vsebino, leporečenje pred dejanji...


 

In kje smo danes po letu volitev? Gibanje Svoboda je v primerjavi z lanskim letom po anketah izgubilo kar 20 odstotkov javne podpore. Kar ni presenečenje, saj so iz tedna v teden z obljubami, kako ne bodo delali, požirali lastne besede in tako do danes ugotovili, da reform takšnih, kot so jih želeli, ne bo, da bodo strokovni sveti ugotavljali kaj in kako jesti, se zdraviti, pomagati kmetijstvu, gospodarstvu... Besede, besede, besede ob tem pa kup časovnic in praznih obljub. Predvsem pa, kot pravi premier, preslabo skomuniciranih akcij, zato naj bi v prihodnje pred nas prihajali zgolj z rezultati. Tukaj pa se postavi vprašanje, s kakšnimi rezultati? Takšnimi, ki bodo dobri za njih ali tudi za nas državljane?


 

Če bodo postopali tako rokohitrsko kot so pri obljubi 600 evrov dodatka uslužbencem v pravosodju ter pri piraovski potezi o ukinitvi, čeprav to ni, dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Kar čez noč so na plano privlekli stari zakon Levice in ga vložili, v strahu, da tega pred njimi ne bi storil Pavle Rupar in gibanje 1. oktober. In to je tudi vse, kar je bilo storjeno, če seveda ne omenim slabih davčnih popravkov, ki so začeli veljati v začetku leta in so številne prej sprejete ukrepe odpravili. Novela zakona o dohodnini je ustavila postopno zviševanje splošne olajšave ter odpravila nekatere razbremenitve, prav tako je zvišala obdavčitev najvišjih plač in tudi najemnin.


 

In v tem stilu lahko glede na veliko trošenje, ki si ga privošči ta vlada, tudi z večjim državnim aparatom, imamo namreč največ ministrstev v zgodovini samostojne Slovenije, če seveda izvzamemo osamosvojitveno vlado, pričakujemo nove in nove davčne obremenitve. Treba bo plačati račune. Tako pač je, če na pozicijo prideš s pomočjo »svoje« civilne družbe ter odpadnikov iz parlamenta. Vsak hoče svoje.


 

Ob tem pa bode v oči odnos aktualne oblasti do civilne družbe, ki ji ni po volji. Ko protestirajo »ne njihovi« gre za politično spodbujene proteste, če protestirajo njihovi pa jim kimajo, prisluhnejo, celo njihove zakone vključujejo v parlamentarno proceduro. Milo rečeno, narobe svet. Narobe svet, ker se politika tako ne dela. To, čemur smo priča, ni več prava demokracija. Gre za igranje z demokracijo, izigravanje vrednot osamosvojitve in vsega za kar so se borili naši predniki, ki se niso osamosvojili leta 1945, ampak bistvo kasneje. Številni so po tem letu zaradi nestrinjanja s komunisti ostali brez življenja, bili izgnani ali pa so sami odšli, saj so vedeli, da se jim ne piše nič dobrega.


 

Danes pa smo priča, da se te ljudi ubija še enkrat. Še enkrat se jih izganja s tem, ko se oblast klanja ustanovitvi Komunistične partije Slovenije, ki je takrat povzročala in tudi še danes povzroča gorje narodu. Žalostno, kako nizko smo padli!


 

Ne morem mimo jeznih kmetov, ki so danes že drugič protestirali proti vse večjim omejitvam in zmanjšanju njihovih obdelovalnih površin zaradi Nature 2000 in so glasno proti spornemu kanalu C0. Kmetje so poleg upokojencev edini, ki so se do danes jasno uprli tej vladi in ljubljanskemu županu. Ta vlada in mestna oblast pa jim ne želi prisluhniti oziroma jim prisluhne le pred kamerami potem pa naredi po svoje. Vse bolj jasno je, da so protesti in podpora posameznim skupinam edini način, da pridejo s svojimi stališči v medije in med ljudi.


 

Brez kmeta ni hrane, smo slišali v minulih dneh, a to kabineta predsednika vlade in njegovih sodelavk vegank ter ljubiteljic živali ne moti. Še več, vegansko hrano bi radi spravili v vrte in šole, kljub jasnemu nasprotovanju pediatrov. In še bi lahko našteval težave, a se bom tukaj ustavil...


 

In kako naprej, kaj lahko pričakujemo? Vse dokler bodo večinski mediji brez trohice kritičnosti obravnavali afriško opičje podvige predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, prazne obljube premiera Roberta Goloba in njegove ekipe, samovoljo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ob tem pa s prstom kazali na edinega nasprotnika proti kateremu so se združili, to pa je Janezu Janši, ne bo sprememb. Ne bo nič bolje. Še slabše bo. Danes je na vrsti kmet, ki mu jemljejo, jutri bo delavec, nato gospodarstvenik, pač kot sem že dejal, račune je treba plačati in denar je treba nekje dobiti...


 

Čas je, da se po letu dni od volitev politika sestavi. Da se zave, da ni bila izvoljena za lastne interese ampak za dobrobit državljanov. Predvsem vladna, deloma pa tudi opozicijska stran, bosta morali stopiti dva koraka nazaj in narediti enega skupaj naprej. Z dialogom. Ne z metanjem polen. Teh se nabira vse več in preko njih ne padajo več samo politiki ampak narod. Nedavno so v eni od trgovin zalotili rednega kupca, ki je ukradel dva kilograma riža, prodajalke so ga ujele in se družno odločile, da ga spustijo skupaj z rižem. Dragi moji, to ni politika, ki so jo obljubljali. To ni stanje, ki je človeka vredno življenje.


 

Danes je še čas, da vladni predstavniki in tudi drugi akterji ugotovijo, da voz drvi v povsem drugo smer. Treba ga je ustaviti in usmeriti na pravo pot. Mogoče je za marsikoga že prepozno, a verjamem, da ne za vse!


 

Naš pogled sem pripravil Alen Salihović.

Alen Salihović

komentarpolitikavladakmetje

Komentar tedna

VEČ ...|10. 4. 2020
Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

komentar

Komentar tedna

Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu
»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra
VEČ ...|10. 4. 2020
Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu
»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

Andreja Eržen Firšt

komentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|8. 4. 2020
Jezus je vstal in živi

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

Jezus je vstal in živi

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

časnikkomentarkoronavirusivan štuheccerkev

Komentar Časnik.si

Jezus je vstal in živi
Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?
VEČ ...|8. 4. 2020
Jezus je vstal in živi
Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarkoronavirusivan štuheccerkev

Komentar Domovina.je

VEČ ...|11. 11. 2019
Martin Nahtigal: Zid je padel. Toda temelji so ostali in na njih ponovno gradimo

Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.

Martin Nahtigal: Zid je padel. Toda temelji so ostali in na njih ponovno gradimo

Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

Martin Nahtigal: Zid je padel. Toda temelji so ostali in na njih ponovno gradimo
Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.
VEČ ...|11. 11. 2019
Martin Nahtigal: Zid je padel. Toda temelji so ostali in na njih ponovno gradimo
Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.

Martin Nahtigal

komentarpolitikadružba

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|16. 8. 2019
Jutri II. protest kmetov v Jelšanah in problemska okrogla miza v Davči

Sindikat Kmetov Slovenije vabi vse kmete in podeželane, ki so prizadeti zaradi napadov zveri in vse ljudi, ki želijo podpreti njihov boj za varno, obdelano in poseljeno podeželje, da se jim jutri ob 10.00 uri pridružite na II. velikem protestnem shodu pod sloganom »Slovenija ne bo zverinjak!« na športnem igrišču ob osnovni šoli v Jelšanah. Popoldne ob 17.00 pa se bo v Davči na gorenjskem, odvijala okrogla mizo na temo: »Vpliv zveri na življenje na podeželju«. Tamkajšnja CI, ki se bori proti naselitvi zveri na gorenjskem področju, bo s svojimi vprašanji in stališči izzvala ministra Zajca in ministrico Pivčevo, da javno, pred publiko in kamerami pojasnijo nastalo situacijo in, da skupaj poiščemo rešitev iz nevzdržne situacije, ki se dogaja praktično v vsej zahodni polovici Slovenije.

Jutri II. protest kmetov v Jelšanah in problemska okrogla miza v Davči

Sindikat Kmetov Slovenije vabi vse kmete in podeželane, ki so prizadeti zaradi napadov zveri in vse ljudi, ki želijo podpreti njihov boj za varno, obdelano in poseljeno podeželje, da se jim jutri ob 10.00 uri pridružite na II. velikem protestnem shodu pod sloganom »Slovenija ne bo zverinjak!« na športnem igrišču ob osnovni šoli v Jelšanah. Popoldne ob 17.00 pa se bo v Davči na gorenjskem, odvijala okrogla mizo na temo: »Vpliv zveri na življenje na podeželju«. Tamkajšnja CI, ki se bori proti naselitvi zveri na gorenjskem področju, bo s svojimi vprašanji in stališči izzvala ministra Zajca in ministrico Pivčevo, da javno, pred publiko in kamerami pojasnijo nastalo situacijo in, da skupaj poiščemo rešitev iz nevzdržne situacije, ki se dogaja praktično v vsej zahodni polovici Slovenije.

kmetijstvopolitika

Minute za kmetijstvo in podeželje

Jutri II. protest kmetov v Jelšanah in problemska okrogla miza v Davči
Sindikat Kmetov Slovenije vabi vse kmete in podeželane, ki so prizadeti zaradi napadov zveri in vse ljudi, ki želijo podpreti njihov boj za varno, obdelano in poseljeno podeželje, da se jim jutri ob 10.00 uri pridružite na II. velikem protestnem shodu pod sloganom »Slovenija ne bo zverinjak!« na športnem igrišču ob osnovni šoli v Jelšanah. Popoldne ob 17.00 pa se bo v Davči na gorenjskem, odvijala okrogla mizo na temo: »Vpliv zveri na življenje na podeželju«. Tamkajšnja CI, ki se bori proti naselitvi zveri na gorenjskem področju, bo s svojimi vprašanji in stališči izzvala ministra Zajca in ministrico Pivčevo, da javno, pred publiko in kamerami pojasnijo nastalo situacijo in, da skupaj poiščemo rešitev iz nevzdržne situacije, ki se dogaja praktično v vsej zahodni polovici Slovenije.
VEČ ...|16. 8. 2019
Jutri II. protest kmetov v Jelšanah in problemska okrogla miza v Davči
Sindikat Kmetov Slovenije vabi vse kmete in podeželane, ki so prizadeti zaradi napadov zveri in vse ljudi, ki želijo podpreti njihov boj za varno, obdelano in poseljeno podeželje, da se jim jutri ob 10.00 uri pridružite na II. velikem protestnem shodu pod sloganom »Slovenija ne bo zverinjak!« na športnem igrišču ob osnovni šoli v Jelšanah. Popoldne ob 17.00 pa se bo v Davči na gorenjskem, odvijala okrogla mizo na temo: »Vpliv zveri na življenje na podeželju«. Tamkajšnja CI, ki se bori proti naselitvi zveri na gorenjskem področju, bo s svojimi vprašanji in stališči izzvala ministra Zajca in ministrico Pivčevo, da javno, pred publiko in kamerami pojasnijo nastalo situacijo in, da skupaj poiščemo rešitev iz nevzdržne situacije, ki se dogaja praktično v vsej zahodni polovici Slovenije.

Robert Božič

kmetijstvopolitika

Naš pogled

VEČ ...|5. 6. 2018
Povolilna aritmetika

Na torek po volilni nedelji sem še vedno pod vtisom izbire volivk in volivcev, ki so se v nekaterih pogledih vendarle odločili drugače, kot sem pričakovala. Največje presenečenje je gotovo uvrstitev Slovenske nacionalne stranke nazaj v parlament, takoj za tem dejstvo, da so Pirati premagali tako Dobovška kot Čuša, takoj za tem pa dejstvo, da ženske volivke še vedno prepogosto padejo na lepe obljube in prijazen obraz. Žalostno, toda resnično. Verjamem, da bi Luko Mesca marsikatera vzela za zeta.

Povolilna aritmetika

Na torek po volilni nedelji sem še vedno pod vtisom izbire volivk in volivcev, ki so se v nekaterih pogledih vendarle odločili drugače, kot sem pričakovala. Največje presenečenje je gotovo uvrstitev Slovenske nacionalne stranke nazaj v parlament, takoj za tem dejstvo, da so Pirati premagali tako Dobovška kot Čuša, takoj za tem pa dejstvo, da ženske volivke še vedno prepogosto padejo na lepe obljube in prijazen obraz. Žalostno, toda resnično. Verjamem, da bi Luko Mesca marsikatera vzela za zeta.

komentar

Naš pogled

Povolilna aritmetika
Na torek po volilni nedelji sem še vedno pod vtisom izbire volivk in volivcev, ki so se v nekaterih pogledih vendarle odločili drugače, kot sem pričakovala. Največje presenečenje je gotovo uvrstitev Slovenske nacionalne stranke nazaj v parlament, takoj za tem dejstvo, da so Pirati premagali tako Dobovška kot Čuša, takoj za tem pa dejstvo, da ženske volivke še vedno prepogosto padejo na lepe obljube in prijazen obraz. Žalostno, toda resnično. Verjamem, da bi Luko Mesca marsikatera vzela za zeta.
VEČ ...|5. 6. 2018
Povolilna aritmetika
Na torek po volilni nedelji sem še vedno pod vtisom izbire volivk in volivcev, ki so se v nekaterih pogledih vendarle odločili drugače, kot sem pričakovala. Največje presenečenje je gotovo uvrstitev Slovenske nacionalne stranke nazaj v parlament, takoj za tem dejstvo, da so Pirati premagali tako Dobovška kot Čuša, takoj za tem pa dejstvo, da ženske volivke še vedno prepogosto padejo na lepe obljube in prijazen obraz. Žalostno, toda resnično. Verjamem, da bi Luko Mesca marsikatera vzela za zeta.

Tanja Dominko

komentar

Priporočamo
|
Aktualno

Za življenje

VEČ ...|24. 2. 2024
Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Nataša Ličen

vzgojaduhovnostdružbapogovorodnosiotrocisvetovanje

Glasbeni medgeneracijski večer

VEČ ...|27. 9. 2023
Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Marjan Bunič, Jure Sešek

Sol in luč

VEČ ...|20. 2. 2024
Postni nagovor p. Christiana Gostečnika.

Pripravili smo posnetek nagovora p. Christiana Gostečnika, ki ga je imel lani pri maši na pepelnično sredo, v drugem delu pa ste lahko slišali nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Zgodbe za veselje do življenja, ki jo je uredil Božo Rustja in je izšla pri založbi Ognjišče.

Postni nagovor p. Christiana Gostečnika.

Pripravili smo posnetek nagovora p. Christiana Gostečnika, ki ga je imel lani pri maši na pepelnično sredo, v drugem delu pa ste lahko slišali nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Zgodbe za veselje do življenja, ki jo je uredil Božo Rustja in je izšla pri založbi Ognjišče.

Tadej Sadar

odnosiduhovnost

Lahko noč, moj angel

VEČ ...|29. 12. 2023
Angel slovesa

Čas se steka iz večnosti v večnost, leto pa se izteče …

Angel slovesa

Čas se steka iz večnosti v večnost, leto pa se izteče …

Gregor Čušin

duhovnost

Moja zgodba

VEČ ...|25. 2. 2024
Znanstveni posvet: 100 let Gentilejeve šolske reforme - Grdina, Černe 2. oddaja

Tokrat lahko poslušate prispevka ddr Igorja Grdine in Milene Černe, ki sta sodelovala na znanstvenem posvetu z naslovom Ob 100. obletnici Gentilejeve šolske reforme: posledice za primorski prostor. To je bila druga oddaja v nizu, ki predstavlja šolsko reformo, ki jo je oktobra 1923 sprejela italijanska vlada fašističnega diktatorja Benita Mussolinija in je prinesel daljnoročne in usodne posledice primorskim Slovencem.

Znanstveni posvet: 100 let Gentilejeve šolske reforme - Grdina, Černe 2. oddaja

Tokrat lahko poslušate prispevka ddr Igorja Grdine in Milene Černe, ki sta sodelovala na znanstvenem posvetu z naslovom Ob 100. obletnici Gentilejeve šolske reforme: posledice za primorski prostor. To je bila druga oddaja v nizu, ki predstavlja šolsko reformo, ki jo je oktobra 1923 sprejela italijanska vlada fašističnega diktatorja Benita Mussolinija in je prinesel daljnoročne in usodne posledice primorskim Slovencem.

Jože Bartolj

spominpolitika Gentilejeva šolska reformaIgor GrdinaMilena Černeitalijansko šolstvo na okupiranem ozemlju.

Pevci zapojte, godci zagodte

VEČ ...|26. 2. 2024
Ljudski pevci iz Tuhinjske doline praznujejo 10 let

Gostje tokratne oddaje o ljudski glasbi so bili pevci iz Tuhinjske doline, ki beležijo 10 let organiziranega delovanja. Večina jih poje v cerkvenem zboru, nekateri pa delujejo tudi v mešanem pevskem zboru Mavrica v Šmartnem v Tuhinju. Po pevskih vajah in nedeljskih mašah pogosto nadaljujejo s spontanim prepevanjem v gostilni. Ljudska pesem pa se oglasi še ob žegnanjih, rojstnodnevnih zabavah in drugih neformalnih druženjih.

Ljudski pevci iz Tuhinjske doline praznujejo 10 let

Gostje tokratne oddaje o ljudski glasbi so bili pevci iz Tuhinjske doline, ki beležijo 10 let organiziranega delovanja. Večina jih poje v cerkvenem zboru, nekateri pa delujejo tudi v mešanem pevskem zboru Mavrica v Šmartnem v Tuhinju. Po pevskih vajah in nedeljskih mašah pogosto nadaljujejo s spontanim prepevanjem v gostilni. Ljudska pesem pa se oglasi še ob žegnanjih, rojstnodnevnih zabavah in drugih neformalnih druženjih.

Vesna Sever Borovnik

glasbadružbaspomin

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|26. 2. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 26. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 26. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|26. 2. 2024
Spletni obrazci na občinah avstrijske Koroške tudi v slovenščini

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon pozdravlja, da so za občine na avstrijskem Koroškem po novem na voljo spletni obrazci tudi slovenskem jeziku. Projekt je izvedla občina Globasnica s podporo Urada zveznega kanclerja. „Ponosni smo, da s tem projektom prispevamo k spodbujanju dvojezičnosti in izboljšanju javnih storitev za slovensko narodno skupnost in slovenske državljane EU v vseh koroških občinah“, je za Slovenski spored ORF dejal župan občine Globasnica Bernard Sadovnik. Pripravljenih je 98 obrazcev od rojstnega lista in potrdila za državljanstvo, prek prijave prebivališča, prošnje za gradbeno dovoljenje do prošnje za izstavitev izvlečka iz registra umrlih. Obrazci na voljo vsem občinam na območju avstrijske Koroške, ne le dvojezičnim. Novi spletni obrazci bodo v vseh občinah avstrijske Koroške dobrodošli tudi za državljane Slovenije, ki tam bivajo. 

Spletni obrazci na občinah avstrijske Koroške tudi v slovenščini

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon pozdravlja, da so za občine na avstrijskem Koroškem po novem na voljo spletni obrazci tudi slovenskem jeziku. Projekt je izvedla občina Globasnica s podporo Urada zveznega kanclerja. „Ponosni smo, da s tem projektom prispevamo k spodbujanju dvojezičnosti in izboljšanju javnih storitev za slovensko narodno skupnost in slovenske državljane EU v vseh koroških občinah“, je za Slovenski spored ORF dejal župan občine Globasnica Bernard Sadovnik. Pripravljenih je 98 obrazcev od rojstnega lista in potrdila za državljanstvo, prek prijave prebivališča, prošnje za gradbeno dovoljenje do prošnje za izstavitev izvlečka iz registra umrlih. Obrazci na voljo vsem občinam na območju avstrijske Koroške, ne le dvojezičnim. Novi spletni obrazci bodo v vseh občinah avstrijske Koroške dobrodošli tudi za državljane Slovenije, ki tam bivajo. 

Matjaž Merljak

družbarojaki

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|26. 2. 2024
Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Robert Božič

politika