Kardinal Ladislav Nemet

Ob robu Foruma za mir, ki je potekal junija v Kopru, se je odgovorni urednik Založbe Ognjišče Božo Rustja pogovarjali z beograjskim nadškofom kardinalom Ladislavom Nemetom. Njegova zanimiva življenjska pot, nekatere teme foruma, predvsem pa njegova nedavna, skoraj sveža udeležba na konklavu so teme za pogovor, ki so se kar same ponujale. Prevodu pogovora za mesečnik Ognjišče ste lahko prisluhnili v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve.

Krištofova nedelja in MIVA

Na Krištofovo nedeljo smo se posvetili misijonski akciji MIVA. Tajnik misijonskega središča Janko Pirc je predstavil pomen zbiranja darov za prevozna sredstva misijonarjev. Povabili smo vas, da bi slišali glas vabila: Moj dar Boga slavi za vse prevožene poti.

Pogovori z Vosovci - Lidija Dermastia Kovič 1.del

V letu spomina, ob 80 letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, v oddaji Moja zgodba objavljamo nekatera pričevanja članov VOS OF (Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili v veliki večini Slovenci, predstavniki predvojnega političnega življenja, industrialci, premožni vplivni meščani, nekdanji oficirji kraljeve vojske, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki, skratka tisti, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.

Pred časom smo že objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu.

Ampak v VOS niso delovali samo moški. Tudi ženske so bile pomemben del kot sledilke, zbiralke informacij, agentke. V današnji oddaji smo slišali pričevanje ene od njih. To je Lidija Dermastia kasneje poročena Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, prav tako vosovec, ki je med drugim leta 1942 ustrelil policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča. Njen brat je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Že leta 1943 ga je CK KPS zaradi krutosti v odnosu do nasprotnikov kaznoval z zadnjim opominom. Kazen je bila kasneje sicer odpravljena.

Pričevanje Lidije Kovič, ki ga boste slišali je bilo posneto 25. septembra 1978, vodil ga je dr. Miloš Kobal, prav tako Vosovec. Naj spomnim, da je zanimiv razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.

Vsa pričevanja so bila tudi prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji in ga lepo pozdravljam!

Zakaj je potrebno take stvari poznati, kako lahko vplivajo na naše vedenje o medvojnih in povojnih dogodkih?

Pričevanje je zelo zanimivo, ker pove zelo veliko o njeni osebnosti oz profilu vosovskih obveščevalcev in o veliki prepletenosti članov vosa in tistih, ki so šli na nasprotni stran. vsi so bili pred vojno sošolci in prijatelji v istih telovadnih društvih, potem pa so se tako spremenili, da potem tej Dermastjevi ni bilo prav nič mar, če so jih pobili oz kot se je izrazila pospravili. Pokaže tudi, da katoliška oz meščanska stran nista bili kos konspirativnemu delu in da jih je vos lahko brez problema zelo podrobno nadzoroval. Tu se kaže vpliv predvojnega tajnega dela partije in šolanja njenih kadrov v Moskvi. 

Pričevanje Lidije Dermastia Kovič, ki je sicer zabeleženo na štirih kolutih v skupni dolžini več kot dve uri in pol, predvajamo po kosih in ga ob tem komentiramo s pomočjo dr. Damjana Hančiča. 

Barbara in Jan Zobec

V studio smo povabili vrhovno sodnico Barbaro Zobec in nekdanjega ustavnega ter vrhovnega sodnika Jana Zobca. V oddaji smo se dotaknili novega sodnega leta in podali oceno o delu ministrice za pravosodje Andreje Katič. Nismo mogli mimo tožilke v zadevi Kavaški klan Mateje Gončin in zelo nenavadne zgodbe z njenim (ne)varovanjem. Gosta Barbara in Jan Zobec sta komentirala tudi zbiranje podpisov v organizaciji Inštituta 8. marec za varen splav ter spregovorila o novem svetovnem redu in položaju Slovenije v njem. Kaj so glavne nevarnosti Evrope in v Slovenije? Kaj pomenijo srbski protesti v Ljubljani? Oddaja je bila zanimiva, zato vabljeni k poslušanju posnetka.

Marija Gasser: Tri desetke Selške doline

⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Pod knjižnim naslovom Tri desetke Selške doline avtorica Marija Gasser opisuje deset cerkva v Selški dolini, ki so bile med drugo svetovno vojno ali po njej porušene, nato pa obnovljene. V oddaji Moja zgodba boste izvedeli, kako in zakaj je prišlo do omenjene knjige. Zanimiva je tudi njena zgradba, saj usode cerkva niso predstavljene kronološko, ampak skozi prizmo veselega, žalostnega in častitljivega dela rožnega venca.

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Pogovori z Vosovci - Edo Brajnik Štefan 1.del

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, smo se odločili, da bomo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj, izpovedi članov VOS (Varnostno obveščevalne službe). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru Osvobodilne Fronte avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.

Pričevanja, ki jih boste slišali in so bila posneta s strani vosovcev samih, so nastala v letih 1978 in 1979 verjetno kot želja, da se o njihovem delovanju med okupacijo obrani njihova vloga, saj so se v povojnem času začeli pojavljati prvi ugovori proti revolucionarnemu nasilju. Tu je treba omeniti znameniti intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebule s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, ki je leta 1975 priznal povojne poboje, ki jih je zagrešila Partija nad idejnimi nasprotniki. Takrat je v Sloveniji takratni Socialistični Sloveniji završalo, kajti šlo je veliko število razoroženih vojakov, ki so izginili v rudniških jaških, kraških jamah in breznih. Ob tem pa se je odvilo tudi veliko drugih skrivnih izpovedi povezanih z revolucionarnim terorjem. Tako lahko tu omenimo med drugim igro Ob 7h pod Trančo, ki jo je ob 20 letnici vstaje že leta 1961 napisal Boris Grabnar. Leta 1975 so jo na RTV Ljubljana posneli kot igro, ki jo je režiral Jože Kloboves in je razbesnela vrh nekdanje VOS. Tako je Edo Brajnik Štefan pisal svojemu vosovskemu kolegu, takrat direktorju RTV Ljubljana Janezu Vipotniku, »da tako interpretiranje vosa in NOB odklanja in obsoja kot netočno, kot falsificiranje dokazanih resnic, kot napad na NOB, na Partijo, kot sovražno dejanje ...« Mimogrede naj povem, da je omenjeno delo sicer zavedeno v Bazi slovenskih filmov, vendar posnetka ni, razen avtorja in režiserja tudi ni podatkov o ekipi, skratka izgleda kot bi bil film uničen ali umaknjen ... Brajnik nato Vipotnika vabi, »da si z ostalimi vosovci ogleda to »igro« in obvezno sodeluje pri njihovih zaključkih. 

Eden od zaključkov bi lahko bila tudi odločitev za snemanje pričevanj nekdanjih članov VOS, kar so izvedli v letih 1978 in 1979. Na 63 kolutih se je ohranilo pričevanje več kot 70. članov Varnostno obveščevalne službe iz celotne Slovenije. Vsa pričevanja so bila prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. 

Zato smo se odločili, da bomo nekaj pričevanj objavili v celoti s komentarjem, ki nam bo pomagal določene dogodke bolj razumeti. Začeli bomo s pričevanjem Eda Branika Štefana posnetim maja 1979, ki nam ga bo s komentarji skušal bolj razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju, zlasti revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ter različnih vidikov nemške okupacije na Gorenjskem v letih 1941–1945. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.

Brajnikovo pričevanje, ki je v celoti dolgo 47 minut, smo predvajali po kosih in komentirjih razlagamo takratno dogajanje v Ljubljani. To je 1. del pričevanja!

Vitezi svetega križa

Kdo še ni slišal za kompleks Križank v Ljubljani, ki so najbolj znan objekt redovnikov križnikov pri nas? Njihova zgodovina je dolga in silno zanimiva, saj so nastali v 12. stoletju v Jeruzalemu kot nemški hospital, kmalu pa so prišli tudi na območje Velike Nedelje. Da njihovo delovanje ne bo pozabljeno, je križniška sestra Jožefa Ogulin napisala knjigo Vitezi svetega križa.