Citat: Cerkev je odgovorna za stvarstvo in mora to odgovornost uveljavljati tudi javno.
Citat: Cerkev je odgovorna za stvarstvo in mora to odgovornost uveljavljati tudi javno.
David Cigoj je avtor knjig o razvoju zavesti, v obdobju dveh mesecev je bil v kar sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri, in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.
David Cigoj je avtor knjig o razvoju zavesti, v obdobju dveh mesecev je bil v kar sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri, in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.
Dan po svečnici smo se posvetili vedno aktualnemu vprašanju poklicanosti in poslanstva. Kje se v tem svetu danes lahko uresničim, kako lahko odkrijem svoje poslanstvo in v njem vztrajam? Ob teh vprašanjih je razmišljal klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik. Svoje so dodali poslušalci z zgodbami, ki jih piše življenje. Rdeča nit se je tokrat spletla okrog alkohola in njegovih posledic v celih rodovih. Vprašanje za gosta v prihodnji oddaji lahko vedno napišete na el. naslov: za.zivljenje@ognjisce.si
Dan po svečnici smo se posvetili vedno aktualnemu vprašanju poklicanosti in poslanstva. Kje se v tem svetu danes lahko uresničim, kako lahko odkrijem svoje poslanstvo in v njem vztrajam? Ob teh vprašanjih je razmišljal klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik. Svoje so dodali poslušalci z zgodbami, ki jih piše življenje. Rdeča nit se je tokrat spletla okrog alkohola in njegovih posledic v celih rodovih. Vprašanje za gosta v prihodnji oddaji lahko vedno napišete na el. naslov: za.zivljenje@ognjisce.si
Leja Kambič je iz manjše vasi Oskoršnica v občini Semič. Zaključuje magistrski program fizioterapije na zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Že tretje leto je fizioterapevtka članske hokejske ekipe Olimpija. Od šestega leta je članica prostovoljnega gasilskega društva Semič, tudi del tekmovalne ekipe članic A, s katerimi so se leta 2022 udeležile gasilske olimpijade in s tem dosegle vrhunec njihove tekmovalne poti. Veliko svojega prostega časa namenja tudi glasbi. Kot najstnica se je pridružila Godbi Semič, kjer igra rog in z lanskim letom postala predsednica društva, tako da do godbe trenutno čuti še toliko večjo odgovornost. Poje tudi pri mlajšem mešanem pevskem zboru v župniji.
Leja Kambič je iz manjše vasi Oskoršnica v občini Semič. Zaključuje magistrski program fizioterapije na zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Že tretje leto je fizioterapevtka članske hokejske ekipe Olimpija. Od šestega leta je članica prostovoljnega gasilskega društva Semič, tudi del tekmovalne ekipe članic A, s katerimi so se leta 2022 udeležile gasilske olimpijade in s tem dosegle vrhunec njihove tekmovalne poti. Veliko svojega prostega časa namenja tudi glasbi. Kot najstnica se je pridružila Godbi Semič, kjer igra rog in z lanskim letom postala predsednica društva, tako da do godbe trenutno čuti še toliko večjo odgovornost. Poje tudi pri mlajšem mešanem pevskem zboru v župniji.
Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice.
Nejc Lavrenčič je pianist, koncertno in pedagoško deluje na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Po srednji mariborski glasbeni in baletni šoli je magistriral iz klavirja in komorne igre na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Zavzema se za družbeno odgovornost umetnika in umetnosti, v pogovoru smo izpostavili tudi sodelovanje pri posebnem projektu s kralji ulice.
Ministrici, Dominika Švarc Pipan in Emilija Stojmenova Duh bi morali odstopiti. Pa ne le to, odstopiti bi morala celotna vlada, je prepričan prvak SLS Marko Balažic. Kritičen je do nujnih ravnanj in opozarja na odgovornost, ki bi jo moral prevzeti predsednik vlade Robert Golob.
Ministrici, Dominika Švarc Pipan in Emilija Stojmenova Duh bi morali odstopiti. Pa ne le to, odstopiti bi morala celotna vlada, je prepričan prvak SLS Marko Balažic. Kritičen je do nujnih ravnanj in opozarja na odgovornost, ki bi jo moral prevzeti predsednik vlade Robert Golob.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Ghandi je tudi potem, ko je postal ...
Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
Gostili smo zdravnico in terapevtko Sanjo Rozman, ki je napisala več knjig, zadnjo, z naslovom Ujetniki preteklosti, prav pred kratkim.
V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.
Misijonsko jutro je prineslo pogovor s Šolsko sestro de Notre dame s. Ireno Jurgec. Spregovorila je o svojem doživljanju evharistije in povedala, kako v njenem življenju deluje molitev.
V času radijskega misijona lahko v terminu Kulturnih utrinkov lahko poslušate duhovno poezijo. Tokrat ste slišali kratke pesmi svetega Tomaža Akvinskega.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.