Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Komentar Domovina.je
Kaj se je zgodilo v teh 34 letih, ko smo začeli s takim navdušenjem? Kot da bi nas nekaj vleklo navzdol. Brez sodelovanja še nobena skupnost ni obstala – niti zakon, niti družina, niti delovna skupina, kaj šele država.
Komentar Domovina.je
Kaj se je zgodilo v teh 34 letih, ko smo začeli s takim navdušenjem? Kot da bi nas nekaj vleklo navzdol. Brez sodelovanja še nobena skupnost ni obstala – niti zakon, niti družina, niti delovna skupina, kaj šele država.
Komentar Domovina.je
Nenad Glücks v komentarju za Domovino razmišlja, da bi lahko zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek postal temelj za dogovor o nenapadanju med desnosredinskimi strankami pred volitvami 2026. Brez tega bi levi pol, kljub slabi vladavini Roberta Goloba, lahko znova prevzel oblast. Kritičen je do razdrobljenosti na desnici, pogojevanj sodelovanja in pomanjkanja širše privlačnosti SDS-ove medijske sfere. Poudarja potrebo po odgovornem sodelovanju in preseganju izključevanja.
Komentar Domovina.je
Nenad Glücks v komentarju za Domovino razmišlja, da bi lahko zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek postal temelj za dogovor o nenapadanju med desnosredinskimi strankami pred volitvami 2026. Brez tega bi levi pol, kljub slabi vladavini Roberta Goloba, lahko znova prevzel oblast. Kritičen je do razdrobljenosti na desnici, pogojevanj sodelovanja in pomanjkanja širše privlačnosti SDS-ove medijske sfere. Poudarja potrebo po odgovornem sodelovanju in preseganju izključevanja.
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine Erika Ašič se v tokratnem komentarju sprašuje »Koliko točk si pa ti vreden?« Med drugim zapiše: »Skozi celoten šolski sistem mladim dopovedujemo, da je pomembno pridobivati točke. Ne znanja, veščin in kakovostnega razumevanja temeljnih konceptov – med tem in ocenami (pre)večkrat sploh ni kakšne posebne povezave. Zasuli smo jih s količino, kar jim preprečuje, da bi razvili kakovost. Pridobivanje točk smo pomaknili tudi navzdol po osnovnošolski vertikali.« zapiše Erika Ašič.
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine Erika Ašič se v tokratnem komentarju sprašuje »Koliko točk si pa ti vreden?« Med drugim zapiše: »Skozi celoten šolski sistem mladim dopovedujemo, da je pomembno pridobivati točke. Ne znanja, veščin in kakovostnega razumevanja temeljnih konceptov – med tem in ocenami (pre)večkrat sploh ni kakšne posebne povezave. Zasuli smo jih s količino, kar jim preprečuje, da bi razvili kakovost. Pridobivanje točk smo pomaknili tudi navzdol po osnovnošolski vertikali.« zapiše Erika Ašič.
Komentar Domovina.je
Napadi jurišnic z levega političnega pola na nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ki si je drznil povedati svoje mnenje, da Izrael v Gazi ne izvaja genocida, so v funkciji zavržnega prizadevanja za uporabo tega konflikta za pridobivanje volilne podpore v Sloveniji. Pri tem pritlehnem početju prednjači primitivna predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.
S temi besedami je svoj komentar na portalu Domovina.je začel Nenad Glücks.
Komentar Domovina.je
Napadi jurišnic z levega političnega pola na nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ki si je drznil povedati svoje mnenje, da Izrael v Gazi ne izvaja genocida, so v funkciji zavržnega prizadevanja za uporabo tega konflikta za pridobivanje volilne podpore v Sloveniji. Pri tem pritlehnem početju prednjači primitivna predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.
S temi besedami je svoj komentar na portalu Domovina.je začel Nenad Glücks.
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine Erika Ašič je v tokratnem komentarju med drugim zapisala: »Če kot narod ne razrešimo svoje preteklosti, ne moremo naprej. To je kot gnojna rana, čez katero smo zalepili obliž, da se ne vidi in ne vonja – toda spodaj gnije, se zažira vedno globlje ter vedno bolj smrdi. Dokler rana ni očiščena, se ne more začeti zdraviti.«
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine Erika Ašič je v tokratnem komentarju med drugim zapisala: »Če kot narod ne razrešimo svoje preteklosti, ne moremo naprej. To je kot gnojna rana, čez katero smo zalepili obliž, da se ne vidi in ne vonja – toda spodaj gnije, se zažira vedno globlje ter vedno bolj smrdi. Dokler rana ni očiščena, se ne more začeti zdraviti.«
Komentar Domovina.je
Nenad Glücks je v tokratnem komentarju na portalu Domovina med drugim zapisal: Med slabimi kazalniki velja omeniti, da so se bruto investicije v osnovna sredstva znižale za 5,1 odstotka, enak padec je bil tudi v prejšnjem četrtletju. Na Statističnem uradu RS so zapisali, da so k padcu BDP najbolj pripomogle zmanjšane investicije v gradbeništvu. In kako se je na te ugotovitve odzval minister za finance Klemen Boštjančič? Kot je dejal na TV Slovenija, ga je znižanje BDP presenetilo, posebej pa je presenečen nad podatkom o velikem padcu investicij v gradbeništvu, češ da imamo vendar zdaj toliko gradbenih investicij, da ni dovolj delavcev za vse.
Komentar Domovina.je
Nenad Glücks je v tokratnem komentarju na portalu Domovina med drugim zapisal: Med slabimi kazalniki velja omeniti, da so se bruto investicije v osnovna sredstva znižale za 5,1 odstotka, enak padec je bil tudi v prejšnjem četrtletju. Na Statističnem uradu RS so zapisali, da so k padcu BDP najbolj pripomogle zmanjšane investicije v gradbeništvu. In kako se je na te ugotovitve odzval minister za finance Klemen Boštjančič? Kot je dejal na TV Slovenija, ga je znižanje BDP presenetilo, posebej pa je presenečen nad podatkom o velikem padcu investicij v gradbeništvu, češ da imamo vendar zdaj toliko gradbenih investicij, da ni dovolj delavcev za vse.
Komentar Domovina.je
V nedeljo smo na referendumu odločali o dodatkih k pokojninam za tiste, ki bi jih imenovali umetnike. Nekateri smo šli na volišča, večina ne. Po zelo odločni zavrnitvi novega zakona poslušamo neverjetne izjave in interpretacije rezultatov s strani predsednika vlade, ministrice za kulturo in njunih sodelavcev.
Komentar Domovina.je
V nedeljo smo na referendumu odločali o dodatkih k pokojninam za tiste, ki bi jih imenovali umetnike. Nekateri smo šli na volišča, večina ne. Po zelo odločni zavrnitvi novega zakona poslušamo neverjetne izjave in interpretacije rezultatov s strani predsednika vlade, ministrice za kulturo in njunih sodelavcev.
Komentar Domovina.je
Pred nami sta dva praznika upora. Prvi je v nedeljo, 11. maja, ko bo referendum, na katerem bomo volivci odločili, ali naj vladni zakon o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke pade ali ne. Drugi je 13. maja, na dan, ko se je leta 1941 na Slovenskem začel resnični oboroženi boj zoper (italijanskega) okupatorja. Temu so se prvi uprli tigrovci, ne pa komunisti, kot lažnivo razglašajo.
Komentar Domovina.je
Pred nami sta dva praznika upora. Prvi je v nedeljo, 11. maja, ko bo referendum, na katerem bomo volivci odločili, ali naj vladni zakon o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke pade ali ne. Drugi je 13. maja, na dan, ko se je leta 1941 na Slovenskem začel resnični oboroženi boj zoper (italijanskega) okupatorja. Temu so se prvi uprli tigrovci, ne pa komunisti, kot lažnivo razglašajo.
Moja zgodba
Slišali ste drugi del pričevanja članice Varnostno obveščevalne službe OF Lidije Dermastia Kovič. Pogovor z njo je bil posnet leta 1978, vodil pa ga je dr. Miloš Kobal prav tako nekdanji vosovec. Slišali smo opise nekaterih ilegalnih akcij proti resničnim ali domnevnim nasprotnikom Osvobodilne fronte med drugo svetovno vojno v Ljubljani. S komentarji v oddaji sodeluje znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.
Globine
Tokrat smo se ustavili ob enem od ključnih življenjskih vprašanj: ali ima trpljenje smisel in zakaj bolečina. Kako na to vprašanje gleda ateist Simon Rigač in kakšen je pogled jezuita p. Damjana Ristića? Pogovor si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče.
Doživetja narave
Oddajo smo posvetili triglavskemu župniku Jakobu Aljažu. 6. julija 2025 namreč mineva okroglih 180 let od njegovega rojstva in prav na njegovi domačiji v Zavrhu pod Šmarno goro pripravlja Slovenski gorniški klub Skala tradicionalno akademijo. O liku velikega Slovenca, programu akademije in o Aljaževi poti Od doma do doma je spregovoril član Gorniškega klub Jakob Aljaž Janez Kocjan - Janko.
Za življenje
Z nami je bil diakon in logoterapevt Matic Vidic, govoril je o tem, kako najbolje izkoristiti počitniški čas.
Naš pogled
Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.
Duhovna misel
Nekoč je živel prijeten kraljevič, ki je imel ukrivljen hrbet. Ta telesna hiba ga je ovirala, da ni uresničil vseh sposobnosti, o katerih je sanjal ...
Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Rožni venec
Molili so člani pobude Molitev in post za domovino.
Za nasmeh
Rubriko pripravlja Marjan Bunič