Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.
Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.
Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.
V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora …
Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.
Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.
Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.
Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje.
V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.
Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.
Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.
V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti.
Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
Komentar Domovina.je
Avtor razkriva ozadje predvolilne taktike premierja Roberta Goloba, ki kljub pomanjkanju vidnih vladnih uspehov stavi na populistične ukrepe, kot je obvezna božičnica za vse zaposlene in upokojence. Komentator kritično osvetli gospodarsko stagnacijo, sporno zdravstveno reformo ter simbolno rabo partizanske pesmi Bella ciao kot orodje politične mobilizacije. Vse to v luči bližajočih se volitev, kjer se obeta val čustvenega populizma in ideoloških spopadov.
Komentar Domovina.je
Avtor razkriva ozadje predvolilne taktike premierja Roberta Goloba, ki kljub pomanjkanju vidnih vladnih uspehov stavi na populistične ukrepe, kot je obvezna božičnica za vse zaposlene in upokojence. Komentator kritično osvetli gospodarsko stagnacijo, sporno zdravstveno reformo ter simbolno rabo partizanske pesmi Bella ciao kot orodje politične mobilizacije. Vse to v luči bližajočih se volitev, kjer se obeta val čustvenega populizma in ideoloških spopadov.
Komentar Domovina.je
V ponedeljek 22. septembra bo ob 14.30 pred Magistratom potekal 24. shod za zaščito čiste pitne vode. »Upravna enota Ljubljana je popustila pritiskom Zorana Jankovića in Roberta Goloba in izdala nevarno in nezakonito gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje še ne velja, saj obstaja možnost pritožbe, ki jo bomo izkoristili,« je sporočil Aleš Primc.
Komentar Domovina.je
V ponedeljek 22. septembra bo ob 14.30 pred Magistratom potekal 24. shod za zaščito čiste pitne vode. »Upravna enota Ljubljana je popustila pritiskom Zorana Jankovića in Roberta Goloba in izdala nevarno in nezakonito gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje še ne velja, saj obstaja možnost pritožbe, ki jo bomo izkoristili,« je sporočil Aleš Primc.
Komentar Domovina.je
S pomočjo sodišč, medijev, levičarskih aktivistov in tudi levih vlad so agresija, kriminal in sovraštvo do osnovnih človekovih vrednot in njihovih nosilcev postopoma dobili legitimnost in krila. Ob pogledu na obraze ljudi, ki so slavili Kirkovo smrt, se človek zgrozi; koliko sovraštva, privoščljivosti, naslade nad trpljenjem. Ti ljudje so imeli resnično demonski izraz, je med drugim zapisala Erika Ašič.
Komentar Domovina.je
S pomočjo sodišč, medijev, levičarskih aktivistov in tudi levih vlad so agresija, kriminal in sovraštvo do osnovnih človekovih vrednot in njihovih nosilcev postopoma dobili legitimnost in krila. Ob pogledu na obraze ljudi, ki so slavili Kirkovo smrt, se človek zgrozi; koliko sovraštva, privoščljivosti, naslade nad trpljenjem. Ti ljudje so imeli resnično demonski izraz, je med drugim zapisala Erika Ašič.
Komentar Domovina.je
Novinar Domovine je v tokratnem komentarju med drugim zapisal, da so poslanci vladajoče koalicije znova zlorabili postopek v državnem zboru in Zakon o medijih sprejeli na izredni seji. »Slednje se po poslovniku državnega zbora uporablja v vojnem in izrednem stanju, česar k sreči v Sloveniji ni,« opozarja Nenad Glücks.
Komentar Domovina.je
Novinar Domovine je v tokratnem komentarju med drugim zapisal, da so poslanci vladajoče koalicije znova zlorabili postopek v državnem zboru in Zakon o medijih sprejeli na izredni seji. »Slednje se po poslovniku državnega zbora uporablja v vojnem in izrednem stanju, česar k sreči v Sloveniji ni,« opozarja Nenad Glücks.
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine je v komentarju med drugim zapisala, da vlada sprejema zakone, s katerimi bo z omejitvami delovanja ali s finančnimi pritiski prisilila ustvarjalne in delavne ljudi k temu, da bodo opustili dejavnost, jo omejili ali odšli v tujino. Gre za izčrpavanje (lastninjenje oz. nacionalizacijo) na dolgi rok. Ko lastnik ne zmore več, namreč zapre dejavnost ali nepremičnino poceni proda, poudarja Erika Ašič.
Komentar Domovina.je
Urednica Domovine je v komentarju med drugim zapisala, da vlada sprejema zakone, s katerimi bo z omejitvami delovanja ali s finančnimi pritiski prisilila ustvarjalne in delavne ljudi k temu, da bodo opustili dejavnost, jo omejili ali odšli v tujino. Gre za izčrpavanje (lastninjenje oz. nacionalizacijo) na dolgi rok. Ko lastnik ne zmore več, namreč zapre dejavnost ali nepremičnino poceni proda, poudarja Erika Ašič.
Komentar Domovina.je
Za nekatere ima beseda antifašizem še vedno magični pomen. Nekateri brez idejnega in političnega sovražnika ne morejo živeti, zato še danes oživljajo fašizem, da s tem opravičujejo svoj obstoj.
Komentar Domovina.je
Za nekatere ima beseda antifašizem še vedno magični pomen. Nekateri brez idejnega in političnega sovražnika ne morejo živeti, zato še danes oživljajo fašizem, da s tem opravičujejo svoj obstoj.
Komentar Domovina.je
Na televiziji lahko že več desetletij spremljamo različne serije in resničnostne šove. Oboje je pripravljeno tako, da gledalca potegne v dogajanje. Vsak del se konča z nekim dejanjem, ki gledalca drži v napetosti, da ga zanima, kaj se bo zgodilo; kaj bo storilo prevarano dekle, kako se bo iz zagate rešil oni fant, kako se bo odzvala razočarana žena, ali bo tisti odvetnik preživel v prometni nesreči, kako se bo na laži podrejenega odzval gospodar, ali bo bratranec odkril tatvino, ali bo maščevanje sosedi uspelo in tako naprej.
Komentar Domovina.je
Na televiziji lahko že več desetletij spremljamo različne serije in resničnostne šove. Oboje je pripravljeno tako, da gledalca potegne v dogajanje. Vsak del se konča z nekim dejanjem, ki gledalca drži v napetosti, da ga zanima, kaj se bo zgodilo; kaj bo storilo prevarano dekle, kako se bo iz zagate rešil oni fant, kako se bo odzvala razočarana žena, ali bo tisti odvetnik preživel v prometni nesreči, kako se bo na laži podrejenega odzval gospodar, ali bo bratranec odkril tatvino, ali bo maščevanje sosedi uspelo in tako naprej.
Globine
Pred mikrofoni sta se spet srečala oba gosta letošnjega cikla Dialog z ateizmom: jezuit p. Damjan Ristić in ateist Simon Rígač. Pogovarjali smo se o mističnih doživetjih in o božjem klicu. Kako bi se odzval ateist, če bi začutil, da ga Bog vabi v dialog? Pogovor si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče.
Sol in luč
»Starost se pojavlja v nešteto različnih oblikah: od najbolj prijetnega doživljanja ob vnukih in osebnem zorenju, do težavnega nerazumevanja, bolezni in pešanja moči. Vsak človek je edinstveno različen od vseh drugih. Vsak trenutek sožitja v družini in družbi je neponovljiv in vsak se stara drugače!« S temi besedami je knjigo Draga Tacola pospremil dr. Jože Ramovš. »Dober dan, starost« je zbirka člankov vezana v knjigo, ki so pred leti izhajali v Reviji Ognjišče.
Nekaj odlomkov smo prebrali v tokratni oddaji.
Naš gost
Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.
Duhovna misel
Grant Teaff, nekdanji glavni nogometni trener na univerzi, v svoji knjigi Verujem, pripoveduje zanimivo zgodbo, ki govori o mladem fantu, ki je bil ...
Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 02. oktober 2025 ob 05-ih
Kuhajmo s sestro Nikolino
Poslušalko je zanimalo, kako blanširati jurčke, ki jih bo dala v zamrzovalnik - na pari ali v kropu, s soljo ali brez. Sestra Nikolina odgovarja, da gobe očistimo in narežemo ter damo v vrelo vodo brez soli. Gledamo, da pride čim prej do vrenja, jih enkrat ali dvakrat obrnemo. Nato jih poberemo na cedilo, odcedimo in razgrnemo po pekaču. Malo ga dvignemo, da se tekočina odteče. Vmes še malo pomešamo, da se čim prej ohladijo in tako jih potem lahko po porcijah spravljamo v zamrzovalnik. Sestra še meni, da bi bilo blanširanje na pari težko izvesti. Drugo poslušalko je zanimalo, če je tekočina, v kateri so se gobe blanširale, uporabna. Sestra Nikolina meni, da jo lahko uporabi pri kuhanju juhe. Tretja poslušalka pa je povedala, da gob za zamrzovanje ne blanšira, ampak jih kar poduši. Tako izgubijo ogromno količino tekočine.
Radijski roman
Glavna junakinja romana se odloči, da bo pomagala bolnemu očetu. Še eno odločitev je sprejela, da bo zapustila moža.
Ana T. S., založba Ognjišče
Ob radijskem ognjišču
V oddaji z zimzeleno glasbo, ki jo vrtimo tudi z vinilnih plošč, smo odšli v šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta minulega stoletja … Povabili smo vas k sodelovanju z glasbenimi spomini.
0:01:28_IVO MOJZER - POLNOČNI KAVBOJ
0:06:09_Tereza Kesovija - Nježne strune mandoline
0:10:00_ABBA - I HAVE A DREAM
0:14:31_Jože Kobler - Dan, ki ga je zamenjala noč
0:18:13_Ornella Vanoni - Senza Fine
0:22:29_Engelbert Humperdinck - There Goes My Everything
0:25:25_LIDIJA KODRIČ - PASTIR KOSTJA
0:28:42_Peter Kraus - Sweety
0:32:30_Dusty Springfield - Son-Of-A Preacher Man
0:34:26_BERTA AMBROŽ - DIMNIKARJEV SIN ( Son of a preacher man )
0:38:17_Mireille Mathieu - Il me faut vivre
0:40:48_EURYTHMICS - THERE MUST BE AN ANGEL
0:46:00_BOŽIDAR WOLFAND WOLF - ANGEL VARUH
0:49:16_George Baker Selection - Paloma Blanca
0:53:11_Melina Mercouri - Never on Sunday
0:57:07_Edvin Fliser - Otroci morja
1:01:18_ROXY MUSIC - JEALOUS GUY
1:05:54_MARIE OSMOND - PAPER ROSES
1:08:56_LJUPKA DIMITROVSKA - LJUBLJANSKI ZVON
1:12:48_Pro Arte - Tužna su zelena polja
1:16:00_JANKO ROPRET - NE BODI OBJESTNO DEKLE
1:19:36_Đorđe Balašević - Prva ljubav
1:23:37_AZNAVOUR - QUE CEST TRISTE VENISE
1:26:48_The Kelly Family - An Angel
Via positiva
Ob aktualnih Dnevih evropske kulturne dediščine in Tednu kulturne dediščine smo k pogovoru povabili Jerneja Hudolina, arhitekta in dolgoletnega direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine.