Slovencem po svetu in domovini
Narodni svet koroških Slovencev NSKS pozdravlja koalicijsko pogodbo nove avstrijske vlade, saj se v poglavju »Ustava, človekove pravice in uprava«, v odstavku »Osnovne in človekove pravice«, omenjajo avstrijske avtohtone manjšine, tudi slovenska. Dobesedno tam piše: »Krepitev šestih narodnih skupnosti (hrvaške, slovenske, madžarske, češke, slovaške in romske) z njihovo ustavno zasidranostjo in s tem jasno prepoznavnostjo«. Omemba avstrijskih avtohtonih manjšin je sicer kratka, saj je bila v zadnjem vladnem programu tej temi namenjena cela stran. A po mnenju NSKS ni toliko pomembna dolžina besedila o avtohtonih manjšinah, temveč uresničitev obljub in to predvsem na področju šolstva. Na tem področju se je manjšini zgodila kar največja škoda (zapiranje malih dvojezičnih šol in odprava vzornega obveznega šolstva na Koroškem leta 1958, kvaliteta pouka v nekaterih šolah, ko otroci po štirih letih pouka, slovenščine ne obvladajo). Predsednik Narodnega sveta dr. Zdravko Inzko je bil zadnje tedne v kontaktu s tremi politiki vladajoče koalicije in bo te kontakte nadaljeval, ko bo šlo za uresničitev koalicijskega programa. Kajti praksa naj bi prehitela teorijo, še piše v sporočilu NSKS.
Slovencem po svetu in domovini
Narodni svet koroških Slovencev NSKS pozdravlja koalicijsko pogodbo nove avstrijske vlade, saj se v poglavju »Ustava, človekove pravice in uprava«, v odstavku »Osnovne in človekove pravice«, omenjajo avstrijske avtohtone manjšine, tudi slovenska. Dobesedno tam piše: »Krepitev šestih narodnih skupnosti (hrvaške, slovenske, madžarske, češke, slovaške in romske) z njihovo ustavno zasidranostjo in s tem jasno prepoznavnostjo«. Omemba avstrijskih avtohtonih manjšin je sicer kratka, saj je bila v zadnjem vladnem programu tej temi namenjena cela stran. A po mnenju NSKS ni toliko pomembna dolžina besedila o avtohtonih manjšinah, temveč uresničitev obljub in to predvsem na področju šolstva. Na tem področju se je manjšini zgodila kar največja škoda (zapiranje malih dvojezičnih šol in odprava vzornega obveznega šolstva na Koroškem leta 1958, kvaliteta pouka v nekaterih šolah, ko otroci po štirih letih pouka, slovenščine ne obvladajo). Predsednik Narodnega sveta dr. Zdravko Inzko je bil zadnje tedne v kontaktu s tremi politiki vladajoče koalicije in bo te kontakte nadaljeval, ko bo šlo za uresničitev koalicijskega programa. Kajti praksa naj bi prehitela teorijo, še piše v sporočilu NSKS.
Komentar Domovina.je
Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.
Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.
Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost.
Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.
Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.«
Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?«
Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.
Komentar Domovina.je
Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.
Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.
Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost.
Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.
Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.«
Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?«
Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.
Informativne oddaje
Informativne oddaje
Informativne oddaje
Informativne oddaje
Informativne oddaje
Informativne oddaje
Spoznanje več, predsodek manj
V oddaji je bil naš gost nekdanji vrhovni in ustavni sodnik Jan Zobec. Spregovoril je o vladnih predlogih medijskega zakona in nepremičninskega davka. Dotaknili smo se tudi umora skesanca v primeru Kavaškega klana in odziva tožilke Mateje Gončina ter odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je proti Sloveniji ugotovilo hude kršitve slovenskega prava s strani predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani.
Spoznanje več, predsodek manj
V oddaji je bil naš gost nekdanji vrhovni in ustavni sodnik Jan Zobec. Spregovoril je o vladnih predlogih medijskega zakona in nepremičninskega davka. Dotaknili smo se tudi umora skesanca v primeru Kavaškega klana in odziva tožilke Mateje Gončina ter odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je proti Sloveniji ugotovilo hude kršitve slovenskega prava s strani predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani.
Informativne oddaje
Informativne oddaje
Moja zgodba
V tokratni oddaji smo predstavili monografijo z naslovom KAZEN NAJ OBSOJENCA PREVZGOJI in s podnaslovom Kazenske ustanove v Ljubljani in okolici, 1945–1954. Avtorici dr. Jelka Piškurić in dr. Mateja Čoh Kladnik sta s pomočjo arhivskega gradiva in spominske literature uredili znanstveno monografijo, ki celovito obravnava kazenske ustanove, delovišča in taborišča takratnih komunističnih oblasti. Namen dela je bolje razjasniti delovanje povojnega političnega represivnega aparata, ki je neizpodbitno kršil temeljne človekove pravice in svoboščine takratnih državljanov.
Moja zgodba
V tokratni oddaji smo predstavili monografijo z naslovom KAZEN NAJ OBSOJENCA PREVZGOJI in s podnaslovom Kazenske ustanove v Ljubljani in okolici, 1945–1954. Avtorici dr. Jelka Piškurić in dr. Mateja Čoh Kladnik sta s pomočjo arhivskega gradiva in spominske literature uredili znanstveno monografijo, ki celovito obravnava kazenske ustanove, delovišča in taborišča takratnih komunističnih oblasti. Namen dela je bolje razjasniti delovanje povojnega političnega represivnega aparata, ki je neizpodbitno kršil temeljne človekove pravice in svoboščine takratnih državljanov.
Pogovor o
V tokratni oddaji smo se osredotočili na veliki teden in vse, kar se dogaja v njem oziroma na doživljanje svetega tridnevja skozi prizmo umetnosti. Kako nas pri doživljanju skrivnosti Odrešenja lahko spodbujajo glasba, slikarstvo in literatura. O tem so spregovorili komparativistka dr. Ignacija Fridl Jarc, slikar Lojze Čemažar in basbaritonist Marko Fink.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 18. april 2025 ob 05-ih
Naš gost
Igor Tuta je pred kratkim praznoval osemdesetletnico. Je vsestranski kulturni delavec, s pomembno in dolgoletno vlogo med Slovenci v zamejskem prostoru. Vso svojo delovno dobo je posvetil Radiu Trst A, sodeloval je tudi pri številnih televizijskih dokumentarnih oddajah. Od otroštva predan skavt, tudi po njegovi zaslugi je v tržaškem okolju to gibanje zelo živo. Med njegovimi vidnejšimi zanimanji je tudi filatelija. V zadnjih letih pa se največ posveča publicistiki.
Globine
Ali je verovati razumno? Ali vera nasprotuje razumu ali obstajajo primeri, kjer se razum in vera dopolnjujeta? Ali lahko Boga dojamemo z razumom in kakšna je vloga čustev? Ob teh vprašanjih sta razmišljala ateist Simon Rígač in jezuit p. Damjan Ristić. Tretji del dialoga z ateizmom si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče.
Naš pogled
Tokrat se sprehajamo po robu med upanjem in strahom – med tehnološkim napredkom in duhovnim iskanjem. Damijana Medved razmišlja o umetni inteligenci kot o prelomnici, ki jo nekateri vidijo kot odrešitev, drugi kot pogubo. Preko osebnih izkušenj z orodji, kot je ChatGPT, in dvomov, ki jih ta prinašajo, odpre pogovor o avtentičnosti, jeziku in zaupanju v lastne misli. V drugi polovici nas popelje na Oljsko goro, kjer doživi globoko duhovno refleksijo, prepleteno z razumevanjem Velike noči in skrivnosti človeške poti. Kaj, če je umetna inteligenca naša skupna Oljska gora – kraj preizkušnje, tišine in morda preobrazbe?
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Kuhajmo s sestro Nikolino
Poslušalka je prosila za recept za brezglutensko potico. Sestra Nikolina ji je odgovorila, da sicer iz te moke dela tudi kruh in tako se jo uporabi tudi za potico. Mogoče potica ne bo tako mehka, kot iz bele moke, drugačno bo tudi vzhajanje, razvaljati mora z občutkom. Brezglutenska moka je namreč bolj lepljiva. Zato naj tudi prilagodi nadev, pri zavijanju pa naj si pomaga s prtom. Lahko pa jo razvalja kar na peki papirju. Ker se testo prijema rok, naj bodo le te mokre. Uporabi naj toliko sladkorja, kolikor lahko, a sladkor daje barvo potici in njeni skorji. Pečemo kot običajno pri 190 stopinjah. Poslušalka Anamarija pa je povedala, da pripravlja potico iz ½ kg brezglutenske moke (uporablja Schärovo moko), doda še ½ litra mleka, 1,5 dag kvasa, 1 žličko soli, 5 dag masla, 2 rumenjaka, vanilin sladkor, 1 žlico sladkorja. Naredi jo kot običajno potico. Mogoče je testo malenkost mehkejše in se ti na začetku zdi, da ne bo nič iz tega nastalo. A če dobro umesimo in dobro vzhaja, bo nastal dober izdelek, ki se bo tudi lepo valjal. Peče jo pri 180 stopinjah 45 do 50 minut, proti koncu jo premaže z jajcem, sicer se ji zdi, da je potica preveč temna. Za nadev uporabi 40 dag orehov, 2 žlici brezglutenskih drobtin itd. ...
Življenje išče pot
Bolečina je lahko tudi modra učiteljica življenja, pravi minorit p. Danilo Holc, ki je v rubriki Življenje išče pot spregovoril o smislu trpljenja in veliki potrebi sveta po sočutju.
Svetovalnica
V Prazničnem jutru velikega petka - ko so v ospredju žalovanje, premišljevanje o preizkušnjah, trpljenju, pa tudi možnosti, ko se ob odpovedih lahko še bolj odpremo Bogu ter postanemo razpoložljivejši za Njegovo milost in delovanje - smo k pogovoru povabili Tomaža Mikuša, jezuita, ki je med drugim tudi duhovni voditelj programa za zlorabljene Od bolečine k milosti.