Smisel v tretjem življenjskem obdobju

V aprilskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic. Spregovorila je o smislu v tretjem življenjskem obdobju. Predstavila je tudi pomen empatije in solidarnosti med generacijami ter odgovornost mlajših, da se učijo od starejših in ohranjajo vrednote skupnosti. Staranje je lahko tudi darilo, kjer ob praznini, ki jo prinese izguba delovnega okolja, obstaja tudi priložnost za nov zagon in ustvarjalnost.

Poln sebe

Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih ...

Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Preobrazba sv. Frančiška na gori La Verna

Dve leti pred smrtjo in sredi sporov z brati, je sv. Frančišek na gori La Verna Boga spraševal, ali je imelo njegovo življenje smisel ali ne. V odgovor je prejel stigme ali Kristusove rane. Takrat je spoznal, da je ljubezen povezana s trpljenjem odpovedi. Minorit in dober poznavalec frančiškovske tradicije, p. Danilo Holc nam je odstiral globok duhovni pomen teh tednov, ki jih je Frančišek preživel na gori, saj ga je Bog sam nanje pripravljal že od spreobrnjenja naprej.

Smernik za smisel

Ob Jožefovem in ob Tednu družine 2025 smo k pogovoru povabili moža, očeta in terapevta, avtorja knjige z naslovom Smernik za smisel, popotnica preizkušanega logoterapevta, Matica Vidica. Po izobrazbi je profesor teologije in univerzitetni diplomirani filozof, stalni diakon, logoterapevt, psihoterapevt in predavatelj. Najprej pa mož in oče. Matic je v knjigi zapisal: Odkril sem, da od življenja ne morem pričakovati udobja, ugodja in sreče na prvo žogo, vse to je lahko le posledica odgovorov, ki jih dajem življenju.  

Smisel kot temelj duševnega zdravja

Mag. Martin Lisec, logoterapevt, direktor Inštituta Stopinje ter predsednik Slovenskega društva za logoterapijo – LOGOS, je svetoval o smislu. Kako osmisliti življenjske preizkušnje, ko je težko, ko se soočamo z boleznijo, izgubo.  

Sanjajte drzno

Za tokratno oddajo Sol in luč, smo izbrali delo Boba Goffa, ki skozi osebne izkušnje predstavi, kako v nepopolnem svetu živeti smiselno in polno življenje. Kako v tegobah vsakdana izkoristiti ves svoj potencial in slediti cilju, ki je samo vaš. V oddaji smo predstavili nekaj odlomkov iz knjige Sanjajte drzno, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Za kakšen smisel je vredno trošiti svoje življenje?

Simon Sinek je na področju podjetništva eno najbolj znanih imen, veliko pa se lahko od njega naučimo tudi navadni zemljani. Nekaj odlomkov iz njegove knjige z naslovom Neskončna igra smo vnovič predstavili v oddaji Sol in luč.