Oddajo smo spet posvetili zamolčanemu domoljubu Ernestu Jazbecu. Pred kratkim je o njem postekalo študijsko srečanje, iz katerega smo tokrat objavili prispevek dr. Jožeta Možine o revolucionarnem nasilju Komunistične partije Slovenije.

Zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnostiza življenjsko delo bo letos prejel Franci Pivec. V Ljubljani bodo postavili spomenik Avguštinu Ferdinandu pl. Hallersteinu, jezuitu, matematiku, astronomu, kartografu in diplomatu. V Muzeju Nanjing na Kitajskem so odprli razstavo Narodnega muzeja Slovenije.

Nacionalna RTV Slovenija je lanskega oktobra začela serijo oddaj in prispevkov na temo predsodkov, ki se nanašajo na različne družbene skupine, predvsem obrobne. Z januarjem se začenja že druga sezona. Nekateri izmed člankov te serije so prav kakovostni in razkrivajo, kakšno je življenje, ki ga živijo ljudje z določenimi omejitvami, kot je denimo Downov sindrom ali invalidnost ali pa so sprejeli določeno odločitev v življenju, pa jih družba zaradi tega morda gleda postrani, kot denimo redovnica.

Janezovi učenci in farizeji so se postili. Pridejo torej in mu rečejo: Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa se ne postijo?(Mr 2, 18)

Odedajo smo spet posvetili zamolčanemu domoljubu Ernestu Jazbecu. Pred kratkim je o njem postekalo študijsko srečanje, iz katerega smo tokrat objavili prispevka Renata Podbersiča o Jazbečevih mladostnih dnevnikih in Petra Černica o tajnem delovanju krščansko socialnega gibanja na Primorskem pod fašizmom.

Pravim ti: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom! Ta pa je vstal in takoj vzel posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so vsi strmeli in slavili Boga ter govorili: Kaj takega še nikoli nismo videli.(Mr 2, 11-12)

Potem ko je spomladi propadel poskus imenovanja Mira Preka in Marka Pavlihe za sodnika Splošnega sodišča Evropske unije v Luksemburgu, je zdaj na vrhuncu ponovljeni postopek. Pri predsedniku republike Borutu Pahorju so se začela začenjajo uradna posvetovanja z vodji poslanskih skupin o možnih kandidatih. Za Radio Ognjišče je ekskluzivno o izboru sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije v Luksemburgu spregovoril Marko Pavliha, ki v Bruslju pred t. i. Odborom 255 zaradi anonimke ni prejel podpore.

Na spoprijemanje s posledicami komunistične revolucije in polstoletnega totalitarnega režima pri nas lahko morda pogledamo skozi tri podobe, ki jih razvija Friedrich Nieztsche v Zatarustrovem govoru O treh preobrazbah. Nietzsche razmišlja o prehodih, skozi katere gre človek kot bitje duha in razločuje tri načine bivanja.Kamelin pristop do življenja je potrpežljiv. Dobro prenaša bremena, ki jih ji nalagajo drugi. Veliko vzame nase, pusti se obremeniti. V tem, da veliko prenese, vidi svojo vrlino. A kamela deluje, kot da nima svoje volje, zato potrebuje preobrazbo duha.Lev se bojuje za svojo svobodo. Ne priznava nobenega “moraš” ali “moral bi”, ampak uveljavlja svojo voljo in ponosen “jaz hočem”. V delovanju leva je utelešen srd in prekinitev s potrpežljivostjo in vdanim prenašanjem razmerij moči. Pridobi si novo zavest, odprejo se mu neslutene možnosti.A so stvari, ki jih lev ne zmore. Potrebna je tretja preobrazba – iz leva mora nastati otrok. Otrok je simbol nedolžnosti, odpuščanja, novega začetka, izraža se skozi kreativnost in igro, v kateri življenju izreče svoj “sveti DA”, piše Nietzsche.Otroka je že Jezus Kristus – po svoji prvoosebni izkušnji rojstva Boga v podobi otroka – postavljal za zgled svojim učencem:»Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« (Mt 18,3-5)Otrok je majhen, šibek, nebogljen. Kje bi danes našli koga, ki bi imel te lastnosti za vrednote, kaj šele za najvišje človeške lastnosti?! Da bi bil največji tisti, ki je najmanjši, in da bi bila šibkost moč?! To se zdi bolj igračkanje s paradoksi.A lahko si predstavljamo, da če si majhen, je ob tebi veliko prostora za druge. Majhnost nima razloga za ponašanje in prepiranje, odpade boj za prevlado, ki cepi skupnost. Majhnost ustvarja povezanost in bratstvo. Majhnost živi od sprejemanja, če pa ljudje čutimo sprejetost, tudi sami postanemo sprejemajoči.Otrok nam prikliče v spomin nepokvarjenost iz pravljice o cesarjevih novih oblačilih, pa nežnost, preprostost, prijaznost, velikodušnost, osredotočenost, veselje, ustvarjalnost, domišljijo in podobne lastnosti, ki bi morda lahko bile vrata v našo odrešitev.Majhnosti je predana tudi pobuda Vseposvojitev, je na spletnem portalu Časnik.si zapisala Romana Bider.

V tokratni oddaji smo govorili o izbiri prave obleke za valeto, maturo, poroko in kakšno drugo slovesno priložnost. O barvi in izbiri kroja glede na našo postavo nam je svetovala Martina Čižman iz salona Modart.

Medtem ko si eni pripisujejo zasluge za samostojno državo, se drugi jezijo, češ da se nam je izjalovila in ne prinaša sadov, ki smo jih pričakovali. Vsak lahko torej po svojih sposobnostih, močeh in družbenih vlogah, vsi pa v medsebojnem povezovanju skupaj naredimo več za to, da bo država postajala bolj naša, da bomo v njej bolje sodelovali ter krepili zavest vzajemnosti, solidarnosti in vključenosti.O tem današnji komentator.

Na današnji dan pred 100 leti se je rodil arhitekt Tone Bitenc, ki je bil zadnji Plečnikov asistent in se je najbolj zbližal s svojim učiteljem ter v določenih vidikih postal njegov naslednik. Zaradi obsega njegovega dela, ki pa je večkrat spregledano, mu bomo posvetili današnje Kulturne utrinke.

Ob nastopu novega leta je čas, ko drug drugemu postrežemo z lepimi voščili z željami po zdravju, sreči in obilju.

Iztok Čančula je pred več kot četrt stoletja vodil projekt obnove in priprave radijskih prostorov Radia Ognjišče. S skupino prijateljev pa je v zadnjih nekaj letih v 12-ih državah sveta postavil strehe številnim pomoči potrebnim. Dobrodelni projekt, družbena odgovornost, človekoljubna aktivnost, so vsebine pogovora z njim.

Prostovoljci in zaposleni Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote bodo na silvestrovo v Študentskem domu Vincencij že 25. leto zapored silvestrovali z brezdomnimi. Postregli jim bodo s slavnostno silvestrsko večerjo ter poskrbeli za kulturni in družabni program s tombolo. Obiskala jih bosta tudi predsednik republike in nadškof, nam je povedala Nuša Zavašnik.

Enologinja Klavdija Topolovec iz Radgonskih goric je spregovorila o pravilnem postopku serviranja penin.

Ko so izvršili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim. (Lk 2, 39-40)

V noči na 3. september 1942 so partizani v Loški dolini ubili več ljudi in zažgali njihove domove. Kaplan je bil tedaj v svoji sobi. Partizani so nasilno vdrli v hišo in eden od njih je ustrelil kaplana, ko je klečal ob postelji.

V oddajo Naš gost smo povabili umetnico, pianistko, pedagoginjo, korepetitorko, ki ji je glasba postala ne le poklic, ampak tudi poslanstvo, za svoje delo na področju šolstva in za širjenje krščanskih vrednot v družbi pa je med drugim prejela odlikovanje ljubljanske nadškofije. Prisluhnite pogovoru z Vlasto Doležal Rus.

Poročali smo o združitvi dejavnosti pod skupno občinsko upravo v občinah Grosuplje, Ivančna Gorica, Škofljica, Ig in Dobrepolje, o postavitvi spominske plošče v spomin na osamosvojitvene dogodke ter, da se ulice Vojnika že peto leto zapored v tem času spremenijo v svojevrstno božično vas.

Med najstarejšimi postavitvami živih jaslic so tiste v Postojnski jami, ki letos obeležujejo okroglih 30 let. Športno društvo lednih plezalcev že 18 let pripravlja ledene kulise za gledališko predstavo živih jaslic v soteski Mlačca.V Tolminskem muzeju so predstavili zbornik Cerkev v cerkvi o nedavnih arheoloških odkritjih v cerkvi sv. Lenarta v Volčah.

Potrebujemo: 1 kg moke, 2 žlički soli, v jamico damo pa limonino lupino in 2 žlici ruma. Posebej pripravimo kvas (kocko kvasa, žlico sladkorja in 2 žlici moke). Posebej mešamo 4 rumenjake in 100 g sladkorja (beljake uporabimo za nadev), prilijemo 2 dl močno toplega mleka in posebej raztopimo 60 g masla in dodamo še olje, da je vsega skupaj 100 g. Rumenjake s sladkorjem zamešamo v moko, nato še kvas, zmešamo, na koncu še maščobo. Gnetemo z eno roko ali obema. Med gnetenje, ko testo postaja krepko, dolijemo nekaj žlic mleka. To ponavljamo, da gnetemo vsaj 10 minut. To testo se bo dobro zvaljalo, a prej naj vzhaja pol drugo uro. Če damo potice v skupni pekač, jih med seboj pomažemo z oljem, da se bodo lepo razdelile. Ko jih namažemo z jajcem, damo v hladno pečico, nato jo prižgemo na 190 stopinj in se počasi pogreva. Čez čas pokrijemo, da se bo peklo eno uro. Če vzhaja zunaj, pa naj vzhaja uro ali 70 minut in nato namažemo in damo v pečico.Da se ne bi naredile luknje, moramo dobro valjati. Do ne bo prišlo do odstopanja skorje, damo v 180 stopinj vročo pečico in pečemo brez ventilacije. Ko je pečeno, damo iz pečice, pustimo še pet minut, nato s kartico ločimo od nadeva ter obrnemo na desko. Pokrijemo s papirnato brisačo in servieto ter pokrijemo s folijo. Ohlaja naj se v kuhinji.

»Moramo se navaditi, da imamo manjšinsko vlado, ki ima zgolj 42 poslancev,« je majanje vladnega čolna, ki je minuli teden marsikomu na krovu povzročal simptome morske bolezni, komentiral prvi med poslanci LMŠ, Brane Golubović. Nič čudnega, saj je potrjevanje nove ministrice, kar bi bil v normalni državi rutinski postopek v državnem zboru, to oblast in celotno državo pripeljalo do roba politične histerije.

Filipinski kardinal Luis Antonio Tagle je nedavno postal vodja pomembne vatikanske kongregacije za evangelizacijo narodov. Zato smo v oddaji ponovili njegov nagovor, s katerim je letos odprl radijski misijon na Radiu Ognjišče.

Sobotna iskrica je prinesla dva dela božične devetdnevnice, slišali smo kako zvezde gledajo na lepoto v Marijinem srcu in Jožefovo odločnost ter dobroto. Mavrica je poskrbela za pravljico in lepo zgodbo o ekologiji, na kratko pa smo predstavili tudi žive jaslice v Postojnski jami in v ljubljanskem živalskem vrtu.

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Tokratna oddaja Sol in luč je govorila o fantu, ki je obležal, da bi lahko na noge postavil svoje življenje, o fantu, ki ne more hoditi, medtem, ko njegova duša pleše. »To ni le moja zgodba. To je zgodba vseh, ki včasih obupajo nad življenjem. Sem Aleš, ki uporablja voziček. Nisem vozičkar, ki mu je ime Aleš.« tako je v knjigo (izšla je pri založbi 5KA), ki je marsikoga ganila do solz, zapisal naš tokratni gost, Aleš Kramolc. Predstavili smo del knjige z naslovom Vozim skozi življenje in slišali del pogovora z avtorjem, ki ga je posnela kolegica Nataša Ličen.

»Privatizacija«, ena najbolj osovraženih besed, kar jih lahko zasliši uho pravega socialista. Takoj ga spravi k otorinolaringologu.Gre namreč za postopek, pri katerem podjetje, ki je naše, beri v rokah vladajoči eliti naklonjenih prvoborcev, preide k lastniku, ki ga taista elita ne more nadzorovati ter mu ukazovati. Adijo čudaške pogodbe, ki denarce pretakajo v žepe pravih, zbogom rente zaslužnim. Ob čisto vsaki privatizaciji se zato zažene plaz črnogledih napovedi o zlobnežih, ki kupujejo našo srebrnino, zlata vendarle ni, izključno zato, da jo bodo nemudoma uničili.

Žiga Zois, ki ga je Cankar poimenoval „oče in varuh slovenske literature“, je z moralno in finančno podporo ter odlično založeno knjižnico, omogočil razsvetljensko delo Linhartu, Vodniku, Kopitarju in drugim. Ti so skupaj z njim na prehodu iz 18. v 19. stoletje postavljali temelje za pravilen razvoj slovenskega knjižnega jezika in literature.

Znanje bazične medicine, povezano s klinično prakso na področju kardiologije je dr. Metki Zorc omogočilo, da je uspešno razvila tretji Slovenski center za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC MEDICOR v Izoli, pred in post operacijski center Medicor v Ljubljani ter Center za preventivno kardiologijo in rehabilitacijo v portoroških hotelih LifeClass.

Poročali smo o gradnji Doma zaščite in reševanja v Trzinu, že 12 razstavi jaslic z vse Slovenije v Veržeju ter da je Center ponovne uporabe Ormož postal Naj socialno podjetje Podravja 2019.

Kaj postaviti v središče vzgojnega procesa? Molitev, zakramentalno življenje, povezanost s Kristusom. Kako ravnati, če so med kandidati tudi taki, ki so nagnjeni h homoseksualnosti, pedofiliji? Kdo odloča o tem ali lahko nekdo naredi zaobljube, prejme posvečenje? O tem so govorili s. Hermina Nemšak, Peter Kokotec in p. Janez Papa.

Naredimo enako kot krompirjevo, le da krompir nadomestimo s kislim zeljem. Tega najprej operemo in ožmemo ter prerežemo. Damo ga v kozico, dolijemo vodo in naj vre 15 minut. Odcedimo in ga uporabimo pri sestavljanju musake. Lahko pa zelje pražimo - damo ga na praženo čebulo. Nadaljnji postopek je enak.

Potrebujemo: 75 dag moke (mehka ali ostra ali kombinacija) in 1 pecilni prašek, posebej zmiksamo ali zdrobimo 25 dag masla, presejanih 25 dag sladkor v prahu in vanilin. To zmešamo in v jamico na sredini damo posebej razžvrkljana 3 jajca, dodamo tudi sok ene in pol limone, po želji tudi kakšno žlico ruma. Z roko ugnetemo, testo postane krepko in trdo. Pokrito naj počiva na hladnem. Pečemo pri 190 stopinjah, da dobijo lepo oranžno-rdečo barvo.

Beljake stehtamo in nato pripravimo še dvakrat toliko sladkorja, vanilin sladkor in za nožev vrh limonine kisline. Sestavine damo v emajlirano skledo ter jih miksamo. Ko se zmes začne rahlo peniti, posodo postavimo nad drugo posodo z vrelo vodo. Odstavimo in nato lahko po želji dodamo malo kokosa. Nabrizgamo na peki papir in lahko okrasimo z lističi mandljev, polovico oreha ali lešnika. Dodamo v 80 do 100 stopinj Celzija vročo pečico. Tako naj se dobro posušijo, tudi sredina mora biti suha.

Ker zaradi množice niso našli, kod bi ga nesli noter, so šli na streho in ga med opeko spustili s posteljo vred v sredo pred Jezusa. (Lk 5, 19)

Miran Bordon ob dogodku predstavitve projekta postavitve orgel koprske stolnice 1421 - 2021.

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Tretji december je v spomin na rojstni dan pesnika Franceta Prešerna Ta veseli dan kulture. V kaj se to začetno veselje prelevi, v nasprotje kulturnega, v nakupovalno vrvenje, pretirano (brezokusno) okraševanje, v izpraznitev, namesto v obogatitev? Postaja december Ta nori mesec?

Koroški Slovenec in predsednik tamkajšnje Karitas Jože Marketz je bil danes imenovan za novega krškega škofa. Za slovenske vernike na Koroškem je odločitev Vatikana veliko priznanje, poudarja urednica Nedelje, cerkvenega lista krške škofije Mateja Rihter.

Jože Marketz naj bi postal novi krški škof. Uradne potrditve iz Vatikana še ni, poznavalci pa pričakujejo, da naj bi bile do najkasneje sredi prihodnjega tedna vse uradne formalnosti opravljene. Posvečenje naj bi bilo na svečnico. Pogovarjali smo se z dekanom Jankom Krištofom, predsednikom Krščanske kulturne zveze.

Kot odgovorni urednik uradno odgovarjam pred državo, neuradno pa poslušalcem, širšim in ožjim sodelavcem, ter našim poslovnim partnerjem. Zato naj zdaj z vso težo slovesnega trenutka izrečem hvala vsem sodelavcem, ki soustvarjate program Radia Ognjišče, vsem, ki omogočate naše delovanje, skratka vsem prijateljem, še posebej tudi vam, ki nam s svojo današnjo prisotnostjo izkazujete čast.Kako je izgledalo 25 preteklih let, ste v nekaj številkah že slišali. Z njimi smo želeli poudariti tisto, kar je skrito, namreč vezi, ki smo jih pletli s poslušalci. In to bo tudi temeljna usmeritev, ko se oziramo v prihodnost. Odnos z drugim bo izziv za vsako družbo jutrišnjega dne in še posebej za vsak medij. Statistika kaže, da se več ukvarjamo z »ekrančki« kot drug z drugim in v zadnjih letih se že kaže sestradanost zaradi pomanjkanja iskrenih in toplih odnosov. Zato bo Radio Ognjišče še naprej spodbujal h konkretnim medosebnim odnosom, solidarnosti.Naše poslanstvo je Oznanjati veselo novico. V nekaj besedah to pomeni biti človek človeku v povezavi s presežnim.Kako voditi krmilo te ladje, ko eni zahtevajo, da moramo biti drugačni in drugi, da moramo prilagajati norme sodobnemu svetu, odgovarjam z besedami iz pisma Diognetu iz tretjega stol. po Kristusu, ki o kristjanih pravi: »Njihov način ni nič nenavaden... Bivajo na zemlji, a imajo svoje državljanstvo v nebesih...« To je tudi naša vizija, ko govorimo o naši skupnosti in to je naš načrt za danes in jutri.Želimo biti sprejeti kot del enakopravne in enakovredne družbe, želimo se veseliti življenja …Nenazadnje si želimo mirno plovbo in dejavno ter odločno besedo državnih institucij, ki nas pri drugi državi, v tem primeru Italiji, ne ščiti, ko govorimo o frekvencah, ter nas v boju s sodnimi mlini pušča same. Epilog te zgodbe je ugašanje naših oddajnikov na Primorskem. Ob tem je še toliko bolj nerazumljivo dejstvo, da gre za umanjkanje branjenja državne meje, saj v 24-tem členu Zakona o elektronskih komunikacijah piše, navajam: »Radiofrekvenčni spekter je omejena naravna dobrina s pomembno družbeno, kulturno in gospodarsko vrednostjo.« Če se moramo radijske postaje na našem ozemlju umikati zaradi tožb italijanskih radijskih postaj, gre torej za pomanjkljivo obrambo slovenskih naravnih dobrin.

Slišali ste posnetke z minulih Gala koncertov Radia Ognjišče, ki so na oder Cankarjevega doma radi postavili tudi narodno zabavne ansamble. Tik pred letošnjim koncertom vabljeni k poslušanju domačega odmeva.

Ajda ni žito, ste vedeli to? O tem nas je podučil pek Tomaž Blatnik. V njihovi družinski pekarni uporabljajo drugačno moko, drožijo drugače od večine. Pogovarjali smo se o inovativnih krušnih postopkih, ki se vračajo k tradiciji.

Sara Ketiš, svetovalka specialistka s KGZ Ptuj, je pojasnila namen in korake certifikacije mlečnih izdelkov s kmetij v shemi Izbrana kakovost - kmečki.

Vsi poznamo izjavo poslanca Mahniča, ki je označil pokvarjenost pravosodnega sistema z besedo »mafija«. Z močno besedo je izrazil svojo nemoč. Etiketa »mafija«, ki jo je izrekel Mahnič, je nadvse opisna in celo upravičena. Ugled sodstva je na psu. Se bodo poslanci postavili za svojega kolega Mahniča?

Kako postati samozavesten katoličan, ki zna v medijih, pa tudi v družbi, odgovarjati na težka vprašanja o spolnih zlorabah, istospolnih porokah in podobno? S takšnim izobraževanjem laikov se ukvarja Jack Valero, ki je v Veliki Britaniji ustanovil projekt Catholic Voices, ki je danes razširjen že v 20 državah po svetu. V tokratni oddaji pa tudi o tem, kako se je sklenil škofijski postopek za beatifikacijo ustavnoviteljice Gibarnja fokolarov, Chiare Lubich.

Svoboda je postala pretveza za barabije. Dobro načelo svobode se zlorablja za iluzije. Takšna iluzija je bil komunizem, takšna iluzija je današnji Meščev levičarski populizem, takšna iluzija so Šarčevi novi obrazi, takšna iluzija je Židanova rdečo zelena lubenica in Kučanova nova teorija o tem, kako je berlinski zid padel na obe strani, vzhodno in zahodno. O teh temah današnji komentator - teolog in filozof morale dr. Ivan Štuhec.

Naredimo bolj gosto testo, pripravljeno z vodo. Iz trakov spletemo preste in jih damo počivati. Nato jih za nekaj sekud pomočimo v vrelo vodo, postavimo na pekač, posujemo s soljo in spečemo.

Posušene krhlje namočimo in naredimo kruhovo testo, ki naj vzhaja. Nato vmesimo osušene krhlje, lahko tudi narezane. Damo v dobro namazan pekač ali košarico ter naj vzhaja 3/4 do ene ure. Nato postavimo v 200 stopinj vročo pečico, prej dvakrat zarežemo. Peče se približno eno uro.

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.