Bogoslovec in pričevalec za vero Emil Kete, doma iz župnije Planina nad Ajdovščino je nekakšen primorski Lojze Grozde. Oba mlada fanta sta bila dejavna v Katoliški akciji, globoko verna; z molitvijo in evharistijo sta se trudila za duhovno rast. To dokazujeta Grozdetova poezija in Ketejev duhovni dnevnik. Podobne so bile tudi okoliščine njune smrti. Emil Kete je po osnovni šoli končal pripravnico in gimnazijo v Gorici. Jeseni 1944 se je vstopil v goriško bogoslovje. Novembra tega leta je šel obiskat na smrt bolnega očeta. Ko se je 11. novembra vračal v Gorico, so ga zajeli partizani in nekaj dni zatem ubili v dolinici Ovčji plac pod Šempasom.

P. Žužek je bil strokovnjak za pravo vzhodnih Cerkva, poliglot, skavtski voditelj in jezuit, Izšel je iz ljubljanske družine, ki je dala dva duhovnika in štiri redovnice. Med vojno se je trikrat rešil gotove smrti, zato je življenje posvetil Bogu. Njegovo najpomembnejše delo je priprava novega zakonika Vzhodnih Cerkva, ki mu jo je zaupal papež. Veliko časa je posvetil mladim in bil nepogrešljiv voditelj italijanskih skavtov. Umrl je na poti k njim v gorskem kraju Soriano v Apeninih; našli so ga na svečnico 2004.

⁠⁠⁠⁠Sestri Pavla in Darinka Bajec sta otroštvo preživljali Skriljah v Vipavski dolini. Med vojno sta se pridružili mariborskim šolskim sestram. Po njej sta doživeli pritiske nove oblasti, kar jima je po Božji previdnosti odprlo pot do študija in umetniškega ustvarjanja. S. Pavla je postala slikarka, restavratorka in učiteljica glasbe, s. Darinka pa keramičarka in kiparka. V dobrih petih desetletjih sta likovno opremili vrsto cerkva in kapel, samostane, pokopališča in zasebne hiše doma, v zamejstvu in v tujini. Svoje moči sta združili pri okrasitvi pročelja bazilike in samostanskega atrija s Frančiškovo kapelo na Brezjah po načrtih Vurnika. 

Med graditelje zagotovo lahko uvrstimo pesnika, teologa, filozofa, pisatelja, misijonarja in duhovnika jezuita p. Vladimirja Kosa. Odraščal je v družini očeta katoličana in matere Judinje. Prek begunskih taborišč, Rima in Irske je maja 1956 prišel na Japonsko in tam ostal do smrti. Bil je profesor na katoliški univerzi in dobrotnik sirot tokijskega predmestja. Po duši in srcu je bil pesnik. Izdal je nad 30 pesniških zbirk, ki so izhajale na raznih koncih sveta od Argentine do Japonske, po osamosvojitvi pa tudi v njegovi domovini Sloveniji.

Tokrat smo osvetlili lik Rudolfa Maistra, slovenskega pesnika, slikarja, bibliofila, generala in borca za severno mejo. Letos je njegovo leto, saj je 29. marca minilo 150 let od njegovega rojstva, v prihodnjem mesecu, 26. julija pa bo minilo 90 let od njegove smrti. K temu pa pridajamo še en jubilej. 5. junija je minilo 30 let, od kar se je Radio Ognjišče prvič oglasil iz koprskega studia. Tam so nastajale tudi prve oddaje Graditelji slovenskega doma in tokrat smo ponovili oddajo iz leta 2004, ki jo je pripravila Darja Ambrožič, z njo je bral Marjan Bajc. 

Oddajo smo tokrat posvetili slavistki, etnomuzikologinji in folkloristki Zmagi Kumer, doma iz Ribnice. Kot znanstvena svetnica je bila zaposlena na Glasbeno-narodopisnem inštitutu v Ljubljani, na Filozofski fakulteti pa je predavala glasbeno narodopisje. Raziskovala je slovensko ljudsko glasbo in ljudske pesmi, njihove zvrsti, vlogo, zgradbo in slog. Napisala je nad 40 samostojnih knjig, pri drugih sodelovala kot soavtorica in napisala več sto razprav, študij in člankov. Sodelovala tudi pri katoliškem tisku od Družine in Ognjišča do mednarodne katoliške revije Communio. Desetletja je opravljala razne službe pri Mohorjevi družbi; sodelovala je tudi z Radiem Ognjišče. 

Tokrat vam predstavljamo pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija, rojenega v Slovenskih Konjicah, po srcu pa Ljubljančana, ki je bil tesno povezan z Barjem. Zanimala ga je medicina, a je pozneje izbral študij slavistike in zatem desetletja urednikoval pri Mladinski knjigi. Blizu nam je predvsem kot pesnik s svojimi zbirkami S poti, Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad,, Bolečina nedoživetega... Bil je tudi prevajalec poezije, zlasti iz slovanskih jezikov, najbolj odmeven pa je njegov prevod Malega princa avtorja Antoina de Saint-Exuperya.