Janez Hornböck (1910 - 1990)

Koroški rojak Janez Hornböck je bil doma v Šentjanžu v Rožu. Po posvečenju in doktoratu iz teologije je bil župnijski upravitelj v Podgorjah. Nacisti so ga med vojno pregnali v nemški del Koroške; po njej se je vrnil na omenjeno župnijo in jo vodil do smrti. Poskrbel je za obnovo med vojno delno porušene Mohorjeve hiše, v kateri so dobile svoje mesto tiskarna, založba, knjigarna ter slovenski dušnopastirski urad. Vrsto let je let urejal koroški katoliški tednik Nedeljo. Skrbel je za izgradnjo slovenskih dijaških ter študentskih domov v Celovcu in na Dunaju med katerimi sta Modestov dom in Korotan. 

Ivan Žolger (1867 - 1925)

Pravni strokovnjak, diplomat in politik Ivan Žolger je znam predvsem po tem, da je imel najvišji položaj med Slovenci, ko gre za oblastne strukture Avstro-Ogrske. Doma je bil z Devine pri Slovenski Bistrici. Po študiju prava v Gradcu in Parizu se je hitro vzpenjal v javni upravi monarhije. Od sredine leta 1917 do maja 1918 je bil minister v dunajski vladi. Pripravil je ustavne temelje za državo SHS in bil vodja slovenskega dela Jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci. Bil je v profesorskem zboru ljubljanske in dunajske univerze. Kot strokovnjak za mednarodno pravo se je uveljavil v širšem evropskem prostoru.

Branko Rozman (1925-2011)

Pesnik, dramatik, urednik in duhovnik Branko Rozman je bil doma iz Bohinjske Bistrice, odraščal pa je v Šiški. Gimnazijo je začel v škofovih zavodih, v bogoslovje v begunskem semenišču in 1952 postal duhovnik v Argentini, kjer je pozneje doktoriral in predaval pastoralno teologijo. Po letu 1965 je bil četrt stoletja zdomski duhovnik v Münchnu ter urednik revije Naša luč. Leta 1991 se je vrnil v Slovenijo. Izdal je pesniški zbirki Na steni spi čas in Čas je zreli plod jeseni. Njegove drame so zbrane v knjigi Obsodili so Kristusa. Med njegovimi deli je tudi knjižica V Rogu ležimo pobiti. Ves čas je objavljal tudi kritične zapise in pomagal pri odkrivanju resnice o naši polpretekli zgodovini v Naši luči, Družini in drugod. 

Alojzij Mihelčič (1880-1975)

Alojzij Mihelčič (1880-1975)

Skladatelj, zborovodja, organist in politik Alojzij Mihelčič je bil doma v Harijah v Brkinih. Kot organist je služboval v Štangi, Metliki in Celju. Že v Avstro-Ogrski je bil metliški župan in deželni poslanec, leta 1919 je postal župan Celja, dvajset let zatem pa poslanec in podpredsednik jugoslovanske narodne skupščine. Od mladih let je komponiral. Napisal je kar 430 skladb, med katerimi je največ cerkvenih, med posvetnimi pa so nekatere ponarodele (najbolj priljubljena je: Polje, kdo bo tebe ljubil). Manj znano je, da je bil Mihelčič vnet zagovornik Majniške deklaracije, med drugo svetovno vojno pa v vrhu SLS. 

Dušan Jakomin (1925 – 2015)

Zborovodja, novinar, kulturni delavec in urednik Dušan Jakomin je bil najprej duhovnik, ki je želel biti blizu ljudem. Njegovi so ga poimenovali za novodobnega Čedermaci, ki je bil na svojem območju tudi osrednja osebnost kulturnega, narodnega in družbenega delovanja. Kot mnogi Primorci njegovega časa je izkusil je težo vseh treh totalitarizmov, fašizma, nacizma in komunizma, a kljub temu ohranil vedrino in radost v srcu za vse, ki jih je srečeval. Duhovno se je krepil tudi ob svetniškem kandidatu Ukmarju.

Marija Kmet (1891-1974)

Slovenci smo dobili prvi obširnejši življenjepis sv. Frančiška Asiškega leta 1926. Napisala ga je Marija Kmet, najbolj ustvarjalna slovenska pisateljica med obema vojnama. Ob petdeseti obletnici njene smrti smo obudili spomin nanjo in njeno delo. Pisati je začela v času slovenske moderne in pogosto izbirala družbenokritične in socialne teme. Srečanje s Frančiškom je pustilo sledi tudi v njenem pisanju, zato so jo pozneje ocenjevali zelo različno, po drugi svetovni vojni pa povsem raztrgali. To je bil glavni razlog, da je odločila pero. V zadnjih desetletjih jo na novo odkrivamo. 

Emil Kete (1924-1944)

Bogoslovec in pričevalec za vero Emil Kete, doma iz župnije Planina nad Ajdovščino je nekakšen primorski Lojze Grozde. Oba mlada fanta sta bila dejavna v Katoliški akciji, globoko verna; z molitvijo in evharistijo sta se trudila za duhovno rast. To dokazujeta Grozdetova poezija in Ketejev duhovni dnevnik. Podobne so bile tudi okoliščine njune smrti. Emil Kete je po osnovni šoli končal pripravnico in gimnazijo v Gorici. Jeseni 1944 se je vstopil v goriško bogoslovje. Novembra tega leta je šel obiskat na smrt bolnega očeta. Ko se je 11. novembra vračal v Gorico, so ga zajeli partizani in nekaj dni zatem ubili v dolinici Ovčji plac pod Šempasom.