Prostovoljci Mlade Karitas spremljajo invalide po gorskih poteh

Letos Odbor inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije praznuje 10 let. V tem času so v hribe pospremili že veliko hvaležnih gibalno oviranih oseb in invalidov. Marjeta Čič in Jurček Nowakk  sta nam povedala, kakšni so odzivi udeležencev in njihovih spremljevalcev, med katerimi so tudi mladi iz Mlade Karitas. 

Teden mladih umetnikov

Sto otrok, dva tedna, štirinajst umetnikov in umetnic, dvanajst spremljevalk in spremljevalcev, tradicija od leta 1979. Že 45 let v zadnjem tednu julija in prvem tednu avgusta se komenda na Rebrci pri Železni Kapli napolni z otroki iz Roža, Podjune, Maribora, Celovca in Dunaja. Otroci, spremljevalci in umetniki pa jo v hipu spremenijo v kraj srečanja, prijateljstva, prisrčnosti, kreativnosti in izjemne energije. Rdeča nit letošnjega umetniškega tedna je bilo „voda“. Bodi kot voda: voda jasnih misli in globokih občutkov, voda, ki divje vrtinči in se razliva od veselja ter prekipeva od prijateljstva in ljubezni! Otroci so ustvarjali ves teden s strokovnimi umetniki, izdelali svoje lutke, vadili petje in ples, da so se ob koncu tedna predstavili s produkcijo staršem in širšemu občinstvu. Poleg tega so pa so v likovnih in rokodelskih delavnicah pod strokovnim mentorstvom priznanih umetnikov in umetnic spoznali razne tehnike in ustvarili čudovite umetnine, ki bodo krasile njihove domače hiše.

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Tanja Oranič peta na svetu v igri showdown

Igra showdown je med slepimi in slabovidnimi zelo priljubljena. V oddaji Luč v temi smo gostili Tanjo Oranič, ki je v tem športu v samem svetovnem vrhu. Oddaja pa prinaša tudi prispevek o duhovnih vajah za slepe in slabovidne ter povabilo tistim, ki bi radi postali spremljevalci slepih.

Duhovne vaje V Njegovem objemu ob izgubi otroka

Ob izgubi otroka ne žalujeta samo starša, temveč tudi morebitni ostali sorojenci, dedki, babice, sošolci… Voditelja duhovnih vaj V Njegovem objemu, p. Tomaž Mikuš in Katarina Nzobandora iz izkušnje vesta, da glavno delo zdravljenja duše pripada Jezusu, ostali so samo sočutni spremljevalci skozi intenziven proces žalovanja.

Skrivnost vrtnic

V adventnih srečanjih vsak dan spremljamo Marijo in Jožefa na poti v Betlehem. V drugem adventnem tednu poslušamo zgodbe o rožah, drevesih, tratah, o njunih spremljevalcih na poti. Božja Mati se je zelo veselila vrtnic, nabrane v šopek so ostale sveže. Vse do srečanja z rimskim vojakom …

Sveta maša iz kapele sv. Cirila in Metoda v domu slepih na Okroglem pri Kranju

Sv. mašo smo iz kapele sv. Cirila in Metoda v domu slepih na Okroglem pri Kranju, ki ga je slepim in slabovidnim podaril msgr. Tomo Zupan, prenašali zahvalno mašo ob tednu slepih. Daroval jo je nadškof Anton Stres, peli so slepi in njihovi spremljevalci, kitaro in klavir je igrala Mihaela Kavčič.

O molitvi