Naš gost

VEČ ...|8. 4. 2023
Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« 

Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. 

»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. 

Meščanska etnologija

»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« 

Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. 

»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« 

Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo 

»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«

Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.

Družina

»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).

Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.

Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.

Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«

Potovanja

»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« 

Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. 

Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo

»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« 

Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. 

»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. 

Meščanska etnologija

»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« 

Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. 

»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« 

Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo 

»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«

Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.

Družina

»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).

Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.

Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.

Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«

Potovanja

»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« 

Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. 

Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo

»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

spominživljenje

Naš gost

Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« 

Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. 

»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. 

Meščanska etnologija

»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« 

Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. 

»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« 

Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo 

»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«

Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.

Družina

»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).

Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.

Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.

Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«

Potovanja

»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« 

Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. 

Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo

»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

VEČ ...|8. 4. 2023
Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« 

Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. 

»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. 

Meščanska etnologija

»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« 

Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. 

»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« 

Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo 

»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«

Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.

Družina

»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).

Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.

Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.

Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«

Potovanja

»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« 

Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. 

Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo

»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

Nataša Ličen

spominživljenje

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|25. 2. 2020
Laufarija

Kurentovanje, Fašenk, Godlarji, Šelmarija, Hojlarija ali Laufarija? O dogajanju slednjega v Cerknem je govoril Miha Bavcon.

Laufarija

Kurentovanje, Fašenk, Godlarji, Šelmarija, Hojlarija ali Laufarija? O dogajanju slednjega v Cerknem je govoril Miha Bavcon.

družbaizobraževanjedediščinazgodovinakulturaetnologija

Zakladi naše dediščine

Laufarija
Kurentovanje, Fašenk, Godlarji, Šelmarija, Hojlarija ali Laufarija? O dogajanju slednjega v Cerknem je govoril Miha Bavcon.
VEČ ...|25. 2. 2020
Laufarija
Kurentovanje, Fašenk, Godlarji, Šelmarija, Hojlarija ali Laufarija? O dogajanju slednjega v Cerknem je govoril Miha Bavcon.

Nataša Ličen

družbaizobraževanjedediščinazgodovinakulturaetnologija

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|14. 5. 2019
Pletenje z vrbovimi šibami

Na kmetijski šoli Ptuj se Mirko Lovrec ukvarja s pletarstvom, uči plesti iz vrbovih šib, kot so to počeli naši predniki. zanimanje med mladimi je presenetljivo in obetajoče.

Pletenje z vrbovimi šibami

Na kmetijski šoli Ptuj se Mirko Lovrec ukvarja s pletarstvom, uči plesti iz vrbovih šib, kot so to počeli naši predniki. zanimanje med mladimi je presenetljivo in obetajoče.

etnologijadediščinadružbazgodovinaizročilo

Zakladi naše dediščine

Pletenje z vrbovimi šibami
Na kmetijski šoli Ptuj se Mirko Lovrec ukvarja s pletarstvom, uči plesti iz vrbovih šib, kot so to počeli naši predniki. zanimanje med mladimi je presenetljivo in obetajoče.
VEČ ...|14. 5. 2019
Pletenje z vrbovimi šibami
Na kmetijski šoli Ptuj se Mirko Lovrec ukvarja s pletarstvom, uči plesti iz vrbovih šib, kot so to počeli naši predniki. zanimanje med mladimi je presenetljivo in obetajoče.

Nataša Ličen

etnologijadediščinadružbazgodovinaizročilo

Zakladi naše dediščine

VEČ ...|5. 3. 2019
Globja ozadja pustnih obredov

Dr. Verena Perko je razložila ozadje pusta, ki sega daleč nazaj in izvira iz želje prednikov preseči temne sile.

Globja ozadja pustnih obredov

Dr. Verena Perko je razložila ozadje pusta, ki sega daleč nazaj in izvira iz želje prednikov preseči temne sile.

etnologijadediščinadružbazgodovinaizročilo

Zakladi naše dediščine

Globja ozadja pustnih obredov
Dr. Verena Perko je razložila ozadje pusta, ki sega daleč nazaj in izvira iz želje prednikov preseči temne sile.
VEČ ...|5. 3. 2019
Globja ozadja pustnih obredov
Dr. Verena Perko je razložila ozadje pusta, ki sega daleč nazaj in izvira iz želje prednikov preseči temne sile.

Nataša Ličen

etnologijadediščinadružbazgodovinaizročilo

Priporočamo
|
Aktualno

Svetovalnica

VEČ ...|2. 7. 2025
Pravne zagate z odvetnico Matejo Maček

Na sporedu so bile Pravne zagate z odvetnico Matejo Maček.

Pravne zagate z odvetnico Matejo Maček

Na sporedu so bile Pravne zagate z odvetnico Matejo Maček.

Radio Ognjišče

svetovanjepravne zagateMateja Maček

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|1. 7. 2025
Slovenski dan v Hamiltonu

V slovenski župniji v Hamiltonu v Kanadi so praznovali 34. Slovenski dan. Kot je za Vestnik napisal Frank Novak, je bilo to navdušeno in veselo druženje slovenskih rojakov dobre volje s širšega področja Niagare. Pri slovesni maši, ki jo je daroval župnik Drago Gačnik, so sodelovali predstavniki slovenskih organizacij: Lipa Park, Bled, Slovenski Park in župnija Sv. Gregorja Velikega, Slovenska šola, društvo Sv. Jožefa in Kanadsko slovensko zgodovinsko društvo, slovenska skupnost London. Sodelovalo je tudi več narodnih noš, mašo je še zlasti obogatil župnijski pevski zbor. Po kosilu je v dvorani potekal kulturni program, kjer so nastopili: Plesna skupina Mladi Glas Planika, Niagara Button Box z legendo Walterjem Ostankom, Lily Tran na klavirju in otroci Slovenske šole. Navzoče sta nagovorila posebna gosta dneva: Vera Margutsch in veleposlanik Andrej Rode. Sledila je simbolična predaja slovenske zastave gostitelju Slovenskega dne 2026, to bo Slovenski Park. Kanadsko Slovensko zgodovinsko društvo je predstavilo zanimivo razstavo. Otroci so uživali v svojih igrah in tekmovanju. Za veselo razpoloženje in razvedrilo je poskrbel odličen, dokaj mlad ansambel iz Slovenije: Šmarnogorski kvintet. Slovenski dan 2025, ki je potekal pod pokroviteljstvom Slovenskega koordinacijskega odbora Niagara, so soustvarjali številni prostovoljci.

Slovenski dan v Hamiltonu

V slovenski župniji v Hamiltonu v Kanadi so praznovali 34. Slovenski dan. Kot je za Vestnik napisal Frank Novak, je bilo to navdušeno in veselo druženje slovenskih rojakov dobre volje s širšega področja Niagare. Pri slovesni maši, ki jo je daroval župnik Drago Gačnik, so sodelovali predstavniki slovenskih organizacij: Lipa Park, Bled, Slovenski Park in župnija Sv. Gregorja Velikega, Slovenska šola, društvo Sv. Jožefa in Kanadsko slovensko zgodovinsko društvo, slovenska skupnost London. Sodelovalo je tudi več narodnih noš, mašo je še zlasti obogatil župnijski pevski zbor. Po kosilu je v dvorani potekal kulturni program, kjer so nastopili: Plesna skupina Mladi Glas Planika, Niagara Button Box z legendo Walterjem Ostankom, Lily Tran na klavirju in otroci Slovenske šole. Navzoče sta nagovorila posebna gosta dneva: Vera Margutsch in veleposlanik Andrej Rode. Sledila je simbolična predaja slovenske zastave gostitelju Slovenskega dne 2026, to bo Slovenski Park. Kanadsko Slovensko zgodovinsko društvo je predstavilo zanimivo razstavo. Otroci so uživali v svojih igrah in tekmovanju. Za veselo razpoloženje in razvedrilo je poskrbel odličen, dokaj mlad ansambel iz Slovenije: Šmarnogorski kvintet. Slovenski dan 2025, ki je potekal pod pokroviteljstvom Slovenskega koordinacijskega odbora Niagara, so soustvarjali številni prostovoljci.

Matjaž Merljak

družbarojakikulturacerkev

Doživetja narave

VEČ ...|27. 6. 2025
Akademija ob 180. obletnici rojstva Jakoba Aljaža

Oddajo smo posvetili triglavskemu župniku Jakobu Aljažu. 6. julija 2025 namreč mineva okroglih 180 let od njegovega rojstva in prav na njegovi domačiji v Zavrhu pod Šmarno goro pripravlja Slovenski gorniški klub Skala tradicionalno akademijo. O liku velikega Slovenca, programu akademije in o Aljaževi poti Od doma do doma je spregovoril član Gorniškega klub Jakob Aljaž Janez Kocjan - Janko.

Akademija ob 180. obletnici rojstva Jakoba Aljaža

Oddajo smo posvetili triglavskemu župniku Jakobu Aljažu. 6. julija 2025 namreč mineva okroglih 180 let od njegovega rojstva in prav na njegovi domačiji v Zavrhu pod Šmarno goro pripravlja Slovenski gorniški klub Skala tradicionalno akademijo. O liku velikega Slovenca, programu akademije in o Aljaževi poti Od doma do doma je spregovoril član Gorniškega klub Jakob Aljaž Janez Kocjan - Janko.

Blaž Lesnik

planinska zgodovinaJakob AljažOd doma do domaAljaževa potplaninstvonaravadomovina

Pogovor o

VEČ ...|2. 7. 2025
Janez Cigler Kralj o pestrem političnem dogajanju

V Pogovor o smo povabili vodjo poslanske skupine NSi Janeza Ciglerja Kralja. Z njim smo se pogovarjali o pestrem dogajanju v stranki, državnem zboru in tudi o povezovanju med strankami.

Janez Cigler Kralj o pestrem političnem dogajanju

V Pogovor o smo povabili vodjo poslanske skupine NSi Janeza Ciglerja Kralja. Z njim smo se pogovarjali o pestrem dogajanju v stranki, državnem zboru in tudi o povezovanju med strankami.

Radio Ognjišče, Alen Salihović

politikaživljenje

Naš gost

VEČ ...|28. 6. 2025
Dr. Marija Strojnik, znanstvenica

Prof. dr. Marija Strojnik (Scholl) razvija tehnike optičnega inženiringa, vključno z infrardečimi in interferometričnimi metodami v podporo rešitvam različnih izzivov. Eden izmed teh je predlog za iskanje planetov zunaj našega sončnega sistema. Je prva ženska, ki je doktorirala na Fakulteti za optično znanost Univerze v Arizoni. Magistrirala je iz fizike, optike in inženiringa. Je častna članica več organizacij, od letos tudi Inženirske akademije Slovenije. Prejela je nagrado za zasnovo, implementacijo in demonstracijo avtonomne tehnike za inteligentno optično navigacijo, ki je bila prvič uporabljena pri Nasini misiji na Saturn. Letos je prejela Richardsonove medalje za inženirske dosežke ameriškega optičnega društva. Bila je urednica znanstvenih revij. Je članica Mehiške akademije znanosti in umetnosti ter zaslužna mehiška narodna znanstvenica.

Dr. Marija Strojnik, znanstvenica

Prof. dr. Marija Strojnik (Scholl) razvija tehnike optičnega inženiringa, vključno z infrardečimi in interferometričnimi metodami v podporo rešitvam različnih izzivov. Eden izmed teh je predlog za iskanje planetov zunaj našega sončnega sistema. Je prva ženska, ki je doktorirala na Fakulteti za optično znanost Univerze v Arizoni. Magistrirala je iz fizike, optike in inženiringa. Je častna članica več organizacij, od letos tudi Inženirske akademije Slovenije. Prejela je nagrado za zasnovo, implementacijo in demonstracijo avtonomne tehnike za inteligentno optično navigacijo, ki je bila prvič uporabljena pri Nasini misiji na Saturn. Letos je prejela Richardsonove medalje za inženirske dosežke ameriškega optičnega društva. Bila je urednica znanstvenih revij. Je članica Mehiške akademije znanosti in umetnosti ter zaslužna mehiška narodna znanstvenica.

Nataša Ličen

spominživljenjepogovor

Pogovor o

VEČ ...|2. 7. 2025
Janez Cigler Kralj o pestrem političnem dogajanju

V Pogovor o smo povabili vodjo poslanske skupine NSi Janeza Ciglerja Kralja. Z njim smo se pogovarjali o pestrem dogajanju v stranki, državnem zboru in tudi o povezovanju med strankami.

Janez Cigler Kralj o pestrem političnem dogajanju

V Pogovor o smo povabili vodjo poslanske skupine NSi Janeza Ciglerja Kralja. Z njim smo se pogovarjali o pestrem dogajanju v stranki, državnem zboru in tudi o povezovanju med strankami.

Radio Ognjišče, Alen Salihović

politikaživljenje

Kulturni utrinki

VEČ ...|2. 7. 2025
V Kranju razstava Valentina Omana

Gorenjski muzej in Galerija Prešernovih nagrajencev sta pripravila razstavo zamejskega Slovenca, nagrajenca Prešernovega sklada akademskega slikarja Valentina Omana. Ob razstavi z naslovom Tišina, ki pušča sledi, je izšla tudi bogata monografija, kjer se avtorju pridružujejo pesniški glasovi njegovih koroških rojakov, svoje poglede pa so prispevali tudi likovni kritiki, sopotniki in občudovalci njegovega dela. Razstavo naj je predstavil vodja galerije Prešernovih nagrajencev mag Marko Arnež.

V Kranju razstava Valentina Omana

Gorenjski muzej in Galerija Prešernovih nagrajencev sta pripravila razstavo zamejskega Slovenca, nagrajenca Prešernovega sklada akademskega slikarja Valentina Omana. Ob razstavi z naslovom Tišina, ki pušča sledi, je izšla tudi bogata monografija, kjer se avtorju pridružujejo pesniški glasovi njegovih koroških rojakov, svoje poglede pa so prispevali tudi likovni kritiki, sopotniki in občudovalci njegovega dela. Razstavo naj je predstavil vodja galerije Prešernovih nagrajencev mag Marko Arnež.

Jože Bartolj

kulturalikovna umetnostgalerija Prešernovih nagrajencevMarko ArnežValentin Oman

Komentar Domovina.je

VEČ ...|2. 7. 2025
Nenad Glücks: Patološke laži premierja Roberta Goloba

Po izkušnjah s trenutnim slovenskim premierjem vemo, da je količina laži, ki bruhajo iz njega, sorazmerna s težavami, v katerih se znajde. Večja je težava, bolj laže in zavaja javnost. S podpisom zaveze Slovenije na vrhu Nata za dvig izdatkov za obrambo na pet odstotkov BDP se je pred levo usmerjenimi slovenskimi volivci znašel v velikih težavah. Skladno s tem je v preteklih dneh ustvaril enormno količino laži.

Nenad Glücks: Patološke laži premierja Roberta Goloba

Po izkušnjah s trenutnim slovenskim premierjem vemo, da je količina laži, ki bruhajo iz njega, sorazmerna s težavami, v katerih se znajde. Večja je težava, bolj laže in zavaja javnost. S podpisom zaveze Slovenije na vrhu Nata za dvig izdatkov za obrambo na pet odstotkov BDP se je pred levo usmerjenimi slovenskimi volivci znašel v velikih težavah. Skladno s tem je v preteklih dneh ustvaril enormno količino laži.

Nenad Glücks

komentarpolitikadružba

Spominjamo se

VEČ ...|2. 7. 2025
Spominjamo se dne 2. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 2. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče