Is podcast Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje. Is podcast
Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« 

Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. 

»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. 

Meščanska etnologija

»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« 

Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. 

»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« 

Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo 

»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«

Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.

Družina

»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).

Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.

Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.

Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«

Potovanja

»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« 

Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. 

Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo

»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

Nataša Ličen

spomin življenje

8. 4. 2023
Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« 

Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. 

»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. 

Meščanska etnologija

»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« 

Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. 

»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« 

Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo 

»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«

Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.

Družina

»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).

Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.

Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.

Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«

Potovanja

»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« 

Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. 

Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo

»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

Nataša Ličen

VEČ ...|8. 4. 2023
Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« 

Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. 

»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. 

Meščanska etnologija

»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« 

Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. 

»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« 

Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo 

»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«

Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.

Družina

»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).

Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.

Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.

Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«

Potovanja

»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« 

Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. 

Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo

»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«

Nataša Ličen

spominživljenje

Naš gost

VEČ ...|20. 4. 2024
Akademski slikar Lojze Čemažar

Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.

Akademski slikar Lojze Čemažar

Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.

spomin življenje Lojze Čemažar

Naš gost

Akademski slikar Lojze Čemažar

Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.

VEČ ...|20. 4. 2024
Akademski slikar Lojze Čemažar

Naš gost je bil akademski slikar Lojze Čemažar, eden najvidnejših sodobnih cerkvenih slikarjev na Slovenskem, katerega slog zaznamujeta asketska figuralika in v simbolnem jeziku interpretirana tradicionalna krščanska motivika. V začetku meseca februarja so mu slovenski škofje podelili odličje sv. Cirila in Metoda in zato smo se določili, da umetnika povabimo k pogovoru.

Radio Ognjišče

spomin življenje Lojze Čemažar

Naš gost

VEČ ...|13. 4. 2024
Tatjana Fink

Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.

Tatjana Fink

Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.

spomin življenje

Naš gost

Tatjana Fink

Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.

VEČ ...|13. 4. 2024
Tatjana Fink

Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.

Damijana Medved

spomin življenje

Naš gost

VEČ ...|6. 4. 2024
Jožici Ličen v spomin

17. marca je k Bogu odšla nekdanja ravnateljica škofijske Karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled in tako smo se odločili, da ponovimo oddajo Naš gost v kateri nam je leta 2016 sama spregovorila o sebi. V oddaji je nismo spoznali zgolj kot humanitarno delavko, ampak tudi osebno. Jožica Ličen je prejela je kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi, prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskim, bila je častna občanka Ajdovščine in „osebnost Primorske“, pa še bi lahko naštevali. Najbolj pa si ob omembi njenega imena predstavljamo likovno kolonijo Umetniki za Karitas, katere soustanoviteljica je bila in jo je nato tudi skoraj 30 let vodila in navdihovala.

Jožici Ličen v spomin

17. marca je k Bogu odšla nekdanja ravnateljica škofijske Karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled in tako smo se odločili, da ponovimo oddajo Naš gost v kateri nam je leta 2016 sama spregovorila o sebi. V oddaji je nismo spoznali zgolj kot humanitarno delavko, ampak tudi osebno. Jožica Ličen je prejela je kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi, prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskim, bila je častna občanka Ajdovščine in „osebnost Primorske“, pa še bi lahko naštevali. Najbolj pa si ob omembi njenega imena predstavljamo likovno kolonijo Umetniki za Karitas, katere soustanoviteljica je bila in jo je nato tudi skoraj 30 let vodila in navdihovala.

spomin življenje Jožica Ličen

Naš gost

Jožici Ličen v spomin

17. marca je k Bogu odšla nekdanja ravnateljica škofijske Karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled in tako smo se odločili, da ponovimo oddajo Naš gost v kateri nam je leta 2016 sama spregovorila o sebi. V oddaji je nismo spoznali zgolj kot humanitarno delavko, ampak tudi osebno. Jožica Ličen je prejela je kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi, prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskim, bila je častna občanka Ajdovščine in „osebnost Primorske“, pa še bi lahko naštevali. Najbolj pa si ob omembi njenega imena predstavljamo likovno kolonijo Umetniki za Karitas, katere soustanoviteljica je bila in jo je nato tudi skoraj 30 let vodila in navdihovala.

VEČ ...|6. 4. 2024
Jožici Ličen v spomin

17. marca je k Bogu odšla nekdanja ravnateljica škofijske Karitas Koper Jožica Ličen. Za seboj je pustila bogato sled in tako smo se odločili, da ponovimo oddajo Naš gost v kateri nam je leta 2016 sama spregovorila o sebi. V oddaji je nismo spoznali zgolj kot humanitarno delavko, ampak tudi osebno. Jožica Ličen je prejela je kar nekaj nagrad, denimo odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje v slovenski Cerkvi, prav tako zamejsko nagrado Nadje Maganja, namenjeno izjemnim ženskim, bila je častna občanka Ajdovščine in „osebnost Primorske“, pa še bi lahko naštevali. Najbolj pa si ob omembi njenega imena predstavljamo likovno kolonijo Umetniki za Karitas, katere soustanoviteljica je bila in jo je nato tudi skoraj 30 let vodila in navdihovala.

Radio Ognjišče

spomin življenje Jožica Ličen

Naš gost

VEČ ...|30. 3. 2024
Stanko Gerjolj, biti pokoren pomeni slišati drug drugega

Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi  častni naslov zaslužnega  profesorja  ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.

Stanko Gerjolj, biti pokoren pomeni slišati drug drugega

Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi  častni naslov zaslužnega  profesorja  ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.

spomin življenje

Naš gost

Stanko Gerjolj, biti pokoren pomeni slišati drug drugega

Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi  častni naslov zaslužnega  profesorja  ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.

VEČ ...|30. 3. 2024
Stanko Gerjolj, biti pokoren pomeni slišati drug drugega

Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi  častni naslov zaslužnega  profesorja  ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.

Slavi Košir

spomin življenje

Naš gost

VEČ ...|16. 3. 2024
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali. 

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali. 

spomin življenje pogovor glasba

Naš gost

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali. 

VEČ ...|16. 3. 2024
Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali. 

Nataša Ličen

spomin življenje pogovor glasba

Naš gost

VEČ ...|7. 3. 2024
Pletar Janez Krišelj

Naš sobotni gost Janez Krišelj je po upokojitvi je odkril umetnost stare rokodelske obrti, s katero so se ukvarjali že njegovi predniki. Zdaj veliko časa preživi na svojem tesarskem stolu in ob vitri. Pravi, da ga najbolj zanimajo novi izzivi. Teh mu ne manjka tudi na kolesu: nekdanji športnik v 78. letu še vedno prevozi 10 tisoč kilometrov na leto.

Pletar Janez Krišelj

Naš sobotni gost Janez Krišelj je po upokojitvi je odkril umetnost stare rokodelske obrti, s katero so se ukvarjali že njegovi predniki. Zdaj veliko časa preživi na svojem tesarskem stolu in ob vitri. Pravi, da ga najbolj zanimajo novi izzivi. Teh mu ne manjka tudi na kolesu: nekdanji športnik v 78. letu še vedno prevozi 10 tisoč kilometrov na leto.

pletarstvo rokodelstvo obrt spomin življenje cajna škundra camboh

Naš gost

Pletar Janez Krišelj

Naš sobotni gost Janez Krišelj je po upokojitvi je odkril umetnost stare rokodelske obrti, s katero so se ukvarjali že njegovi predniki. Zdaj veliko časa preživi na svojem tesarskem stolu in ob vitri. Pravi, da ga najbolj zanimajo novi izzivi. Teh mu ne manjka tudi na kolesu: nekdanji športnik v 78. letu še vedno prevozi 10 tisoč kilometrov na leto.

VEČ ...|7. 3. 2024
Pletar Janez Krišelj

Naš sobotni gost Janez Krišelj je po upokojitvi je odkril umetnost stare rokodelske obrti, s katero so se ukvarjali že njegovi predniki. Zdaj veliko časa preživi na svojem tesarskem stolu in ob vitri. Pravi, da ga najbolj zanimajo novi izzivi. Teh mu ne manjka tudi na kolesu: nekdanji športnik v 78. letu še vedno prevozi 10 tisoč kilometrov na leto.

Blaž Lesnik

pletarstvo rokodelstvo obrt spomin življenje cajna škundra camboh

Naš gost

VEČ ...|2. 3. 2024
Frančiška Bizant, Malenškova mama, 100-letnica

Frančiška Bizant, Malenškova mama iz Žleb pri Medvodah, je sredi januarja, v družbi otrok, vnukov, pravnukov, prapravnukov in številne žlahte praznovala 100-ti rojstni dan. Vesela daru življenja in hvaležna za dar vere, ki sta jo z možem predala tudi naslednjim rodovom, še vedno uživa ob opravilih, ki zaznamujejo preprosto življenje domače kmetije. V sobotnem popoldnevu nam je spregovorila o spominih na prehojena leta, modrostih lepega zakonskega življenja, pa tudi preizkušnjah, ki jih je prineslo življenje. In hvaležnosti za vse, kar ob 100-letnici življenja dobiva še nove razsežnosti.

Frančiška Bizant, Malenškova mama, 100-letnica

Frančiška Bizant, Malenškova mama iz Žleb pri Medvodah, je sredi januarja, v družbi otrok, vnukov, pravnukov, prapravnukov in številne žlahte praznovala 100-ti rojstni dan. Vesela daru življenja in hvaležna za dar vere, ki sta jo z možem predala tudi naslednjim rodovom, še vedno uživa ob opravilih, ki zaznamujejo preprosto življenje domače kmetije. V sobotnem popoldnevu nam je spregovorila o spominih na prehojena leta, modrostih lepega zakonskega življenja, pa tudi preizkušnjah, ki jih je prineslo življenje. In hvaležnosti za vse, kar ob 100-letnici življenja dobiva še nove razsežnosti.

spomin življenje

Naš gost

Frančiška Bizant, Malenškova mama, 100-letnica

Frančiška Bizant, Malenškova mama iz Žleb pri Medvodah, je sredi januarja, v družbi otrok, vnukov, pravnukov, prapravnukov in številne žlahte praznovala 100-ti rojstni dan. Vesela daru življenja in hvaležna za dar vere, ki sta jo z možem predala tudi naslednjim rodovom, še vedno uživa ob opravilih, ki zaznamujejo preprosto življenje domače kmetije. V sobotnem popoldnevu nam je spregovorila o spominih na prehojena leta, modrostih lepega zakonskega življenja, pa tudi preizkušnjah, ki jih je prineslo življenje. In hvaležnosti za vse, kar ob 100-letnici življenja dobiva še nove razsežnosti.

VEČ ...|2. 3. 2024
Frančiška Bizant, Malenškova mama, 100-letnica

Frančiška Bizant, Malenškova mama iz Žleb pri Medvodah, je sredi januarja, v družbi otrok, vnukov, pravnukov, prapravnukov in številne žlahte praznovala 100-ti rojstni dan. Vesela daru življenja in hvaležna za dar vere, ki sta jo z možem predala tudi naslednjim rodovom, še vedno uživa ob opravilih, ki zaznamujejo preprosto življenje domače kmetije. V sobotnem popoldnevu nam je spregovorila o spominih na prehojena leta, modrostih lepega zakonskega življenja, pa tudi preizkušnjah, ki jih je prineslo življenje. In hvaležnosti za vse, kar ob 100-letnici življenja dobiva še nove razsežnosti.

Robert Božič

spomin življenje

Naš gost

VEČ ...|24. 2. 2024
Želela sem biti misijonarka za železno zaveso

Margaret Grace Davis je Angležinja, ki že več kot 50 let živi v Sloveniji. Delala je na Filozofski fakulteti, prevedla precej knjig, prehodila skoraj vse naše gore in v zrelih letih postala vodnica terapevtske psičke Tačke Pomagačke, s katero prinašata veselje otrokom in ostarelim. Njen duh je živ in svež, krepi ga z branjem Svetega pisma in trdno vero, da nebeški Oče skrbi zanjo. Prehodila je skoraj vse slovenske gore in to ji je prinašalo ogromno veselja. 

Želela sem biti misijonarka za železno zaveso

Margaret Grace Davis je Angležinja, ki že več kot 50 let živi v Sloveniji. Delala je na Filozofski fakulteti, prevedla precej knjig, prehodila skoraj vse naše gore in v zrelih letih postala vodnica terapevtske psičke Tačke Pomagačke, s katero prinašata veselje otrokom in ostarelim. Njen duh je živ in svež, krepi ga z branjem Svetega pisma in trdno vero, da nebeški Oče skrbi zanjo. Prehodila je skoraj vse slovenske gore in to ji je prinašalo ogromno veselja. 

Margaret Davis Tačke pomagačke čas komunizma

Naš gost

Želela sem biti misijonarka za železno zaveso

Margaret Grace Davis je Angležinja, ki že več kot 50 let živi v Sloveniji. Delala je na Filozofski fakulteti, prevedla precej knjig, prehodila skoraj vse naše gore in v zrelih letih postala vodnica terapevtske psičke Tačke Pomagačke, s katero prinašata veselje otrokom in ostarelim. Njen duh je živ in svež, krepi ga z branjem Svetega pisma in trdno vero, da nebeški Oče skrbi zanjo. Prehodila je skoraj vse slovenske gore in to ji je prinašalo ogromno veselja. 

VEČ ...|24. 2. 2024
Želela sem biti misijonarka za železno zaveso

Margaret Grace Davis je Angležinja, ki že več kot 50 let živi v Sloveniji. Delala je na Filozofski fakulteti, prevedla precej knjig, prehodila skoraj vse naše gore in v zrelih letih postala vodnica terapevtske psičke Tačke Pomagačke, s katero prinašata veselje otrokom in ostarelim. Njen duh je živ in svež, krepi ga z branjem Svetega pisma in trdno vero, da nebeški Oče skrbi zanjo. Prehodila je skoraj vse slovenske gore in to ji je prinašalo ogromno veselja. 

Meta Potočnik

Margaret Davis Tačke pomagačke čas komunizma

Naš gost

Oddaja prinaša pred poslušalce potret znane osebnosti. Navadno gostimo ljudi, ki so s svojimi znanji, uspehi na kulturnem, športnem, glasbenem, znanstvenem ali kakem drugem področju dosegli izstopajoče uspehe. Po drugi strani pa v teh oddajah prisluhnemo tudi osebam, ki so si tekom let pridobile veliko življenjskih izkušenj in modrosti. Oddaja Naš gost je vsekakor ena od kronskih oddaj našega sporeda, saj lahko poslušalcu predstavi zanimive ljudi, pa tudi življenjske okoliščine, ki so jih oblikovale, hkrati pa od voditelja zahteva visoko strokoven pristop, poglobljen študij tematike in dobro pripravo.

Meta Potočnik

Radio Ognjišče

Priporočamo
|
Aktualno

Komentar tedna

VEČ ...|19. 4. 2024
Jernej Letnar Černič: V viharju usode

Že dober mesec si lahko na eni izmed spletnih stani ogledamo kratek film režiserja in scenarista Matjaža Feguša “Nebesa pod Triglavom”. Film odpira nekatera skrita vprašanja, ki jih v slovenski družbi ne želimo odpreti. Umanjkanje sobivanja in medsebojnega spoštovanja je že večkrat v slovenski polpretekli zgodovini vodilo v sistematične kršitve človekovih pravic. Zakaj slovenska družba in njene institucije - seveda z nekaj izjemami - poskušajo pometati pretekle kršitve pod preprogo in zakaj različni deležniki na političnem prizorišču izkoriščajo temne zgodbe za pridobivanje glasov na volitvah?

Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.

Jernej Letnar Černič: V viharju usode

Že dober mesec si lahko na eni izmed spletnih stani ogledamo kratek film režiserja in scenarista Matjaža Feguša “Nebesa pod Triglavom”. Film odpira nekatera skrita vprašanja, ki jih v slovenski družbi ne želimo odpreti. Umanjkanje sobivanja in medsebojnega spoštovanja je že večkrat v slovenski polpretekli zgodovini vodilo v sistematične kršitve človekovih pravic. Zakaj slovenska družba in njene institucije - seveda z nekaj izjemami - poskušajo pometati pretekle kršitve pod preprogo in zakaj različni deležniki na političnem prizorišču izkoriščajo temne zgodbe za pridobivanje glasov na volitvah?

Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.

Jernej Letnar Černič

komentardružbapolitikaspomin

Pogovor o

VEČ ...|17. 4. 2024
Evropski poslanci o minulem delu, izzivih in krizah v Evropski uniji

Prisluhnite pogovorom, ki smo jih v Bruslju pripravili z evropskimi poslanci. Romana Tomc, Matjaž Nemec, Franc Bogovič, Irena Joveva in Ljudmila Novak so spregovorili o minulem delu v evropskem parlamentu, krizah s katerimi se sooča Evropska unija in tudi o izzivih, ki 27-terico čakajo po junijskih volitvah.

Evropski poslanci o minulem delu, izzivih in krizah v Evropski uniji

Prisluhnite pogovorom, ki smo jih v Bruslju pripravili z evropskimi poslanci. Romana Tomc, Matjaž Nemec, Franc Bogovič, Irena Joveva in Ljudmila Novak so spregovorili o minulem delu v evropskem parlamentu, krizah s katerimi se sooča Evropska unija in tudi o izzivih, ki 27-terico čakajo po junijskih volitvah.

Radio Ognjišče, Alen Salihović

politikaživljenjeevropski parlamentinfovolitvekomentar

Glasbeni medgeneracijski večer

VEČ ...|27. 9. 2023
Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Marjan Bunič, Jure Sešek

Sol in luč

VEČ ...|16. 4. 2024
Micah R. Sadigh: Eksistencialno potovanje

Večna eksistencialna vprašanja, vprašanja o smislu življenja, nas zadanejo prej ali slej, pa naj se v blišču in hrupu sodobnega potrošništva ta notranji glas še tako trudimo utišati. Dunajski psihiater Viktor Frankl in ruski literarni klasik Lev Tolstoj sta tem razmislekom posvetila vse življenje in filozof, Micah Sadigh, v svojem delu preplete njuna spoznanja in zahtevne filozofske principe skuša približati sleherniku.

S Franklovo logoterapevtsko mislijo in Tolstojevim čutom za najgloblje v človeku, nagovori vprašanja trpljenja, smrti in življenjskega smisla. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Eksistencialno potovanje, ki jo je napisal Micah Sadigh in je izšla pri  Celjski Mohorjevi družbi.

Micah R. Sadigh: Eksistencialno potovanje

Večna eksistencialna vprašanja, vprašanja o smislu življenja, nas zadanejo prej ali slej, pa naj se v blišču in hrupu sodobnega potrošništva ta notranji glas še tako trudimo utišati. Dunajski psihiater Viktor Frankl in ruski literarni klasik Lev Tolstoj sta tem razmislekom posvetila vse življenje in filozof, Micah Sadigh, v svojem delu preplete njuna spoznanja in zahtevne filozofske principe skuša približati sleherniku.

S Franklovo logoterapevtsko mislijo in Tolstojevim čutom za najgloblje v človeku, nagovori vprašanja trpljenja, smrti in življenjskega smisla. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Eksistencialno potovanje, ki jo je napisal Micah Sadigh in je izšla pri  Celjski Mohorjevi družbi.

Tadej Sadar

družbaodnosi

Kmetijska oddaja

VEČ ...|21. 4. 2024
O podnebni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice in pozebi

Evropsko sodišče za človekove pravice je 9. aprila izreklo prelomno sodbo, v kateri je Švico obtožilo pomanjkljivega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Kaj to dejansko pomeni tudi za kmetijstvo je povedal prof. dr. Jernej Letnar Černič. V oddaji pa smo se ustavili tudi ob prehodu hladne fronte in s tem povezanim nastankom pozebe v nekaterih krajih.

O podnebni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice in pozebi

Evropsko sodišče za človekove pravice je 9. aprila izreklo prelomno sodbo, v kateri je Švico obtožilo pomanjkljivega ukrepanja proti podnebnim spremembam. Kaj to dejansko pomeni tudi za kmetijstvo je povedal prof. dr. Jernej Letnar Černič. V oddaji pa smo se ustavili tudi ob prehodu hladne fronte in s tem povezanim nastankom pozebe v nekaterih krajih.

Robert Božič

kmetijstvosodba ESČPmrazpozeba

Radijski misijon 2024

VEČ ...|23. 3. 2024
7. dan: Mitja Markovič - Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami!

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!

7. dan: Mitja Markovič - Bog je potrpežljiv z nami. Bodimo potrpežljivi tudi sami!

»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!

Mitja Markovič

duhovnostodnosimisijon2024

Rožni venec

VEČ ...|22. 4. 2024
Častitljivi del dne 22. 4.

Molili so radijski sodelavci.

Častitljivi del dne 22. 4.

Molili so radijski sodelavci.

Radio Ognjišče

Moja zgodba

VEČ ...|21. 4. 2024
Razstava 3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico

3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin je naslov razstave, ki so jo v Platonovi dvorani Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani odprli 10. aprila. Odprtja razstave, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman se je udeležila množica obiskovalcev. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili Dežmanovemu nagovoru, besedam arheologov, ki sta sodelovala pri odkopu in popisu najdenih predmetov, ter slikarki Marjetki Dolinar, ki je ob tem naslikala slikarski triptih.

Razstava 3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico

3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin je naslov razstave, ki so jo v Platonovi dvorani Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani odprli 10. aprila. Odprtja razstave, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman se je udeležila množica obiskovalcev. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili Dežmanovemu nagovoru, besedam arheologov, ki sta sodelovala pri odkopu in popisu najdenih predmetov, ter slikarki Marjetki Dolinar, ki je ob tem naslikala slikarski triptih.

Jože Bartolj

spominpolitikaLuka RozmanUroš KoširMarjetka DolinarJože Dežman3450 umorjenihJama pod Macesnovo goricoslovenski Katin

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|21. 4. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 21. 4.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 21. 4.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Graditelji slovenskega doma

VEČ ...|21. 4. 2024
Ivan Minátti (1924 - 2012)

Tokrat vam predstavljamo pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija, rojenega v Slovenskih Konjicah, po srcu pa Ljubljančana, ki je bil tesno povezan z Barjem. Zanimala ga je medicina, a je pozneje izbral študij slavistike in zatem desetletja urednikoval pri Mladinski knjigi. Blizu nam je predvsem kot pesnik s svojimi zbirkami S poti, Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad,, Bolečina nedoživetega... Bil je tudi prevajalec poezije, zlasti iz slovanskih jezikov, najbolj odmeven pa je njegov prevod Malega princa avtorja Antoina de Saint-Exuperya.

Ivan Minátti (1924 - 2012)

Tokrat vam predstavljamo pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija, rojenega v Slovenskih Konjicah, po srcu pa Ljubljančana, ki je bil tesno povezan z Barjem. Zanimala ga je medicina, a je pozneje izbral študij slavistike in zatem desetletja urednikoval pri Mladinski knjigi. Blizu nam je predvsem kot pesnik s svojimi zbirkami S poti, Pa bo pomlad prišla, Nekoga moraš imeti rad,, Bolečina nedoživetega... Bil je tudi prevajalec poezije, zlasti iz slovanskih jezikov, najbolj odmeven pa je njegov prevod Malega princa avtorja Antoina de Saint-Exuperya.

Tone Gorjup

spominkulturadružba