K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.«
Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest.
»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani.
Meščanska etnologija
»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.«
Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo.
»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.«
Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo
»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«
Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.
Družina
»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).
Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.
Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.
Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«
Potovanja
»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.«
Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje.
Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo
»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«
K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.«
Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest.
»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani.
Meščanska etnologija
»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.«
Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo.
»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.«
Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo
»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«
Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.
Družina
»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).
Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.
Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.
Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«
Potovanja
»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.«
Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje.
Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo
»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«
K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.«
Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest.
»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani.
Meščanska etnologija
»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.«
Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo.
»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.«
Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo
»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«
Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.
Družina
»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).
Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.
Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.
Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«
Potovanja
»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.«
Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje.
Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo
»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«
Naš gost
Papež Leon je za tretjega škofa v Murski Soboti imenoval dr. Janeza Kozinca, duhovnika celjske škofije, ki je v zadnjih letih skrbel za vzgojo bodočih duhovnikov. Z njim smo se pogovarjali, kako sta ga zaznamovali družina in domača župnija, pa o zanimivem odgovoru na božji klic v duhovništvo, potem ko je že opravil doktorat iz kemije. Povprašali smo ga tudi o občutkih, ki so ga prevevali, ko so ga prosili naj prevzame službo škofa, on pa si je želel dela na župniji, pa o načrtih za prve korake v tej službi.
Naš gost
Papež Leon je za tretjega škofa v Murski Soboti imenoval dr. Janeza Kozinca, duhovnika celjske škofije, ki je v zadnjih letih skrbel za vzgojo bodočih duhovnikov. Z njim smo se pogovarjali, kako sta ga zaznamovali družina in domača župnija, pa o zanimivem odgovoru na božji klic v duhovništvo, potem ko je že opravil doktorat iz kemije. Povprašali smo ga tudi o občutkih, ki so ga prevevali, ko so ga prosili naj prevzame službo škofa, on pa si je želel dela na župniji, pa o načrtih za prve korake v tej službi.
Naš gost
Naš gost je bil nekdanji predsednik državnega sveta in predsednik Lovske zveze Slovenije Alojz Kovšca.
Naš gost
Naš gost je bil nekdanji predsednik državnega sveta in predsednik Lovske zveze Slovenije Alojz Kovšca.
Naš gost
Naša gostja je bila nekdanja imago terapevtka Meta Tavčar. Poslušalci se je najbrž spomnijo iz oddaj Za življenje, v katerih sta bila s soprogom Rudijem redna gosta.
Naš gost
Naša gostja je bila nekdanja imago terapevtka Meta Tavčar. Poslušalci se je najbrž spomnijo iz oddaj Za življenje, v katerih sta bila s soprogom Rudijem redna gosta.
Naš gost
Na Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, smo v oddajo Naš gost povabili zgodovinarja, člana Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, pionirja raziskovanja teh tematik pri nas, iniciatorja, vodjo terenskih raziskav, ki je našel več sto lokacij žrtev povojnih pobojev dr. Mitja Ferenca. Je tudi prvopodpisani pod resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, ki jo je Evropski parlament sprejel 8. julija letos.
Naš gost
Na Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, smo v oddajo Naš gost povabili zgodovinarja, člana Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, pionirja raziskovanja teh tematik pri nas, iniciatorja, vodjo terenskih raziskav, ki je našel več sto lokacij žrtev povojnih pobojev dr. Mitja Ferenca. Je tudi prvopodpisani pod resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, ki jo je Evropski parlament sprejel 8. julija letos.
Naš gost
Odšli smo v Radovljico, Ljubljano, Rim, na Irsko, Japonsko, v Srbijo, Kirgizijo in še kam. Pogovarjali bi se lahko v ruščini, japonščini, angleščini, francoščini, pa po grško ali latinsko in še kako ... Z nam je bil namreč zlatomašnik, misijonar jezuit p. Janez Mihelčič. Spoznali smo bogato pot duhovnika, profesorja, moža globoke vere in prijaznega nasmeha, ki pravi: Če bi se moral še enkrat odločiti, bi stopil na enako pot!
Naš gost
Odšli smo v Radovljico, Ljubljano, Rim, na Irsko, Japonsko, v Srbijo, Kirgizijo in še kam. Pogovarjali bi se lahko v ruščini, japonščini, angleščini, francoščini, pa po grško ali latinsko in še kako ... Z nam je bil namreč zlatomašnik, misijonar jezuit p. Janez Mihelčič. Spoznali smo bogato pot duhovnika, profesorja, moža globoke vere in prijaznega nasmeha, ki pravi: Če bi se moral še enkrat odločiti, bi stopil na enako pot!
Naš gost
Spoznali smo kardiologinjo in terapevtko Tatjano Zorko, ki je svojo poklicno pot začela v UKC Ljubljana, mnogo let kasneje pa se je posvetila študiju psihoterapije, da bi najprej pozdravila sebe, nato pa, da bi znala ljudem pokazati, kako se lahko ob pomoči medicine zdravijo sami. Spregovorila je tudi o osebni izkušnji z boleznijo in o tem, kako je prav ta preizkušnja poglobila njeno razumevanje zdravljenja.
Naš gost
Spoznali smo kardiologinjo in terapevtko Tatjano Zorko, ki je svojo poklicno pot začela v UKC Ljubljana, mnogo let kasneje pa se je posvetila študiju psihoterapije, da bi najprej pozdravila sebe, nato pa, da bi znala ljudem pokazati, kako se lahko ob pomoči medicine zdravijo sami. Spregovorila je tudi o osebni izkušnji z boleznijo in o tem, kako je prav ta preizkušnja poglobila njeno razumevanje zdravljenja.
Naš gost
Spoznali smo akademsko glasbenico, pisateljico in pedagoginjo Natalijo Šimunovič. Poklicna pot jo je peljala v orkester SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je igrala solo violo. Nekaj časa je bila tudi del Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter Komornega orkestra Slovenicum. Trenutno v Glasbeni šoli Jesenice poučuje violo in violino, navdušuje pa se tudi nad zapisano besedo; plod tega so njene izdane knjige tako za odrasle kot tudi mladino.
Naš gost
Spoznali smo akademsko glasbenico, pisateljico in pedagoginjo Natalijo Šimunovič. Poklicna pot jo je peljala v orkester SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je igrala solo violo. Nekaj časa je bila tudi del Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter Komornega orkestra Slovenicum. Trenutno v Glasbeni šoli Jesenice poučuje violo in violino, navdušuje pa se tudi nad zapisano besedo; plod tega so njene izdane knjige tako za odrasle kot tudi mladino.
Naš gost
V oddaji se nam je predstavil frančiškan, letošnji zlatomašnik, p. Zdravko Jakóp. Bil je dolgoletni župnik župnije Vič v Ljubljani, potem deloval v Mariboru, v Šiški, na Sveti Gori, zdaj pa je že leta spet na Viču. Spominjal se je svoje nove maše, ko je bilo prav tako sveto leto, svojega župnikovanja in katehetskega dela, predstavil povezanost svojega rodu Čebulovih ter svoja razmišljanja o veri, narodu in prihodnosti, ki jih objavlja v knjigah.
Naš gost
V oddaji se nam je predstavil frančiškan, letošnji zlatomašnik, p. Zdravko Jakóp. Bil je dolgoletni župnik župnije Vič v Ljubljani, potem deloval v Mariboru, v Šiški, na Sveti Gori, zdaj pa je že leta spet na Viču. Spominjal se je svoje nove maše, ko je bilo prav tako sveto leto, svojega župnikovanja in katehetskega dela, predstavil povezanost svojega rodu Čebulovih ter svoja razmišljanja o veri, narodu in prihodnosti, ki jih objavlja v knjigah.
Naš gost
Papež Leon je za tretjega škofa v Murski Soboti imenoval dr. Janeza Kozinca, duhovnika celjske škofije, ki je v zadnjih letih skrbel za vzgojo bodočih duhovnikov. Z njim smo se pogovarjali, kako sta ga zaznamovali družina in domača župnija, pa o zanimivem odgovoru na božji klic v duhovništvo, potem ko je že opravil doktorat iz kemije. Povprašali smo ga tudi o občutkih, ki so ga prevevali, ko so ga prosili naj prevzame službo škofa, on pa si je želel dela na župniji, pa o načrtih za prve korake v tej službi.
Doživetja narave
V naši družbi je bil znani pisec planinskih vodnikov Gorazd Gorišek, ki je prehodil že mnogo planinskih in gorskih kotičkov naše dežele. Med drugim nas bo popeljal na Kras in po Primorski, saj je nedavno uredil vodnik, v katerem je zbranih kar 45 izletov. Pridružite se nam na jesenskem potepu med ruj, ki vabi s svojimi ognjenimi barvami!
Pogovor o
Politični parket postaja vse bolj vroč. Poslanci bodo v prihodnjih mesecih poskusili sprejeti še nekatere odločitve. Kaj lahko pričakujemo v hramu demokracije, kako zaostrene postajajo politične razmere med strankami in tudi, kako ocenjujejo vdor ruskih dronov na Poljsko smo vprašali goste v Pogovoru o. Z nami so bili vodja poslanske skupine NSi Janez Cigler Kralj, poslanec SD Damijan Bezjak Zrim, poslanka Gibanja Svoboda Tereza Novak in namestnik vodje poslanske skupine SDS Zvonko Černač.
Globine
Pred mikrofoni sta se spet srečala oba gosta letošnjega cikla Dialog z ateizmom: jezuit p. Damjan Ristić in ateist Simon Rígač. Pogovarjali smo se o mističnih doživetjih in o božjem klicu. Kako bi se odzval ateist, če bi začutil, da ga Bog vabi v dialog? Pogovor si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče.
Kmetijska oddaja
Naša gostja v osrednjem delu oddaje je bila Barbara Beci, dr. vet. med., evropska specialistka za zdravje goveda, ki dela na veterinarski fakulteti Univerze v Gentu v Belgiji, med drugim tudi kot terenska veterinarka. Spregovorila je o izkušnjah po lanski epidemiji bolezni modrikastega jezika v Belgiji, ki lahko pridejo zelo prav slovenskim rejcem pri spopadanju z boleznijo.
Kulturni utrinki
Pol leta pred uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona je zaradi zdravstvenih težav prišlo do menjave na mestu vodje projekta. To vlogo po sklepu škofjeloškega občinskega sveta prevzema Jakob Vrhovec. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani pa je od sinoči na ogled nova razstava z naslovom Forma Perennis, Jože Plečnik – grafični oblikovalec.
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Kuhajmo s sestro Nikolino
Poslušalka bi rada za svojo družino pripravila malce drugačno jajce na oko. Kaj lahko bi še dodala, sprašuje. Ali je primerno, da zraven doda kakšno zelenjavo. Videla je seveda že, kako dodajo kakšno mesnino - ocvirke, šunko in tako naprej. S čim bi lahko bi popestrila to preprosto jajce, ampak vendarle seveda zelo hranljivo in okusno? Sestra Nikolina najprej svetuje, da ga drugače, na novo servira, npr. na popečenem toastu ali pa na vrhu doda rezino sira. Seveda lahko doda tudi zelenjavo, a jo mora predhodno omehčati, popražiti. Lahko pripravit tudi fritato: jajce žvrklja in začini po okusu (sol in poper) ter zlije na ponev ter nežno zapeče. Zraven lahko doda narezano mesnino ali pa pripravljeno zelenjavo ter ovije. Jed bo še okusnejša, če jajce da na rahlo popraženo čebulo.
Življenje išče pot
Zveza potrošnikov Slovenije praznuje 35 let delovanja. Ob tej priložnosti so pripravili mednarodno konferenco, s katero so opozorili na agresivno oglaševanje nezdravih živil otrokom. Dr. Matjaž Pirc, ki vodi prehransko ekipo, je opisal nekaj primerov dobre prakse v tujini, s katerimi so oglaševanje uspešno zamejili.