V prostorih župnijskega doma na Dobrovi je od danes na ogled razstava arhivskih fotografij o življenju in delu slovenskih beguncev v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Na ogled bo do nedelje, 12. maja. V torek, 23. aprila ob 19.45, bo ob razstavi organizirano tudi predavanje dr. Helene Jaklitsch. Spregovorila bo o povojnih dogodkih ter predstavila življenje in delo slovenskih beguncev. Takrat bo na voljo tudi fotografska monografija Rojstvo novih domovin, ki preko obširne zgodovinske študije in arhivskih fotografij spregovori o tem zamolčanem obdobju slovenske zgodovine. Po drugi svetovni vojni je med 20.000 in 25.000 Slovencev zapustilo svoje domove ter odšlo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško. V izjemno težkih povojnih razmerah je zgodba slovenskih beguncev v tistem času postala resnično junaška.
V prostorih župnijskega doma na Dobrovi je od danes na ogled razstava arhivskih fotografij o življenju in delu slovenskih beguncev v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Na ogled bo do nedelje, 12. maja. V torek, 23. aprila ob 19.45, bo ob razstavi organizirano tudi predavanje dr. Helene Jaklitsch. Spregovorila bo o povojnih dogodkih ter predstavila življenje in delo slovenskih beguncev. Takrat bo na voljo tudi fotografska monografija Rojstvo novih domovin, ki preko obširne zgodovinske študije in arhivskih fotografij spregovori o tem zamolčanem obdobju slovenske zgodovine. Po drugi svetovni vojni je med 20.000 in 25.000 Slovencev zapustilo svoje domove ter odšlo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško. V izjemno težkih povojnih razmerah je zgodba slovenskih beguncev v tistem času postala resnično junaška.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
V Ukvah v Kanalski dolini je bil v petek „Večer slovenske kulture“, ki ga je pripravilo Slovensko kulturno središče „Planika“. V ospredje je prišla misel, da bi slovenska beseda v Kanalski dolini preživela, živela in se prenašala iz roda v rod. Včeraj je bila v župnijski dvorani Antona Gregorčiča v Štandrežu pri Gorici prireditev ob slovenske kulturnem prazniku, ki sta jo oblikovala prosvetno društvo Štandrež in Kulturno društvo Stanko Vuk Miren-Orehovlje. Ponovitev bo v sredo zvečer v dvorani Gnidovčevega doma na Mirenskem Gradu. V Peterlinovi dvorani v Trstu pa bo nocoj večer Društva slovenskih izobražencev. Dr. Lenart Škof se bo pogovarjal z dr. Cirilo Toplak, avtorico monografije Naša vera: Naravoverstvo na Primorskem, ki je lani izšla pri Založbi Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis. V slovenski znanstveni prostor prinaša pomembna spoznanja v zvezi z donedavno neznanim in spregledanim kulturnim fenomenom. Gre za izčrpno študijo tradicionalnega verovanja primorskih starovercev in njihovega življenja. Monografija analizira kompleksno in v marsičem prelomno delo Pavla Medveščka - Klančarja Iz nevidne strani neba (2015), ob lastnih dognanjih avtorice na podlagi terenskih raziskav in akademskih uvidov. Knjiga bo nocoj doživela svojo tržaško predstavitev v Društvu slovenskih izobražencev. Predstavitev knjige je bila že predvidena lanskega 4. decembra, pa je bila preložena zaradi bolezni. Prof. dr. Cirila Toplak je predavateljica in raziskovalka na Oddelku za politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer je tudi predstojnica raziskovalnega Centra za politično teorijo. Prof. dr. Lenart Škof je predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in dekan fakultete AMEU - ISH ter tudi predsednik slovenskega Društva za primerjalno religiologijo.
V Ukvah v Kanalski dolini je bil v petek „Večer slovenske kulture“, ki ga je pripravilo Slovensko kulturno središče „Planika“. V ospredje je prišla misel, da bi slovenska beseda v Kanalski dolini preživela, živela in se prenašala iz roda v rod. Včeraj je bila v župnijski dvorani Antona Gregorčiča v Štandrežu pri Gorici prireditev ob slovenske kulturnem prazniku, ki sta jo oblikovala prosvetno društvo Štandrež in Kulturno društvo Stanko Vuk Miren-Orehovlje. Ponovitev bo v sredo zvečer v dvorani Gnidovčevega doma na Mirenskem Gradu. V Peterlinovi dvorani v Trstu pa bo nocoj večer Društva slovenskih izobražencev. Dr. Lenart Škof se bo pogovarjal z dr. Cirilo Toplak, avtorico monografije Naša vera: Naravoverstvo na Primorskem, ki je lani izšla pri Založbi Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis. V slovenski znanstveni prostor prinaša pomembna spoznanja v zvezi z donedavno neznanim in spregledanim kulturnim fenomenom. Gre za izčrpno študijo tradicionalnega verovanja primorskih starovercev in njihovega življenja. Monografija analizira kompleksno in v marsičem prelomno delo Pavla Medveščka - Klančarja Iz nevidne strani neba (2015), ob lastnih dognanjih avtorice na podlagi terenskih raziskav in akademskih uvidov. Knjiga bo nocoj doživela svojo tržaško predstavitev v Društvu slovenskih izobražencev. Predstavitev knjige je bila že predvidena lanskega 4. decembra, pa je bila preložena zaradi bolezni. Prof. dr. Cirila Toplak je predavateljica in raziskovalka na Oddelku za politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer je tudi predstojnica raziskovalnega Centra za politično teorijo. Prof. dr. Lenart Škof je predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in dekan fakultete AMEU - ISH ter tudi predsednik slovenskega Društva za primerjalno religiologijo.
Ločitve zakonske zveze ali razhodi neformalnih intimnih zvez so zelo boleči dogodki. Statistika pove, da razpade že vsak tretji zakon. Poleg tega so tu še neformalne partnerske zveze, ki niso zajete v statistike. Vse to nam govori o številnih razočaranjih in bolečinah. Kako to doživljajo otroci in kakšne spremembe so se zgodile v družbi, nam je povedala zakonska in družinska terapevtka Jana Lavtižar.
Ločitve zakonske zveze ali razhodi neformalnih intimnih zvez so zelo boleči dogodki. Statistika pove, da razpade že vsak tretji zakon. Poleg tega so tu še neformalne partnerske zveze, ki niso zajete v statistike. Vse to nam govori o številnih razočaranjih in bolečinah. Kako to doživljajo otroci in kakšne spremembe so se zgodile v družbi, nam je povedala zakonska in družinska terapevtka Jana Lavtižar.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«
Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.
»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.
Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.
»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.
Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.
»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.
Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.
»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »
Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.
Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta nadaljuje s tradicionalnimi ponedeljkovimi večeri v Peterlinovi dvorani na ulici Donizetti. Nocoj bo na sporedu recital harmonikarice Lare Fortunat, gojenke Avgusta Ipavca pri Glasbeni matici FJK. Gost prvega letošnjega večera Sredi domovine, ki ga jutri v svojih prostorih v Ljubljani pripravlja Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu bo esejist, publicist, prevajalec in avtor knjige Kavarna Italija, tržaški Slovenec Jernej Šček. Z njim se bo pogovarjala državna sekretarka Vesna Humar. V Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu bo v sredo predstavitev knjige o življenju Elizabete Turingijske. Pobudnik predstavitve je Jurij Gorjanc, kirurg v bolnišnici pri Elizabetinkah v Celovcu. V Domu glasbe v Celovcu pa se bo v četrtek odvila „Naša pesem za Angolo“, dobrodelni koncert društva Iniciativ Angola.
Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta nadaljuje s tradicionalnimi ponedeljkovimi večeri v Peterlinovi dvorani na ulici Donizetti. Nocoj bo na sporedu recital harmonikarice Lare Fortunat, gojenke Avgusta Ipavca pri Glasbeni matici FJK. Gost prvega letošnjega večera Sredi domovine, ki ga jutri v svojih prostorih v Ljubljani pripravlja Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu bo esejist, publicist, prevajalec in avtor knjige Kavarna Italija, tržaški Slovenec Jernej Šček. Z njim se bo pogovarjala državna sekretarka Vesna Humar. V Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu bo v sredo predstavitev knjige o življenju Elizabete Turingijske. Pobudnik predstavitve je Jurij Gorjanc, kirurg v bolnišnici pri Elizabetinkah v Celovcu. V Domu glasbe v Celovcu pa se bo v četrtek odvila „Naša pesem za Angolo“, dobrodelni koncert društva Iniciativ Angola.
V oddaji smo predstavil nekatere radijske dogodke, ki jih bomo pripravili v našem jubilejnem letu - ob 30. letnici Radia Ognjišče. Večina dogodkov je rednih, ki jih skušamo pripraviti vsako leto. Pa vendar bodo ti redni letni dogodki imeli pečat treh desetletji.
V oddaji smo predstavil nekatere radijske dogodke, ki jih bomo pripravili v našem jubilejnem letu - ob 30. letnici Radia Ognjišče. Večina dogodkov je rednih, ki jih skušamo pripraviti vsako leto. Pa vendar bodo ti redni letni dogodki imeli pečat treh desetletji.
V prvi oddaji letošnjega leta, ki zaobjema poročanje o odmevnejših dogodkih Cerkve pri nas, smo se spomnili nedavnega Evropskega srečanja mladih v Ljubljani. Slišali ste nekatere vtise mladih udeležencev, ki jih je pred mikrofon povabil Rok Mihevc. Naš sogovornik je bil tudi duhovnik in župnik župnije Novo mesto - Šmihel dr. Štefan Hosta, ki je novembra lani postal novi doktor moralne teologije.
V prvi oddaji letošnjega leta, ki zaobjema poročanje o odmevnejših dogodkih Cerkve pri nas, smo se spomnili nedavnega Evropskega srečanja mladih v Ljubljani. Slišali ste nekatere vtise mladih udeležencev, ki jih je pred mikrofon povabil Rok Mihevc. Naš sogovornik je bil tudi duhovnik in župnik župnije Novo mesto - Šmihel dr. Štefan Hosta, ki je novembra lani postal novi doktor moralne teologije.
V Svetovalnici smo spregovorili o medicinski pedikuri, katere težave rešuje in kako. V našem studiu je bila strokovnjakinja Vida Ozis, ki je odgovarjala tudi na vprašanja poslušalk in poslušalcev.
Neki bogataš je vprašal redovnico, ki je čistila ...
Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.
Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih.
V pogovoru ste lahko prisluhnili mariborčanu Sašu Radovanoviču, ki je soavtor knjige Bombardiranje Slovenija 1944 - 1945. Gre za sorazmerno neznan segment naše zgodovine, ki pa še danes vpliva na življenje pri nas. Maribor je bil zaradi strateške lege in tamkajšnje tovarne v zadnjih dveh letih druge sv. vojne eno najbolj bombardiranih mest. Zavezniki so nanj odvrgli kar 3.259 ton bomb in uničili 47 odstotkov stavb. Približno 10 odstotkov jih ni eksplodiralo in na njih še danes stoji kar nekaj zgradb, tudi šolskih ...
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Poročali smo o nasprotovanju sončni elektrarni v Dekanih, novostih v termah Olimia, Ptuj in 3000 v Moravskih Toplicah, projektu Hiša za otroke, Festivalu hrane za možgane in zaključnem dogodku bralne značke za uporabnike varstveno delovnih centrov SAŠA.