Narodne pravljice rade pripovedujejo o zviti lisici, o njenih navihanih načrtih. Tokrat pa boste spoznali, da tudi dolgouhec ni vedno le prestrašena živalica, ki beži pred močnejšimi in konča brez repa ali s krajšimi nogami. O, ne! Ne vedno.

Jure, ki vam bo prebral pravljico o Peteršiljčku pravi: »Ne, nisem se zmotil, ko sem Peteršiljčka zapisal z veliko začetnico. Veste, včasih tudi bralec, ob sklepu pravljice, dvakrat pogleda v zgodbo in reče le: »O, groza!« Tokrat, ne zamerite, je bilo tako. Ljudske pravljice so včasih krute …

V pravljicah se rada znajde žaba, ki postane princ. Poznamo ježa, v katerega se je spremenil fant … Pa ste že slišali za kačo, v kateri se skriva zalo dekle? Fant, ki je večkrat hodil sam čez gozd, se je srečeval z njo. Prav zares …

Dobrota ni sirota. Dobro se z dobrim vrne, nam je povedal pastirček, ki je pomagal ubogi ženici v gozdu. Zahvalila se mu je s prav posebnim darilom.

Kralj je imel dvanajst sinov, iskali so kralja, ki bi imel prav toliko hčera. Si predstavljate kakšna bi bila pojedina na poroki, če bi se zgodba srečno končala? No, saj ne trdimo, da se ne …

Vse do te ljudske pravljice nismo pomislili, da imajo uboge mravlje nekoliko polomljene noge. V pripovedi o mrazu, plesu in ukradeni jedači, pa smo izvedeli tudi to, da ima murenček rad sladko vince.

Si predstavljate kakšen bi bil boj med hudimi razbojniki in mačko? Kako nemočen bi bil proti skupini hudodelcev boter petelin? Pravljica pa nas uči kako močni smo, kadar smo skupaj. Saj veste: v slogi je moč.

Pravljica o zlatih jabolkih zveni kot detektivka. Kdo krade z družinskega drevesa, komu so zlata jabolka tako všeč, da vsako noč izmakne eno? Kdo bo našel krivca in kaj bo dobil za to?