Avtor se v svojem komentarju zaustavlja pri nespoštovanju ukrepov, protestih in odklanjanju cepljenja. Kot starš in učitelj razmišlja, če je morda vzrok za to v permisivni vzgoji.

Objavljamo vprašanja dr. Jožeta Dežmana, direktorja Muzeja novejše zgodovine, ki jih je pripravil TV Sloveniji, varuhinji gledalčevih pravic in Janezu Lombergarju. Vprašanja so povezana s serijo oddaj Spomini. Dr. Dežman se sprašuje ali v oddaji Spomini na TV Slovenija lažejo oz. prikrivajo dejstva, ki se z lahko najdejo v slovenskih arhivih.

Globoke države morda ne moremo kar s prstom pokazati, ker se dobro skriva, jo pa lahko vedno zaznamo in čutimo, ker prav močno smrdi, naglaša avtor. 

V slovenski politiki zadnjih desteletij smo bili in smo priče izganjanju vsaj petih velikih prerokov iz javnega političnega življenja.

Med delovanjem slovenskih komunistov v tridesetih letih prejšnjega stoletja in koalicije KUL je vse preveč vzporednic, da bi jih smel človek, ki mu je dobrobit Slovenije pri srcu, spregledati.

Komentator piše, da so nasprotniki slovenske samostojnosti in demokratičnega sistema svojo zagretost za rušenje demonstrirali celo na Kredarici in piše, da politični nasprotniki Janeza Janše svoj gnev črpajo iz stare komunistične literature. Meni, da idealizacija komunizma izhaja iz tega, ker o propadlem komunističnem lockdownu, ki je trajal desetletja, ne vedo nič, saj ga mladi levičarji niso doživeli, niti v njem živeli. Vrh Triglava so oskrunili s transparentom LGBTQ in kolesarskim simbolom. Oba simbola pa delita ljudi na naše in vaše.

Zdi se mi, da je vest v vseh oblikah izkubila svoj prvobitni stvarni in duhovni pomen: ločiti dobro od slabega.

Nekateri se delajo neumne zato, da bi naredili vtis, da so pametni. V opoziciji proti vladi so tudi učiteljska združenja in šolski sindikat. Priljubljena tema obojih je, kako naj se med epidemijo vedejo učenci, dijaki in učitelji. V začetku tega leta sem v prispevku na Časnik.si na to temo zapisal:

Ko je bilo treba spomladi v šolah vzpostaviti red, s katerim bi preprečevali širjenje okužbe, je predsednik šolskega sindikata ognjevito kritiziral vlado, ker ni objavila natančnih navodil. Izpostavil je problem hoje po stopnicah, saj da učenci ne vedo, ali naj hodijo po desni ali po levi strani stopnišč.

… Tako je svoj komentar začel Jože Mlakar. Celotno besedilo si lahko preberete na spletni strani Časnik.si.

Komentator v komentarju ugotavlja, da župnik Strmšek z zapisom v Oznanilih, v katerem poziva, da naj poslušamo zdravnike in ne političnih aktivistov ter je skeptičen, da bi leva vlada lahko uspešno prebrodila zahtevni čas epidemije, ni kršil niti državnih niti cerkvenih predpisov. Župnik je pozornost pritegnil le zato, ker je bil kritičen do leve politične opcije in komentator ugotavlja, da se nas totalitarna indoktrinacija o izključenosti Cerkve in duhovščine žal še vedno drži.

Komentator je kritičen do nagovarjanja Marjana Šarca, naj se stranke opredelijo proti Janezu Janši oziroma SDS in vsem strankam, ki ga podpirajo. Svojevrsten paradoks je, da Šarec s svojim pozivom dejansko krši več členov ustave. Franci Feltrin meni, da po številnih sovražnih in izločevalnih izpadih, ki jih prirejajo Marjan Šarec in somišljeniki, jasno da taki ljudje ne sodijo v politiko.

Opozoriti je treba, da Slovenija zunaj sovjetskega prostora vendarle celo v dogajanju okoli leta 1991 predstavljala izjemo. Prelom je bil namreč izrazito polovičen in ga je najbolj poosebljala izvolitev Milana Kučana za predsednika predsedstva aprila 1990.

Nesporno pa je, da je krščanstvo v razvitem zahodu v zatonu, da se cerkve praznijo, da je vedno manj duhovnikov, redovnikov in redovnic, da pada število sklenjenih krščanskih zakonov in podeljenih krstov ipd.

Celotni komentar Katje Ferletič si lahko preberete na spletni strani casnik.si.

Franci Feltrin: Upreti se moramo bruseljskim birokratom, ki spodkopavajo evropsko krščanstvo
 

Ključne besede: krščanstvo, Evropska unija, Janez Janša, LGBTQ, Madžarska
 

Komentator je v komentarju kritičen do bruseljskih birokratov, ki s propagiranjem LGBTQ majejo krščanske temelje Evrope. Obžaluje, da se namesto k pristopanju urejanja skupnega življenja z migranti ukvarja z LGBTQ. Prepričan je, da s pritiskom na Madžarsko, ki je z zakonom prepovedala, da bi člani LGBTQ v šolah predavali o svojih frustracijah, kršijo evropski pravni red. Sprašuje se, ali bomo denar usmerjali v družine in otroke ali k nasprotnikom življenja. V komentarju pohvali državotvorno držo Janeza Janše in je kritičen do izjav Tanje Fajon. Zaključi pa s pozivom, da bodimo prijazni do vseh ljudu, tudi tistih, ki niso po naših predstavah.
 

Opozicija je ljudem spretno podtaknila mnenje, da gre za varovanje pitne vode, s čimer se novela zakona sploh ni ukvarjala, ne pa za zaščito okolja, urejanje brežin, vodotokov in obale ter izboljšanje poplavne varnosti, kar je bistvo vsebine novele.

Kratki film o zgodovini in poslanstvu evropskega povezovnja po drugi svetovni vojni, predvajan na proslavi ob dnevu državnosti, med katerim se je prepletala celotna pesem Zdravljica, je navdušil tudi pisca komentarja. Poudarja, da je bila Evropa po razdejanju druge svetovne vojne ne le razdeljena, ampak tudi svobodna samo na pol ter da na zahodu naše celine ne vedo niti ne razumejo, da sta bila njihova svoboda in blaginja v povojnih desetletjih v veliki meri kupljeni z nesvobodo druge polovice celine.

Poglaviten cilj poosamosvojitvenih prizadevanj za prikrivanje resničnih vzrokov slovenske osamosvojitve sta zaščita in varovanje nekdanjega totalitarnega komunističnega režima in privatizacijskih pridobitev njegovih nosilcev, ki jih lahko obdržijo zgolj in samo v razmerah demokratičnega primanjkljaja in nepravne države. Poglavitno orožje v teh prizadevanjih so šolstvo in sodstvo ter veliki mediji na čelu RTVS meni komentator.

V komentarju avtor razmišlja o ugledu Slovenije v svetu in o tem, kako so tisti Slovenci, ki imajo kompleks manjvrednosti obsedeni z mednarodnim ugledom. Kar izkorišča tranzicijska levica in s tem kvazi argumentom skuša ljudi prepričati v slabo delo trenutne vlade, celo več, skušajo prikazati, da Slovenija s tako vlado ne bi smela predsedovati EZ. Avtor pa meni, da se bo ravno s predsedovanjem Slovenije Svetu EZ več evropskih politikov in uradnikov zanimalo za stanje v Sloveniji in verodostojnost tistih, ki sedaj Slovenijo blatijo po Evropi, bo ogrožena.

Avtor v komentarju ostro kritizira državno tožilstvo in se sprašuje, če je bil že narejen obračun strahotne škode, ki jo je slovensko javno, danes državno tožilstvo zagrešilo: uničenje življenja mnogih ljudi in neizmerno premoženjsko škodo. Ob tem poleg dr. Jožeta Pučnika omeni tudi pesnika Gregorja Strnišo. Omenja tudi neuspešnost tožilstva pri kriminalnih malverzacijah naših bank, nerazumno oprostilno sodbo proti oficirjem JLA, zaprtje nedolžnih ljudi v zapor. Prepričan je, da bi bilo potrebno jasno kadrovsko prečiščenje slovenskega sodstva in državnega tožilstva.

Še dobro se spominjam besed Milana Kučana pri maši za umorjene komunistične žrtve v Kočevskem Rogu: »Bil je čas vojne, sedaj je čas miru.« Kaj je hotel takratni predsednik ravno osvobojene samostojne Slovenije, ki je bil do nedavnega še sekretar Zveze komunistov, ki so pravzaprav te zločine zakrivili, s tem povedati? …

Prebrali smo komenar, ki ga je na spletnem portalu časnik.si objavil Vitomir Gros.

Komentatorka opisuje vzdušje na proslavi ljubljanskega župana ob občinskem prazniku. Poudarja, da je bilo na slovesnosti precej motečega, pohvali pa pieteten film o častnih občanih, ki so se v zadnjem času poslovili. Vesela je, da je nagrado dobilo tudi Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ter Vincencijeva zveza dobrote in razmišlja, da bo Ljubljana ostala na zemljevidu evropskih prestolnic, če bo župan zmogel preseči oviro delitve na meščane, ki so bolj primerni in zaželeni, ter druge, katerih beseda in misel sta samo ilustracija pri delovanju mestne oblasti.

Komentator izpostavlja pomanjkljivo poročanje o življenju in pomenu Angele Vode, ki poleg tega, da je bila slovenska intelektualka, borka za slovenske narodne pravice, defektologinja, učiteljica prizadetih otrok, pobudnica gibanja za pravice žensk, socialistka, tudi ena prvih komunistk, ki je bila v sporu z vodstvom KPS in bila kmalu po začetku vojne izključena iz partije. Obtožena je bila narodnega izdajstva, obsojena na zaporno kazen; po izpustitvi pa so ji bile odvzete državljanske pravice in UDBA jo je do smrti nadzorovala. Je avtorica knjige Skriti spomini, kjer med drugim opiše zakulisna dogajanja v komunistični partiji. Komentator meni, da bi morali njen pogum in vztrajnost bolj spoštovati.

Odšel je človek. Ostala je beseda. Njegova beseda. Pokrajina z vozom iz davnega časa. Njegovega časa.

»Vsa leta si iskal kraj razvezujočih rešitev, 
sončnozaplato neznanih prisoj, 
toda vedno si se znašelna razpotju stranpoti, 
prehojenih tisočkratod davnih rodov.« (France Pibernik)

Nenadoma tišina ustavi stopinje. »Voda usahne ob ugaslem ognju in luč ob izlivu izkrvavi.« Ob izkrvaveli luči se odprejo cvetni plazovi kosov časa, darovanega in prezgodaj zakopanega …

Je tišina ustavila stopinje? France jih prepusti toku časa. Tišino presekajo glasovi. Kot strjene kepe krvi spomini razbijejo obroč laži in v luči resnice France Pibernik, pesnik, pisatelj, publicist …, začne raziskovati in odkrivati zaradi političnega prepričanja zamolčane slovenske literarne umetnike.

Komunistična oblast je po drugi svetovni vojni (in med revolucijo v vojni) neusmiljeno obračunala z vsemi, ki niso bili na njeni strani. Mnogo nadarjenih umetnikov je izgubilo življenje ali pa so bili pregnani v tujino. Njihova pesniška in prozna dela je iz anonimnosti rešil France Pibernik. S požrtvovalnostjo, vztrajnostjo in strokovno zanesljivostjo je zbiral podatke o življenju in delu zamolčanih avtorjev, kar pa v tistih časih ne samo, da ni bilo zaželeno, ampak je bilo tudi nevarno …

Celoten komentar Tilke Jesenko si lahko preberete na spletni strani Casnik.si.

V komentarju avtor razmišlja o jugonostalgiji, ki se kaže na različne načine; komentator se dotakne predvsem njenega odmeva v svetu kulture in obžaluje, da nekateri kulturniki izhajajo iz jugo-beograjske tradicije, namesto iz srednjeevropskih in zahodnoevroskih okvirov v smislu najpristnejše slovenske kulturne dediščine. Omalovažuje tudi delovanje SAZU in ZRC SAZU. Kajti - tako dr. Stane Granda - dejstvo je, da nekateri Janezu Janši nikoli ne bodo odpustili slovenske osamosvojitve, v kateri mnogi vidijo povod za razpad Jugoslavije.

Vtisi bralca knjige Slovenski razkol. To je zgodovinska knjiga Jožeta Možine o času pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej. Knjiga je izšla že v 5. ponatisu.

O nastopu predsednika vlade Janeza Janše pred skupino za spoštovanje demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic o vladavini prava in medijski svobodi v Sloveniji.

V komentarju avtor razmišlja o anahronističnem poimenovanju trgov v Ljubljani in postavitvi spomenikov. Spodbuja h kritični drži in usklajenem poimenovanju trgov in parkov. Predlaga tudi odstranitev spomenika Borisa Kidriča, ki ne sodi v Park Sveta Evrope ter nagovarja k sanaciji parka in zasaditvi eksotičnih dreves, ki so rasla tam pred ero malikovanja revolucionarjev.

Ob zaostrenih pogojih gospodarjenja v razmerah, v kakršnih smo, se zna zgoditi, da bo neizogibno cenovno inflacijo pospremila gospodarska stagnacija, čemur v teoriji pravimo stagflacija: inflacija ob padajoči gospodarski aktivnosti in naraščajoči brezposelnosti. Centralne banke kot regulator bančno-finančnega sistema postajajo rabelj bančne ekonomije, kot jo poznamo. S tem se na široko odpirajo vrata prehodu na alternativne oblike finančnega poslovanja.

Komentator se sprašuje o verodostojnosti besed, ki jih Marko Milosavljević deli s slovensko in evropsko javnostjo o razmerah v slovenski medijski krajini. Meni, da so njegove izjave lažne in zavajajoče. Posebej izpostavlja primer imenovanja novega generalnega direktorja RTV Slovenija.

V komentarju avtor piše o načinih napada na sedanjo vlado. Dotakne se članka na bruseljskem portalu Politico, o vojni z mediji, ki naj bi jo bojeval Janez Janša. Da bi sedanjega premiera označili za neprimernega, ga povezujejo z Viktorjem Orbanom ter mu očitajo orbanizacijo Slovenije. Avtor pa meni, da nevarnost za demokracijo in ustavni red dejansko potekajo s strani politično aktivističnih državnih funkcionarjev, povezanih s strici iz ozadje.

Kako dolgo še boste izrabljali našo potrpežljivost, se je spraševal Cicero? Odgovor je jasen: tako dolgo, dokler se bomo pustili.

V komentarju avtor piše o pomenu posta in Jezusovem zgledu v postenju. Poudarja, da post ne pomeni le post v hrani, ampak tudi post oči, post jezika, post poslušanja, post kot obvladovanje raznih grešnih nagnjenj. Ob postu je pomembna tudi molitev. Pravi post obrača vse naše duhovne moči in moči srca, vso našo notranjost proti Bogu in se ne konča z Veliko nočjo. Pomembna je odpoved lastni volji in sprejemanje Božje volje. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo.

Avtor komentarja piše o odzivih na novico, da Tomaž Vesel prejema honorar v višini četrt milijona evrov za delo pri FIFI. Pri tem naj bi imel soglasje bivšega predsednika protikorupcijske komisije, čeprav je to v nasprotju z Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije. Komentator pričakuje, da bo Tomaž Vesel zaradi tega čimprej razrešen z mesta predsednika Računskega sodišča Slovenije, njegov honorar pa se zaseže v korist države.

O spoštovanju človekovih pravic v Rusiji. Na kratko predstavi politično preteklost Vladimirja Putina in napade na njegove nasprotnike; posebno pozornost nameni Alekseju Navalnemu, ki je bil zastrupljen s strupom iz skupine novičok in se je pred kratkim vrnil v Rusijo.

V komentarju Stane Granda razmišlja o napadih Marjana Šarca na ministra Janeza Ciglerja Kralja, ki mu med drugim očita versko prepričanje, kar je kršenje temeljnih človekovih pravic in slovenskih ustavnih načel. Zanimivo pri tem je, da je Marjan Šarec bralec berila, kar izpostavi komentator že v naslovu. Granda je zgrožen tudi nad vandalizmom napada na stolnico in se cinično preizprašuje, če morda ne gre za novo umetniško inštalacijo.

Avtor v komentarju razmišlja o razvoju slovenske družbe v zadnjih desetih letih in to razmišljanje postavlja v kontekst okrogle obletnice Milana Kučana, ki jo je ta slavil pred dnevi. Ugotavlja, da je za številne Slovence Kučan porok stabilnosti, ker je bilo gosopodarskih in bivanjskih pretresov manj kot drugod po evropskem vzhodu. Vendar ta obenem s sabo prinaša ohranitev monopolov povojnih vladajočih struktur in rigidno razumevanje skupnostne preteklosti.

Avtor v svojem komentajru piše o tem, kako nizko so se nekateri pripravljeni spustiti za to, da bi zrušili sedanjo vlado. Pod velikimi pritiski so sedaj poslanci SMC, pri čemer se je izpostavil poslanec Gregor Perič, ki ne želi zapustiti koalicije. Ker je to javno izrazil je zato še posebej oblegan; deležen tudi groženj in različnih podtikanj.

Zakonca Hribar sta se odrekla temeljnim dosežkom osamosvojitve in zato – ne po krivdi Janeza Janše in teologov, pač pa po svoji lastni – nikoli ne bosta imela statusa matere in očeta sodobne slovenske države, meni dr. Štuhec. V komentarju dr. Ivan Štuhec pretresa zadnje izjave zakoncev Hribar. Opredeljuje se do Hribarjeve teze glede splava; v razpravi o spravi polemizira z mnenjem, da imajo vsi pravico do pokopa, ne pa pravice do resnice in tudi rehabilitacije, če se izkaže, da je ta edina poštena. Pri analizi sedanjega političnega stanja pa poudarja, da je Janez Janša tisti, ki za razliko od nekaterih, spoštuje pravila demokracije.

Mitja Pucelj piše o vplivu, ki ga imajo komunisti nad nami, kljub temu, da je od plebiscita minilo že trideset let. V komentarju piše o doseganju zmage s pomočjo nasilja in vojne, pa tudi o moči propagande oz. agresivnega pošiljanja sporočil ter o vlogi medijev, pri čemer posebej izpostavlja vlogo RTV Slovenija. Poziva k prihodu na volišče, kjer skušamo voliti z razumom, ne po diktatu levičarjev. Meni, da je čas, da zahtevamo konec komunizma in demokracijo, kakršno si kot narod po skorajda 80-letni fizični in mentalni tiraniji, ki jo izvajajo komunisti, zaslužimo.

Molitev za domovino je prošnja za spoznanje in moč za življenje. Prav je, da molimo tudi za vladarje, za politike, za odgovorne v družbi; velika milost za narod bi bila, da bi molili tudi oni. Avtor izpostavlja štiri izzive, ki so po njegovem mnenju ključni za obstoj in preživetje naše domovine in slovenskega naroda: družina, vzgoja, boj za svobodo govora in verska svoboda ter boj za realen pogled na svet in upoštevanje resnice.

S kakšno lahkoto se nekateri ljudje izjemne nadarjenosti, izobraženosti in razgledanosti podredijo primitivni ideologiji in se odpovedo lastnemu dostojanstvu.

Karla Erjavca sem sorazmerno dolgo sorazmerno spoštoval. Če sem ga, vsaj sam pri sebi, imenoval lisjaka, te oznake nisem razumel kot nekaj slabega. Dejansko so me njegove zmožnosti preživetja pogosto nagovorile.

 Velik davek, ki ga pri nas zahteva erupcija epidemije covida-19 v njenem drugem valu, je rezultanta več faktorjev in okoliščin na različnih ravneh. Pomanjkljivi so tako sistemski ukrepi, kot tudi ni pravega odziva na te ukrepe s strani določenih družbenih skupin.

Ni določeno, kdo bo presojal, ali država uveljavlja vladavino prava.

Kadar Janez Janša napiše malo daljše besedilo, običajno v Sloveniji pride do kravala. Tudi po njegovem pismu evropskim voditeljem je bilo tako. Ko je na njegovo pismo prišel pozitiven odgovor nemške kanclerke Angele Merkel, so se duhovi zgolj na videz nekoliko pomirili.

George Soros je s svojim škodljivim delovanjem, ki ga ne kaže podcenjevati, globalno nevaren, nevarna reč pa je tudi podrejanje manjših držav EU samovolji (neizvoljenih) bruseljskih birokratov. Zato je prav, da Slovenija dejavno sodeluje pri sklepanju evropskega dogovora ali kompromisa – kar je v bistvu predlagal Janša v svojem pismu evropskim voditeljem.

Kot predstavnike inteligentne, visoko razvite, pa vendar umrljive vrste, bi nas morala mnogo bolj kot dolžina življenja skrbeti smiselna kakovost našega (skupne) življenja.

Francija ni več gospodar niti na lastnem pragu, to niso tudi Anglija in Španija ter drugi v Zahodni Evropi, v Vzhodni Evropi pa se zato zlaganemu multikulturalizmu in nezakonitim migracijam tako krčevito upirajo.

Andrej Muren: Boj proti epidemiji je ideološko obarvan, saj politična levica poskuša zrušiti vlado Janeza Janše že od prvega dne njenega obstoja in je pripravljena uporabiti vsa sredstva za dosego svojega cilja. Videti je, kot da je vladna obramba pred epidemijo obenem tudi boj proti levici. V Evropi ni nikjer ničesar podobnega, povsod so različne stranke stopile skupaj in probleme rešujejo po svojih najboljših močeh.