V komentarju avtor razmišlja o ugledu Slovenije v svetu in o tem, kako so tisti Slovenci, ki imajo kompleks manjvrednosti obsedeni z mednarodnim ugledom. Kar izkorišča tranzicijska levica in s tem kvazi argumentom skuša ljudi prepričati v slabo delo trenutne vlade, celo več, skušajo prikazati, da Slovenija s tako vlado ne bi smela predsedovati EZ. Avtor pa meni, da se bo ravno s predsedovanjem Slovenije Svetu EZ več evropskih politikov in uradnikov zanimalo za stanje v Sloveniji in verodostojnost tistih, ki sedaj Slovenijo blatijo po Evropi, bo ogrožena.

Avtor v komentarju ostro kritizira državno tožilstvo in se sprašuje, če je bil že narejen obračun strahotne škode, ki jo je slovensko javno, danes državno tožilstvo zagrešilo: uničenje življenja mnogih ljudi in neizmerno premoženjsko škodo. Ob tem poleg dr. Jožeta Pučnika omeni tudi pesnika Gregorja Strnišo. Omenja tudi neuspešnost tožilstva pri kriminalnih malverzacijah naših bank, nerazumno oprostilno sodbo proti oficirjem JLA, zaprtje nedolžnih ljudi v zapor. Prepričan je, da bi bilo potrebno jasno kadrovsko prečiščenje slovenskega sodstva in državnega tožilstva.

Še dobro se spominjam besed Milana Kučana pri maši za umorjene komunistične žrtve v Kočevskem Rogu: »Bil je čas vojne, sedaj je čas miru.« Kaj je hotel takratni predsednik ravno osvobojene samostojne Slovenije, ki je bil do nedavnega še sekretar Zveze komunistov, ki so pravzaprav te zločine zakrivili, s tem povedati? …

Prebrali smo komenar, ki ga je na spletnem portalu časnik.si objavil Vitomir Gros.

Komentatorka opisuje vzdušje na proslavi ljubljanskega župana ob občinskem prazniku. Poudarja, da je bilo na slovesnosti precej motečega, pohvali pa pieteten film o častnih občanih, ki so se v zadnjem času poslovili. Vesela je, da je nagrado dobilo tudi Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ter Vincencijeva zveza dobrote in razmišlja, da bo Ljubljana ostala na zemljevidu evropskih prestolnic, če bo župan zmogel preseči oviro delitve na meščane, ki so bolj primerni in zaželeni, ter druge, katerih beseda in misel sta samo ilustracija pri delovanju mestne oblasti.

Komentator izpostavlja pomanjkljivo poročanje o življenju in pomenu Angele Vode, ki poleg tega, da je bila slovenska intelektualka, borka za slovenske narodne pravice, defektologinja, učiteljica prizadetih otrok, pobudnica gibanja za pravice žensk, socialistka, tudi ena prvih komunistk, ki je bila v sporu z vodstvom KPS in bila kmalu po začetku vojne izključena iz partije. Obtožena je bila narodnega izdajstva, obsojena na zaporno kazen; po izpustitvi pa so ji bile odvzete državljanske pravice in UDBA jo je do smrti nadzorovala. Je avtorica knjige Skriti spomini, kjer med drugim opiše zakulisna dogajanja v komunistični partiji. Komentator meni, da bi morali njen pogum in vztrajnost bolj spoštovati.

Odšel je človek. Ostala je beseda. Njegova beseda. Pokrajina z vozom iz davnega časa. Njegovega časa.

»Vsa leta si iskal kraj razvezujočih rešitev, 
sončnozaplato neznanih prisoj, 
toda vedno si se znašelna razpotju stranpoti, 
prehojenih tisočkratod davnih rodov.« (France Pibernik)

Nenadoma tišina ustavi stopinje. »Voda usahne ob ugaslem ognju in luč ob izlivu izkrvavi.« Ob izkrvaveli luči se odprejo cvetni plazovi kosov časa, darovanega in prezgodaj zakopanega …

Je tišina ustavila stopinje? France jih prepusti toku časa. Tišino presekajo glasovi. Kot strjene kepe krvi spomini razbijejo obroč laži in v luči resnice France Pibernik, pesnik, pisatelj, publicist …, začne raziskovati in odkrivati zaradi političnega prepričanja zamolčane slovenske literarne umetnike.

Komunistična oblast je po drugi svetovni vojni (in med revolucijo v vojni) neusmiljeno obračunala z vsemi, ki niso bili na njeni strani. Mnogo nadarjenih umetnikov je izgubilo življenje ali pa so bili pregnani v tujino. Njihova pesniška in prozna dela je iz anonimnosti rešil France Pibernik. S požrtvovalnostjo, vztrajnostjo in strokovno zanesljivostjo je zbiral podatke o življenju in delu zamolčanih avtorjev, kar pa v tistih časih ne samo, da ni bilo zaželeno, ampak je bilo tudi nevarno …

Celoten komentar Tilke Jesenko si lahko preberete na spletni strani Casnik.si.

V teh dneh še posebej goreče prosim za pogum tistih, ki jih Pastir danes kliče v duhovniško, diakonsko, redovniško ali kakršno koli drugo cerkveno službo, da bodo zmogli reči: »Da.« Če jih Pastir resnično kliče, jim ne bo moglo biti nikoli žal.

Sem ovca, ki se občasno izgubi. Oddaljim se od črede iz radovednosti ali naveličanosti. Iščem tudi druge pašnike. A kot druge ovce tudi jaz na koncu iščem ogrado, Pastirja, ki bi oskrbel moje rane in umiril strahove. Pravzaprav ne gre samo za potrebo, hrepenenje, sanje, ki jih lahko imam ali pa ne; iskati nekoga, ki bi skrbel zame, je nujna potreba, ki želi biti zadovoljena. Že rojen sem bil nemočen in moje življenje se ne bi nikoli razvilo, če nihče ne bi poskrbel zame …

Celoten komentar upokojenega mariborskega nadškofa Marjana Turnška si lahko preberete na spletni strani Časnik.si.

V komentarju avtor razmišlja o jugonostalgiji, ki se kaže na različne načine; komentator se dotakne predvsem njenega odmeva v svetu kulture in obžaluje, da nekateri kulturniki izhajajo iz jugo-beograjske tradicije, namesto iz srednjeevropskih in zahodnoevroskih okvirov v smislu najpristnejše slovenske kulturne dediščine. Omalovažuje tudi delovanje SAZU in ZRC SAZU. Kajti - tako dr. Stane Granda - dejstvo je, da nekateri Janezu Janši nikoli ne bodo odpustili slovenske osamosvojitve, v kateri mnogi vidijo povod za razpad Jugoslavije.

Vtisi bralca knjige Slovenski razkol. To je zgodovinska knjiga Jožeta Možine o času pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej. Knjiga je izšla že v 5. ponatisu.

O nastopu predsednika vlade Janeza Janše pred skupino za spoštovanje demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic o vladavini prava in medijski svobodi v Sloveniji.

V komentarju avtor razmišlja o anahronističnem poimenovanju trgov v Ljubljani in postavitvi spomenikov. Spodbuja h kritični drži in usklajenem poimenovanju trgov in parkov. Predlaga tudi odstranitev spomenika Borisa Kidriča, ki ne sodi v Park Sveta Evrope ter nagovarja k sanaciji parka in zasaditvi eksotičnih dreves, ki so rasla tam pred ero malikovanja revolucionarjev.

Ob zaostrenih pogojih gospodarjenja v razmerah, v kakršnih smo, se zna zgoditi, da bo neizogibno cenovno inflacijo pospremila gospodarska stagnacija, čemur v teoriji pravimo stagflacija: inflacija ob padajoči gospodarski aktivnosti in naraščajoči brezposelnosti. Centralne banke kot regulator bančno-finančnega sistema postajajo rabelj bančne ekonomije, kot jo poznamo. S tem se na široko odpirajo vrata prehodu na alternativne oblike finančnega poslovanja.

Komentator se sprašuje o verodostojnosti besed, ki jih Marko Milosavljević deli s slovensko in evropsko javnostjo o razmerah v slovenski medijski krajini. Meni, da so njegove izjave lažne in zavajajoče. Posebej izpostavlja primer imenovanja novega generalnega direktorja RTV Slovenija.

Kako dolgo še boste izrabljali našo potrpežljivost, se je spraševal Cicero? Odgovor je jasen: tako dolgo, dokler se bomo pustili.

V komentarju avtor piše o pomenu posta in Jezusovem zgledu v postenju. Poudarja, da post ne pomeni le post v hrani, ampak tudi post oči, post jezika, post poslušanja, post kot obvladovanje raznih grešnih nagnjenj. Ob postu je pomembna tudi molitev. Pravi post obrača vse naše duhovne moči in moči srca, vso našo notranjost proti Bogu in se ne konča z Veliko nočjo. Pomembna je odpoved lastni volji in sprejemanje Božje volje. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo.

Avtor komentarja piše o odzivih na novico, da Tomaž Vesel prejema honorar v višini četrt milijona evrov za delo pri FIFI. Pri tem naj bi imel soglasje bivšega predsednika protikorupcijske komisije, čeprav je to v nasprotju z Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije. Komentator pričakuje, da bo Tomaž Vesel zaradi tega čimprej razrešen z mesta predsednika Računskega sodišča Slovenije, njegov honorar pa se zaseže v korist države.

O spoštovanju človekovih pravic v Rusiji. Na kratko predstavi politično preteklost Vladimirja Putina in napade na njegove nasprotnike; posebno pozornost nameni Alekseju Navalnemu, ki je bil zastrupljen s strupom iz skupine novičok in se je pred kratkim vrnil v Rusijo.

V komentarju Stane Granda razmišlja o napadih Marjana Šarca na ministra Janeza Ciglerja Kralja, ki mu med drugim očita versko prepričanje, kar je kršenje temeljnih človekovih pravic in slovenskih ustavnih načel. Zanimivo pri tem je, da je Marjan Šarec bralec berila, kar izpostavi komentator že v naslovu. Granda je zgrožen tudi nad vandalizmom napada na stolnico in se cinično preizprašuje, če morda ne gre za novo umetniško inštalacijo.

Avtor v komentarju razmišlja o razvoju slovenske družbe v zadnjih desetih letih in to razmišljanje postavlja v kontekst okrogle obletnice Milana Kučana, ki jo je ta slavil pred dnevi. Ugotavlja, da je za številne Slovence Kučan porok stabilnosti, ker je bilo gosopodarskih in bivanjskih pretresov manj kot drugod po evropskem vzhodu. Vendar ta obenem s sabo prinaša ohranitev monopolov povojnih vladajočih struktur in rigidno razumevanje skupnostne preteklosti.

Avtor v svojem komentajru piše o tem, kako nizko so se nekateri pripravljeni spustiti za to, da bi zrušili sedanjo vlado. Pod velikimi pritiski so sedaj poslanci SMC, pri čemer se je izpostavil poslanec Gregor Perič, ki ne želi zapustiti koalicije. Ker je to javno izrazil je zato še posebej oblegan; deležen tudi groženj in različnih podtikanj.

Zakonca Hribar sta se odrekla temeljnim dosežkom osamosvojitve in zato – ne po krivdi Janeza Janše in teologov, pač pa po svoji lastni – nikoli ne bosta imela statusa matere in očeta sodobne slovenske države, meni dr. Štuhec. V komentarju dr. Ivan Štuhec pretresa zadnje izjave zakoncev Hribar. Opredeljuje se do Hribarjeve teze glede splava; v razpravi o spravi polemizira z mnenjem, da imajo vsi pravico do pokopa, ne pa pravice do resnice in tudi rehabilitacije, če se izkaže, da je ta edina poštena. Pri analizi sedanjega političnega stanja pa poudarja, da je Janez Janša tisti, ki za razliko od nekaterih, spoštuje pravila demokracije.

Mitja Pucelj piše o vplivu, ki ga imajo komunisti nad nami, kljub temu, da je od plebiscita minilo že trideset let. V komentarju piše o doseganju zmage s pomočjo nasilja in vojne, pa tudi o moči propagande oz. agresivnega pošiljanja sporočil ter o vlogi medijev, pri čemer posebej izpostavlja vlogo RTV Slovenija. Poziva k prihodu na volišče, kjer skušamo voliti z razumom, ne po diktatu levičarjev. Meni, da je čas, da zahtevamo konec komunizma in demokracijo, kakršno si kot narod po skorajda 80-letni fizični in mentalni tiraniji, ki jo izvajajo komunisti, zaslužimo.

Molitev za domovino je prošnja za spoznanje in moč za življenje. Prav je, da molimo tudi za vladarje, za politike, za odgovorne v družbi; velika milost za narod bi bila, da bi molili tudi oni. Avtor izpostavlja štiri izzive, ki so po njegovem mnenju ključni za obstoj in preživetje naše domovine in slovenskega naroda: družina, vzgoja, boj za svobodo govora in verska svoboda ter boj za realen pogled na svet in upoštevanje resnice.

S kakšno lahkoto se nekateri ljudje izjemne nadarjenosti, izobraženosti in razgledanosti podredijo primitivni ideologiji in se odpovedo lastnemu dostojanstvu.

Karla Erjavca sem sorazmerno dolgo sorazmerno spoštoval. Če sem ga, vsaj sam pri sebi, imenoval lisjaka, te oznake nisem razumel kot nekaj slabega. Dejansko so me njegove zmožnosti preživetja pogosto nagovorile.

 Velik davek, ki ga pri nas zahteva erupcija epidemije covida-19 v njenem drugem valu, je rezultanta več faktorjev in okoliščin na različnih ravneh. Pomanjkljivi so tako sistemski ukrepi, kot tudi ni pravega odziva na te ukrepe s strani določenih družbenih skupin.

Ni določeno, kdo bo presojal, ali država uveljavlja vladavino prava.

Kadar Janez Janša napiše malo daljše besedilo, običajno v Sloveniji pride do kravala. Tudi po njegovem pismu evropskim voditeljem je bilo tako. Ko je na njegovo pismo prišel pozitiven odgovor nemške kanclerke Angele Merkel, so se duhovi zgolj na videz nekoliko pomirili.

George Soros je s svojim škodljivim delovanjem, ki ga ne kaže podcenjevati, globalno nevaren, nevarna reč pa je tudi podrejanje manjših držav EU samovolji (neizvoljenih) bruseljskih birokratov. Zato je prav, da Slovenija dejavno sodeluje pri sklepanju evropskega dogovora ali kompromisa – kar je v bistvu predlagal Janša v svojem pismu evropskim voditeljem.

Kot predstavnike inteligentne, visoko razvite, pa vendar umrljive vrste, bi nas morala mnogo bolj kot dolžina življenja skrbeti smiselna kakovost našega (skupne) življenja.

Francija ni več gospodar niti na lastnem pragu, to niso tudi Anglija in Španija ter drugi v Zahodni Evropi, v Vzhodni Evropi pa se zato zlaganemu multikulturalizmu in nezakonitim migracijam tako krčevito upirajo.

Andrej Muren: Boj proti epidemiji je ideološko obarvan, saj politična levica poskuša zrušiti vlado Janeza Janše že od prvega dne njenega obstoja in je pripravljena uporabiti vsa sredstva za dosego svojega cilja. Videti je, kot da je vladna obramba pred epidemijo obenem tudi boj proti levici. V Evropi ni nikjer ničesar podobnega, povsod so različne stranke stopile skupaj in probleme rešujejo po svojih najboljših močeh.

V zadnjih tednih se nam spet zastavlja vprašanje pregovorne slovenske neenotnosti. Vsaj na prvi pogled se zdi, da je z izjemo Združenih držav Amerike malo držav, kjer bi celo ob hudi krizi zaradi koronavirusa družbene in politične razlike praviloma dobivale prednost pred učinkovitim skupnim prizadevanjem za omejitev pandemije.

Seveda odgovora na to, zakaj je pri nas (pa tudi kje drugje) drugi val po vsem videzu precej bolj “pasji” od prvega, ne kaže iskati zgolj v tradicionalni prepirljivosti. Kaže se, da so v podobnih težavah še nekatere druge srednjeevropske države, ki so jo v prvo odnesle razmeroma dobro, recimo Češka, tudi Slovaška in Hrvaška. Pri njih ni videti, da bi bile domače zamere tako zelo v ospredju kot na sončni strani Alp. Belgija, Francija in Luksemburg so po drugi strani z visokimi številkami “izstopali” že v prvo. Enako velja za Španijo, kjer so tradicionalne zamere podobno globoke kot v Sloveniji, le da so se v upiranju protikoronskim ukrepom bolj odlikovali desni, ker je vlada trenutno pač leva. Francija ima tudi dolgo zgodovino razdeljenosti, ki se vleče vsaj v leto 1789, ampak je težko reči, kolikšno vlogo igra ob spopadanju s pandemijo.

Celoten komentar najdete na spletnem portalu Časnik.

Ena od bizarnejših, čeprav ne tudi čisto nepomembnih potez zadnjega opozicijskega predloga za zamenjavo vlade je lastno poimenovanje “Damijanovih štirih” za ustavni lok. Pojem “ustavni lok” sam je eden od snovalcev domnevne nove koalicije očitno uvozil iz Italije. Tam je senca te besedne zveze visela nad političnim prostorom skoraj petdeset let, od uvedbe republike leta 1946 do Berlusconijevega prihoda za vladno krmilo leta 1994. V “ustavnem loku” so bile vse stranke, ki so glasovale za republikansko ustavo. Tiste, ki niso, so bile po tej teoriji same po sebi izločene iz sodelovanja pri oblasti. V času, ko je bila ustava sprejeta, se je to nanašalo predvsem na monarhistične skupine. Čeprav je za ohranitev savojske dinastije na referendumu leta 1946 glasovalo (vsaj) 46 odstotkov Italijanov, politični predstavniki zamisli o italijanski kraljevini nikoli niso prelezli desetodstotne letvice na volitvah. Njihova moč je kar naprej pešala in do začetka sedemdesetih let so s političnega prizorišča povsem izginili.