Predsednica Pirc Musar na avstrijskem Koroškem

Z udeležbo na slovesni akademiji Slovenske gimnazije je predsednica republike Nataša Pirc Musar sinoči zaključila svoj delovni obisk na avstrijskem Koroškem. Z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem sta govorila o uveljavitvi vseh zakonskih pravic za slovensko narodno skupnost v Avstriji: to so dvojezično šolstvo, sodstvo in vidna dvojezičnost. Pred srečanjem je novinarjem povedala, da bo od deželnega glavarja zahtevala časovnico za uveljavitev pravice. Predsednica je bila gostja na pogovoru z dijaki Dvojezične trgovske akademije in Slovenske gimnazije v Celovcu. V ospredju so bile evropske vrednote, na delovnem kosilu se je srečala s predstavniki koroških Slovencev, kjer so se strinjali, da mora tudi Slovenija več storiti za mlade rojake. Nataša Pirc Musar se je v pogovorih s predstavniki oblasti dotaknila tudi avstrijskega nadzora na mejnih prehodi s Slovenijo. Zavzela se je za enovito organizacijo koroških Slovencev.

Anton Kobal: Sovražniki ljudstva

Komentator opisuje, kako avtoritarni režimi zlorabljajo ambiciozne posameznike in jih postavljajo na oblastne pozicije, čeprav ti za to nimajo sposobnosti. V tem okolju enoumja, ki na zunaj propagira svobodo, ni prostora za logiko in zdravo pamet. Izpostavlja razliko med realnostjo “svobode” z vidika ruralnega Slovenca in slike urbanega aktivista. Opozarja tudi na vpliv medijev, ki spreminjajo vrednote in navajajo ljudi na nizka pričakovanja z lepo zapakiranimi lažmi. Kritizira dvoličnost v promociji splava in evtanazije ter opisuje, kako aktivisti ne prispevajo k blaginji družbe, ampak so podaljšana roka lobijev in ustvarjalcev kaosa.

Nagrado Pavle Merku bo prejela Petra Grassi

V Trstu bodo jutri v sklopu projekta Cantate in ob dnevu Evrope podelili 3. nagrado Pavle Merku. Svet slovenskih organizacij in Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst jo podeljujeta bienalno. Prvo in drugo nagrado sta prejela skladatelj Patrick Quaggiato in dirigent Hilarij Lavrenčič. Letos je na vrsti Petra Grassi, dirigentka iz dežele Furlanije Julijske krajine, ki je v zadnjih letih doživela največji vzpon z nagradami na tekmovanjih, mednarodno dejavnostjo in široko prepoznavnostjo. Vodila je Deželni mladinski zbor združenja Usci, nato je sovodila Državni mladinski zbor državne federacije Feniarco (kot najmlajša dirigentka v zgodovini te zasedbe), ustanovila je in vodi komorni zbor Vikra, ki v duhu vrednotenja čezmejne kulture nastopa v zelo prestižnih okvirih in je prejel Grand Prix na 59. Mednarodnem zborovskem tekmovanju Seghizzi v Gorici, nenazadnje je prevzela vodenje oddelka za zborovsko glasbo na konservatoriju v Trentu, ki slovi kot ena najboljših šol za mlade zborovske dirigente. Petra Grassi je leta 2016  prejela prvo nagrado na tekmovanju za zborovodje Zvok mojih rok v Ljubljani. Vodila je tudi profesionalni zbor Slovenske Filharmonije na raznih koncertih. Žirijo nagrade so sestavljali strokovnjakinja za zborovsko področje Branka Kljun, radijska urednica Tamara Stanese, skladatelj in dirigent Patrick Quaggiato, Marija Brecelj kot predstavnica SSO in Bogdan Kralj kot predstavnik ZCPZ Trst. Nagrado bodo organizatorji podelili ob dnevu Evrope v četrtek, 9. maja ob 20.00 na dvorcu Geiringer v Trstu. Slovesnost bo obogatilo petje vokalne skupine IngeniuM, ki deluje pod umetniškim vodstvom Blaža Srtmoleta in je moška sekcija istoimenske, mednarodno priznane skupine, ki je za svoje dosežke prejela zlati znak Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Zaradi omejenega števila sedežev je vstop možen samo s predhodno rezervacijo; zainteresirani lahko pišejo na elektronski naslov Zveze cerkvenih pevskih zborov Trst.

Slovenski mučenci XX. stoletja - Janez Pavčič

Gost oddaje je bil župnik iz Štepanje vasi kapucin br. Matej Štravs, ki nam je prestavil mučenca dijaka Janeza Pavčiča. Še ne 19 letnega so ga 18. maja 1942 ubili partizani. Bil je član Katoliške akcije, pevec in organist, aktiven v svoji vasi. Okoli sebe je zbiral mlade in jih navduševal za katoliške vrednote. Komunisti so ga označili kot najnevarnejšega človeka v Bizoviku. Prejel je grožnjo s smrtjo, zatem so ga ugrabili, ga mučili in slednjič umorili. Pavčič je eden o pričevalcev na seznamu za prištetje k blaženim.

Slovenci smo pridni ljudje

Smo v prazničnem tednu, v času tradicionalnih prvomajskih praznikov. Jutri bo spet večina naših medijev polnih novic o delu, delavcih in delavskih pravicah, in še posebej, ko bodo objavljali povzetke nagovorov najrazličnejših politikov, ki tistega pravega fizičnega dela od blizu nikoli še videli niso in bodo, po utečeni navadi, peli slavo revolucionarnim vrednotam, se bomo mnogi, ki smo že malo bolj v zrelih letih le hudomušno nasmehnili.

Vrednote v zakonu

Tokrat sta bila gosta v oddaji Za življenje zakonca Perko, ki sta spregovorila o vrednotah v zakonu, vabljeni k poslušanju. 

Kozolci kot edina slovenska etnična arhitektura

V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”. 

Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).

Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij. 

V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta. 

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«