Bog upanja

Bog upanja napolnjuje z veseljem in mirom. Vabljeni k poslušanju sobotnega duhovnega večera. 

Novice iz življenja Cerkve dne 1. 4.

• Papež Cerkvi v Italiji: Krščansko veselje se ne rodi v lahkih rešitvah
• Škof Saje o papežu Frančišku: Jasen, a obenem topel
• Skavti so se z mašo zahvalili za 35 let delovanja v Sloveniji
• Celjska Mohorjeva družba prekinila molk o žalovanju po spontanem splavu
• Papež Frančišek je v pismu udeležencem drugega sinodalnega zasedanja Cerkve v Italiji spomnil, da se krščansko veselje ne rodi v lahkih rešitvah ali izogibanju trpljenju, ampak v gotovosti, da nas Gospod nikoli ne pusti samih. »To sem izkusil tudi med mojim bivanje v bolnišnici in izkušam zdaj v času okrevanja,« je zapisal sveti oče.

4. postna nedelja - nedelja veselja

Nagovor na nedeljo Laetare, nedeljo veselja, je pripravil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar, svoje razmišljanje pa začel z mašnim vstopnim spevom: Veseli se, Božje ljudstvo. Zberite se vsi, ki ljubite Gospoda. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil. (Iz 60,10-11)

Veselje z domačega vrta

Zadnji teden v mesecu marcu je, tla so namočena, temperature pa primerne za delo na vrtu. Nekateri ste prve posevke v rastlinjake ali na prosto že opravili, druge to delo še čaka. Smo že kaj zamudili? Fanči Perdih, vodja prve ekološke semenarske hiše v Sloveniji, Amarant, je svetovala, kaj sejemo neposredno v vrtove ali rastlinjake, kaj pa v platoje, če želimo vzgojiti svoje sadike. Z vprašanji ste sodelovali tudi poslušalci.

Pogum in veselje do življenja prevajalke Agnes Kojc, ki živi s cerebralno paralizo

Odnos družbe do oseb z invalidnostjo se izboljšuje. K temu veliko pripomore osebna asistenca, ki mladi prevajalki Agnes Kojc omogoča zares polno življenje. A še je prostor za izboljšave., pravi, zato si prizadeva za sodelovanje oseb z invalidnostjo v Sloveniji in tujini ter aktivno išče možnosti za zaposlitev in samostojno življenje. K pogovoru smo povabili tudi njeno osebno asistentko Katjo Lasbaher.

Nismo še tam

Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.

Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začela Tanja Dominko. Celoten komentar si lahko v zapisani obliki preberete tudi na naši spletni strani.

Življenja ples uspel

Letošnji zborovski koncert Koroška poje, ki ga je včeraj na največjem odru v Celovcu organizirala Krščanska kulturna zveza, je imel podnaslov Življenja ples. Da je uspel, je za naš radio podčrtal predsednik Janko Krištof: Veselje je vsesplošno. Tokrat je bilo veliko domačih pesmi. Slišimo tudi razvoj pesmi, ko tradicijo ožlahtnimo z novimi oprijemi. Z nastopi zborov in skupin ter s prispevki plesne šole Kunaver so prikazali človeka od rojstva do izbranih viškov življenja, spomnili so se tudi 80-letnice vrnitve izgnanih koroških družin. Najsrčnejši aplavz je požela Otroška skupina Jepca, najbučnejšega Projektni zbor Mladina poje, ki je zapel novo priredbo koroške himne Rož, Podjuna, Zilja, toplo so bili sprejeti tudi gostje iz zamejstva, Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice. Zborovodja Igor Hodak: Moji pevci si štejejo v čast, da so lahko zapeli. Na koncert sta moči združila tudi Mešani in Moški pevski zbor Bilka iz Bilčovsa. Zborovodja Dominik Jurca: Jaz sem zelo užival, edina napaka je bila, da je bilo prekratko. In takole je zadonelo v Domu glasbe, ko so vsi zapeli zbori. Naj se potrdi naslov skupne pesmi: Dolga zima je minila. V vseh pogledih.

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.