Radijska kateheza
V tokratni katehezi smo gostili s. Tino Dajčer, ki pripada šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Z nami je podelila zadnji del življenja sv. Frančiška, ko je ob koncu življenja, napisal Hvalnico Stvarstvu. V njej je pokazal svobodnega človeka, ki slavi Boga v vsem - tudi v Sestri smrti. Človeka, ki ve, da brez odpovedi zameram in odpuščanja, ni miru in ne večnosti.
Radijska kateheza
V tokratni katehezi smo gostili s. Tino Dajčer, ki pripada šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Z nami je podelila zadnji del življenja sv. Frančiška, ko je ob koncu življenja, napisal Hvalnico Stvarstvu. V njej je pokazal svobodnega človeka, ki slavi Boga v vsem - tudi v Sestri smrti. Človeka, ki ve, da brez odpovedi zameram in odpuščanja, ni miru in ne večnosti.
Informativne oddaje
Informativne oddaje
Informativni prispevki
Škof Andrej Saje ob smrti papeža Frančiška: »Hvaležni za dar njegovega pontifikata in očetovsko bližino«
Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. dr. Andrej Saje, se je na velikonočni ponedeljek, le nekaj ur po smrti papeža Frančiška, za Radio Ognjišče odzval z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo za njegovo življenje in poslanstvo.
»Kljub temu da smo vedeli, da je bil papež Frančišek bolan, nas je novica o njegovi smrti danes vseeno presenetila,« je dejal škof Saje. Sam se ga bo spominjal z osebno hvaležnostjo za vse, kar je storil – tako za vesoljno Cerkev kot tudi za Cerkev v Sloveniji. Poudaril je, da se je v molitvi z veliko hvaležnostjo obrnil k Bogu za dar njegovega življenja in poslanstva.
Papež med ljudmi
»Rad je bil med ljudmi. Iz teh srečanj je črpal energijo in ljudem vračal naklonjenost – z besedo spodbude ali zgolj s preprostim, a pomenljivim nasmehom,« je dejal škof. Spomnil je na papeževo znamenito misel, da mora »duhovnik imeti vonj po ovcah«, kar po njegovem pomeni bližino, preprostost in pristno skrb za ljudi.
Posebej je izpostavil papeževo odprtost do vsakega človeka, ne glede na vero ali svetovni nazor: »Spoštoval je dostojanstvo in svobodo vsakega človeka. V vsakem je videl Božje obličje. To je bil temelj njegovega odnosa – ljubezen in spoštovanje do človeka kot takega.«
Velik v preprostosti
Osebni stiki s papežem Frančiškom so škofu Sajetu ostali v globokem spominu: »Srečanja z njim so bila vedno zelo prisrčna. Pogovarjala sva se kot stara prijatelja. V njegovi sobi sva sedla skupaj in bilo je čutiti njegovo veličino in obenem izjemno preprostost. Ganilo me je, kako blizu zna biti človeku.«
Izrazil je tudi hvaležnost za papeževo pozornost do Cerkve v Sloveniji. »Skoraj vse zdajšnje škofe v Sloveniji je imenoval prav on. Spremljal je našo krajevno Cerkev z veliko pozornostjo in ljubeznijo.«
Simbolika velikonočnega jutra
Papež Frančišek je umrl prav na velikonočni ponedeljek, kar po besedah škofa Sajeta nosi posebno duhovno sporočilo: »To je izjemno simbolično. Na dan, ko Cerkev še posebej obhaja skrivnost Kristusovega vstajenja, nas je zapustil papež, ki je s svojim življenjem pričeval vero v vstalega Gospoda. Verjamem, da nas zdaj že spremlja pri Očetu.«
Na koncu je škof vsem vernikom voščil blagoslovljeno veliko noč in jih povabil, naj v veri in hvaležnosti ohranjajo spomin na papeža Frančiška, »ki je bil med nami kot oče in pastir«.
Informativni prispevki
Škof Andrej Saje ob smrti papeža Frančiška: »Hvaležni za dar njegovega pontifikata in očetovsko bližino«
Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. dr. Andrej Saje, se je na velikonočni ponedeljek, le nekaj ur po smrti papeža Frančiška, za Radio Ognjišče odzval z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo za njegovo življenje in poslanstvo.
»Kljub temu da smo vedeli, da je bil papež Frančišek bolan, nas je novica o njegovi smrti danes vseeno presenetila,« je dejal škof Saje. Sam se ga bo spominjal z osebno hvaležnostjo za vse, kar je storil – tako za vesoljno Cerkev kot tudi za Cerkev v Sloveniji. Poudaril je, da se je v molitvi z veliko hvaležnostjo obrnil k Bogu za dar njegovega življenja in poslanstva.
Papež med ljudmi
»Rad je bil med ljudmi. Iz teh srečanj je črpal energijo in ljudem vračal naklonjenost – z besedo spodbude ali zgolj s preprostim, a pomenljivim nasmehom,« je dejal škof. Spomnil je na papeževo znamenito misel, da mora »duhovnik imeti vonj po ovcah«, kar po njegovem pomeni bližino, preprostost in pristno skrb za ljudi.
Posebej je izpostavil papeževo odprtost do vsakega človeka, ne glede na vero ali svetovni nazor: »Spoštoval je dostojanstvo in svobodo vsakega človeka. V vsakem je videl Božje obličje. To je bil temelj njegovega odnosa – ljubezen in spoštovanje do človeka kot takega.«
Velik v preprostosti
Osebni stiki s papežem Frančiškom so škofu Sajetu ostali v globokem spominu: »Srečanja z njim so bila vedno zelo prisrčna. Pogovarjala sva se kot stara prijatelja. V njegovi sobi sva sedla skupaj in bilo je čutiti njegovo veličino in obenem izjemno preprostost. Ganilo me je, kako blizu zna biti človeku.«
Izrazil je tudi hvaležnost za papeževo pozornost do Cerkve v Sloveniji. »Skoraj vse zdajšnje škofe v Sloveniji je imenoval prav on. Spremljal je našo krajevno Cerkev z veliko pozornostjo in ljubeznijo.«
Simbolika velikonočnega jutra
Papež Frančišek je umrl prav na velikonočni ponedeljek, kar po besedah škofa Sajeta nosi posebno duhovno sporočilo: »To je izjemno simbolično. Na dan, ko Cerkev še posebej obhaja skrivnost Kristusovega vstajenja, nas je zapustil papež, ki je s svojim življenjem pričeval vero v vstalega Gospoda. Verjamem, da nas zdaj že spremlja pri Očetu.«
Na koncu je škof vsem vernikom voščil blagoslovljeno veliko noč in jih povabil, naj v veri in hvaležnosti ohranjajo spomin na papeža Frančiška, »ki je bil med nami kot oče in pastir«.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili 2 delu zanimive in ganljive pripovedi Pavle Kovač Škraba, ki je kot begunka, skupaj s starši, pred skoraj osemdesetimi leti zapustila Slovenijo in prispela v Argentino. V zrelih letih pa je sprejela pogumno odločitev in se vrnila v Slovenijo. Danes z globoko hvaležnostjo in spoštovanjem sprejema vse, kar ji je življenje prineslo na pot.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili 2 delu zanimive in ganljive pripovedi Pavle Kovač Škraba, ki je kot begunka, skupaj s starši, pred skoraj osemdesetimi leti zapustila Slovenijo in prispela v Argentino. V zrelih letih pa je sprejela pogumno odločitev in se vrnila v Slovenijo. Danes z globoko hvaležnostjo in spoštovanjem sprejema vse, kar ji je življenje prineslo na pot.
Via positiva
Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«
“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”
Via positiva
Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«
“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”
Od slike do besede
Tokrat smo v oddaji Od slike do besede šli na Domačijo pod sv. Antonom, tja nas je popeljal dr. Janez Juhant, ki je lani ob petdesetletnici mašništva namesto zahvalnih podobic izdal kar knjigo. Avtor knjige se sprehodi skozi življenjsko pot in se s hvaležnostjo ozira tudi na trpke ovinke, ki jih je prehodil.
Od slike do besede
Tokrat smo v oddaji Od slike do besede šli na Domačijo pod sv. Antonom, tja nas je popeljal dr. Janez Juhant, ki je lani ob petdesetletnici mašništva namesto zahvalnih podobic izdal kar knjigo. Avtor knjige se sprehodi skozi življenjsko pot in se s hvaležnostjo ozira tudi na trpke ovinke, ki jih je prehodil.
Informativne oddaje
Informativne oddaje
Ob radijskem ognjišču
Četrtkov večer evergrinov oziroma zimzelenih melodij je prinesel Eldo Viler, Demisa Roussosa, Nano Mouskouri in Connie Francis ter prav poseben spomin na Alberta Pucerja, ki je bil naš sodelavec, zgodovinar, arhivar, domoznanec, publicist, kulinarik, saj prav danes mineva 10 let od njegovega odhoda v večnost. Znova ste lahko slišali spominsko Karavano prijateljstva, ki smo jo pripravili 9. aprila 2015, na dan, ko bi Alberto praznoval 60. rojstni dan. Naša oddaja je naslednica Karavane prijateljstva in spominsko oddajo vnovič predvajamo tudi v hvaležnost, da lahko v našem arhivu hranimo Albertove vinilne plošče in CD-je, ki jih vključujemo v našo oddajo in jih slišite tudi v rednem programu.
Ob radijskem ognjišču
Četrtkov večer evergrinov oziroma zimzelenih melodij je prinesel Eldo Viler, Demisa Roussosa, Nano Mouskouri in Connie Francis ter prav poseben spomin na Alberta Pucerja, ki je bil naš sodelavec, zgodovinar, arhivar, domoznanec, publicist, kulinarik, saj prav danes mineva 10 let od njegovega odhoda v večnost. Znova ste lahko slišali spominsko Karavano prijateljstva, ki smo jo pripravili 9. aprila 2015, na dan, ko bi Alberto praznoval 60. rojstni dan. Naša oddaja je naslednica Karavane prijateljstva in spominsko oddajo vnovič predvajamo tudi v hvaležnost, da lahko v našem arhivu hranimo Albertove vinilne plošče in CD-je, ki jih vključujemo v našo oddajo in jih slišite tudi v rednem programu.
Slovencem po svetu in domovini
Vsa Argentina žaluje za rojakom papežem Frančiškom, veliko je v teh dneh svetih maš za njegov pokoj. Pri taki so se zbrali tudi naši rojaki v Buenos Airesu, nam je povedal delegat slovenskih duhovnikov Franci Cukjati. V torek je bila sveta maša v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Prišlo je približno 60 rojakov. Somaševala sta še Robert Brest in Janez Cukjati. Franci Cukjati je še povedal, da se je z nadškofom in kardinalom Bergoglijem redno srečeval v Buenos Airesu. Tudi rojaki v Argentini zdaj molijo k Svetemu Duhu za novega papeža.
Svetovalnica
S s. Emanuelo Žerdin smo govorili o poslednji želji papeža Frančiška, ki je kljub telesni oslabelosti želel biti med množico na trgu sv. Petra. Kaj njegova drža v bolezni in preizkušnji sporoča sodobnemu človeku?
Naš gost
Karel Gržan je po letih delovanja v več župnijah, zdaj deluje kot kaplan v Lučah, Ljubnem in Solčavi. Preizkušen v zadnjih letih tudi v bolezni se je že od otroštva učil drugače razbirati svet. Črke zanj drugače plešejo, ko se jim je naučil slediti, je postajal vse močnejši ravno z njimi, oziroma v besedah. Je avtor več odmevnih knjig, nekatere je spisal tudi na humoren način in na svoj račun. Med prvimi nas je opozarjal na pomen čuječnosti, na odmik od manj imeti k več biti, k sobivanju in čutenju. Obiskali smo ga na njegovi domačiji, v hribih nad Savinjo, kjer nas z zgledom na videz preprostega življenja, nekoliko odmaknjenega, a v sožitju z naravo in okoliškimi domačini, uči pristnega občestva.
Naš pogled
Čeprav se zdi, da sta zakon in družina v krizi, da so v krizi tudi medsebojni odnosi in mladi, upanje za zakone in družine predstavljajo številne zakonske skupine po Sloveniji, v katerih se srečujejo zakonski pari, ki si želijo svoj zakon ohraniti in mu pomagati, da raste.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili 2 delu zanimive in ganljive pripovedi Pavle Kovač Škraba, ki je kot begunka, skupaj s starši, pred skoraj osemdesetimi leti zapustila Slovenijo in prispela v Argentino. V zrelih letih pa je sprejela pogumno odločitev in se vrnila v Slovenijo. Danes z globoko hvaležnostjo in spoštovanjem sprejema vse, kar ji je življenje prineslo na pot.
Radijska kateheza
V tokratni katehezi smo gostili s. Tino Dajčer, ki pripada šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Z nami je podelila zadnji del življenja sv. Frančiška, ko je ob koncu življenja, napisal Hvalnico Stvarstvu. V njej je pokazal svobodnega človeka, ki slavi Boga v vsem - tudi v Sestri smrti. Človeka, ki ve, da brez odpovedi zameram in odpuščanja, ni miru in ne večnosti.
Sobotni duhovni večer
V Sobotnem duhovnem večeru ste slišali duhovni nagovor, ki ga je pripravil škof Stanislav Lipovšek. Nadaljevali smo z molitvijo prvih večernic 2. velikonočne nedelje in z molitvijo rožnega venca za pokojnega papeža Frančiška. Ker smo pred praznikom Božjega usmiljenja, smo zmolili rožni venec Božjega usmiljenja. Sledila je Radijska kateheza. V času žalovanja za papežem Frančiškom je kateheza o Sončni pesmi sv. Frančiška zelo primerna vsebina. S s. Tino Dajčer, šolsko sestro, smo govorili o pomenu te pesnitve in o dejstvu, da jo je napisal leto dni pred smrtjo. V njej nam je zapustil svojo duhovno oporoko, kakor nam je pokojni papež na svoj način zapustil svojo v zadnji okrožnici z naslovom Ljubil nas je.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Naš gost
Karel Gržan je po letih delovanja v več župnijah, zdaj deluje kot kaplan v Lučah, Ljubnem in Solčavi. Preizkušen v zadnjih letih tudi v bolezni se je že od otroštva učil drugače razbirati svet. Črke zanj drugače plešejo, ko se jim je naučil slediti, je postajal vse močnejši ravno z njimi, oziroma v besedah. Je avtor več odmevnih knjig, nekatere je spisal tudi na humoren način in na svoj račun. Med prvimi nas je opozarjal na pomen čuječnosti, na odmik od manj imeti k več biti, k sobivanju in čutenju. Obiskali smo ga na njegovi domačiji, v hribih nad Savinjo, kjer nas z zgledom na videz preprostega življenja, nekoliko odmaknjenega, a v sožitju z naravo in okoliškimi domačini, uči pristnega občestva.