Primož Lorbek: Na temeljih služenja gradimo domovino

Kako lepo je, da dan državnosti Republike Slovenije – 25. junij – praznujemo tik po prazniku rojstva svetega Janeza Krstnika, ki ga obhajamo 24. junija. Za Janeza Krstnika pravimo, da je most med staro in novo zavezo, med pričakovanjem in izpolnitvijo, med človekovo pripravljenostjo in Božjo bližino. Ni bil on luč, ampak je pričeval o luči. Njegovo življenje ni bilo usmerjeno v lastno uveljavitev, ampak v pričevanje za Nekoga, ki prihaja.

Prav tu najdemo izjemno lepo izhodišče za premišljevanje ob dnevu naše državnosti – in tudi o duhovnih poklicih. Zadnji dnevi meseca junija so zaznamovani z diakonskimi in duhovniškimi posvečenji ...

Tako je svoj komentar začel Primož Lorbek, upravitelj univerzitetne župnije Maribor in kaplan v župnijah Hajdina in Starše. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Lenart Rihar: O katastrofah, da bi preprečili ponovitve

Večno vprašanje ostaja, ali se človeštvo skozi zgodovino sploh česa nauči. V tehnološkem smislu menda že, a da bi rasla in se nalagala modrost, iz katere bi potem z neko zanesljivostjo izhajali in izboljševali medsebojni svet, tega zares ni opaziti. Vedno znova se vzpostavljajo okoliščine, ob katerih se izkaže, da velik del ljudi pozabi na vse, njihovo izhodišče pa je zaradi zlorabljene pameti bolj uničevalno kot nagonsko ravnanje živali. 

Komentar je pripravil ravnatelj Rafaelove družbe, Lenart Rihar.

s. Emanuela Žedrin: Hvala Slovenija - še enkrat

Ne vem, kakšna bo letošnja slovesnost ob prazniku Dneva državnosti. Ne vem, če bo spet prevladala ideja, da mora umetniška svoboda zakriti vse znake domoljubja in narodnega ponosa, a ne bo niti enega otroškega zbora ki bi pel naše narodne pesmi, kaj šele tisoč otrok, ki bi peli Mi se imamo radi. Zato naj vsaj na ostalih praznovanjih, kjer ne bo delitve ljudi na tiste na pravi strani in ostale, odmevajo iz vsega grla in srca naše lepe domoljubne pesmi, naj budijo ponos v srcih vseh Slovencev. In naj se našim otrokom pokaže, kako smo hvaležni, da živimo prav v tej domovini in smo člani prav tega naroda, ki pa bo preživel tudi sedanje zgodovinske viharje le, če bo ohranil svoj slovensko dušo in slovensko srce.

Hvala Slovenija, radi te imamo!

Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.

Živim v takem svetu, kot si ga naredim

… Kaj bo mene preživelo? Kaj bo moja generacija ustvarila trajnega, da bodo prihodnji rodovi s ponosom ohranjali in predajali naprej? Marsikdo niti nagrobnika ne pusti za sabo. V življenju je ustvaril goro odpadkov, ki ga je pokopala pod sabo. V trošenju se je iztrošil, upepelili in raztrosili so ga. Pred Binkoštmi smo. V sebi nosimo Božjega Duha, ki ustvarja življenje in lepoto. Tisto, ki ne mine, ker je vedno mlado. Dajmo mu priložnost, da bo iz nas ustvaril nekaj lepega in trajnega.

Tinina medvedka

Gotovo so konec aprila in začetek maja zaznamovali dogodki ob smrti papeža Frančiška ter izvolitev in nastop papeža Leona XIV. Tako pogreb pokojnega papeža in nastop novega rimskega škofa Leona sta privabila v Vatikan številne državne delegacije. Med njimi tudi slovensko. Pogreba sta se udeležila tako predsednica republike kot predsednik vlade s svojo partnerico.

O Borih, belopoltih beguncih iz Južnoafriške republike

Že grob pogled čez glavne svetovne medije nam kaže nenavaden način poročanja o političnih dogodkih. Če pa medijem prisluhnemo z malce več tenkočutnosti, hitro zaznamo besede zavajanja, manipuliranja in preigravanja s čustvi gledalca. To lahko opazimo še posebej, kadar gre za politike, ki se nagibajo h konzervatizmu in pridobivajo na zaupanju in posledično tudi moči, bodisi v lastni državi, bodisi celo na svetovnem parketu.

Dr. Janez Juhant - Konec vojne ne pa zatiranja

Skrajni čas je, da demokratična Slovenija, naslednica totalitarne države, opravi državniško dolžnost in rehabilitira nedolžne žrtve tega nasilja, kot je večina Evrope rehabilitirala žrtve fašizma, komunizma in nacizma. Dostojno je treba pokopati mrtve, označiti krivce in uresničiti demokratične standarde, ki so pogoj za spravo, kot so naša društva zapisala v Izjavi 1945 z naslovom »Edinost sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo«.