Pesnica, pisateljica in prevajalka Jólka Mílič je bila rojena v Sežani, kjer je ostala vse življenje. Po drugi vojni je maturirala na učiteljišču pri uršulinkah v Gorici. Sama se je izpopolnjevala slovenščini in francoščini. Nekaj let je bila bančna uslužbenka. Že prej je v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi. Uveljavila se je kot kritičarka, esejistka, predvsem pa prevajalka poezije. Svoj svet je delila s sestro Srečka Kosovela, Tončko Ravbar. Prevaja je italijanske, španske in francoske pesnike v slovenščino ter slovensko poezijo v italijanščino; sama je uredila skoraj sto zbirk teh prevodov. S tem je postala ambasadorka slovenske literature v Italiji. Jolka Milič je objavila pesniško zbirko Pesniški list 8 A do …?, na stotine polemičnih pisem in razprav ter zbirko aforizmov z naslovom Jolkizmi.

Priljubljena učiteljica, slavistka, pesnica, prevajalka in publicistika Lojzka (Alojzija) Brus je bila doma v hribih nad Hotedršico. V času fašizma jo je mama poslala v Ljubljano, kjer je končala šolanje in diplomirala iz slavistike. Tam je ostala do konca vojne. Po njej je postavljala temelje šempetrski, pozneje novogoriški gimnaziji. Bila je odlična vzgojiteljica in priljubljena profesorica slovenščine. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo in posluhom za mlade, zato so jo mnogi ohanili v svojem srcu. Ko je bila kazensko prestavljena v Ajdovščino, je učila tudi dijake vipavskega semenišča, bodoče duhovnike in zanje molila. Pisala je lirične pesmi, pa tudi strokovne članke ter prevedla družinski roman Henrya Bordeauxa. 

Pionir slovenskega stripa, kipar, ilustrator, ustvarjalec in režiser risanih filmov Miki Muster se je rodil v Murski Soboti. Šolal se je večinoma v Ljubljani, kjer je diplomiral iz kiparstva. V najstniških letih se je srečal z Walt Disneyem in zatem desetletja sanjal o risanem filmu. V začetku petdesetih let je začel risati Zvitorepca z Lakotnikom in Trdonjo in ustvaril več kot štirideset zgodb. Leta 1973 je odšel v Munchen, kjer je delal risane filme za Bavaria film in druge naročnike ter tako uresničil svoje mladostne načrte. Marsikaj je nastalo po stripovskih predlogah argentinskega karikaturista in humorista Mordilla. Anonimno je risal karikature, ustvarjal reklamne spote za Televizijo Ljubljane. V času osamosvajanja se je vrnil v Slovenije. Nekaj časa je bil karikaturist pri Magu in pozneje pri Reporterju. Miki Muster je bil tudi odličen plavalec in veteranski svetovni prvak. 

Doma je bil iz Ormoža. Končal je politično šolo v Parizu. Čeprav je Ruda Jurčec sanjal o diplomaciji, se je uveljavil kot novinar, urednik, pisatelj in esejist. Med obema vojnama je delal pri Slovencu in ga med vojno tudi urejal. Bil je bil predsednik Slovenskega novinarskega društva. Leta 1935 je izdal poglobljeno študijo o Janezu Evangelistu Kreku. Bil je dopisnik angleškega Reuterja, francoske časopisne agencije Havas in beograjske Avale. Ruda Jurčec je ob koncu vojne odšel na Koroško, od tam v Rim in konec leta 1947 v Argentino. Imel je pomembno vlogo pri začetkih Svobodne Slovenije s koledarjem, Slovenske kulturne akcije, kot sourednik in pisec je sodeloval pri skoraj vseh slovenskih revijah v Argentini. Umetniški vrh je dosegel v romanu Ljubljanski triptih. Napisal je tudi obsežne spomine Skozi luči in sence v treh delih.

Skladatelj, pesnik, pisatelj in glasbeni pedagog Janez Bitenc se je uveljavil kot avtor otroških pesmi in glasbenih pravljic za najmlajše ter pionir predšolske glasbene vzgoje. S petjem in osnovami klavirja se je srečal v domači družini. Leta 1952 je končal Akademijo za glasbo, že pred tem pa je kot študent delal na Radiu Ljubljana. Pozneje je prevzel uredništvo otroških in mladinskih radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj Glasbene šole Franca Šturma, kjer je vodil tudi glasbeni vrtec. Napisal in uglasbil več kot 500 pesmi in pravljic za najmlajše; izdal je 15 pesmaric in več knjižnih glasbenih pravljic. Med najbolj znanimi skladbami so: Kuža Pazi, Zajček Dolgoušček, Metuljček Cekinček, Hi konjiček ... Pred smrtjo je napisal tudi spomine na otroška leta z naslovom Nona. 

Skladatelj, učitelj glasbe, dirigent, zborovodja in organist Ivan Šček je bil doma iz Vipave. Prevzel naj bi očetovo kovaško delavnico, a zaradi slabega zdravja se je posvetil glasbi, kar so bile njegove otroške sanje. Po študiju na akademiji za glasbo je učil na glasbeni šoli in gimnaziji v Kopru. Obenem je bil organist in zborovodja v koprski stolnici. Napisal je 150 zborovskih skladb od tega eno tretjino za cerkvene zbore. Bil je prvi, ki je uglasbil v duhu koncila prenovljen mašni obred v slovenščini. Cerkvene pesmi ter 7 maš za zbor in orgle je podpisal s psevdonimom Štefan Kovač, saj zaradi učiteljskega poklica sicer ne bi smele v javnost. Med inštrumentalnimi deli izstopa Koncert za violino in orkester; napisal je tudi pravljični balet Boter Petelin. Njegovo ustvarjalno pot je prekinil srčni infarkt za posledicami katerega je umrl, star komaj 47 let. 

Duhovnik, katehet in prvi urednik Mavrice Jože Bertoncelj je bil doma iz Kovorja. Gimnazijo je začel v Kranju in končal v Celovcu. Po maturi 1943 so ga Nemci s sošolci mobilizirali in poslali v Normandijo. Po dveh letnikih elektrotehnike je odšel v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1951. Zatem je bil kaplan v Kranju, Črnomlju in v Trnovem. V tem času je občutil trdo roko komunizma z grožnjami, zasliševanji; nastavili so mu celo bombo, a ni eksplodirala. Leta 1961 je prevzel vodenje nove župnije Ljubljana - Koseze in ostal župnik do upokojitve leta 1997. V tem času je zgradil cerkev in župnišče. Na stara leta je pomagal pri ustanovitvi župnije Podutik. Želel je študirati katehetiko na Dunaju, a mu oblasti niso dale potnega lista. Pri Družini je urejal prilogo Malim, leta 1972 je postal urednik Mavrice in bdel nad njo osemnajst let. 

Med Graditelji slovenskega doma so tudi možje in žene, ki so poleg vidnih sledov v naši zgodovini zapustili bogato duhovno dediščino, ki poleg zemeljske domovine, krasi tudi Neminljivo Slovenijo, kot bi dejal Ciril Žebot. O njej govori tudi Alojz Rebula v zbirki esejev Smer, nova zemlja. Gre za domovino, ki jo bomo okušali v večnosti in pisatelj verjame, da bo imela tudi slovenski pridih. V duhu svetega leta lahko rečemo, da so pred nami prehodili pot upanja in pri tem obogatili našo duhovno dediščino. Gre za posameznike v naše narodu, ki so nam lahko v oporo in zgled; obenem so naši priprošnjiki. Zakaj želimo opozoriti nanje? Ker so se trudili za svetost. To preprosto pomeni, da so v življenju skušali storiti to, kar je Bog od njih pričakoval.